Iz Postojne čez Javornike na Sveto Trojico. Spust v Slovensko vas in povratek nazaj ob Počku v Postojno.

Po precej soparnem in vlažnem vremenu se je v soboto napovedovalo lepo vreme. Odločila sva se, da tokrat malo zajahava najini gorski kolesi in odpeljeva kakšno malo bolj grobo pot. Odpeljala sva se do Postojne kjer sva parkirala avto na parkirišču ob vojašnici. Takoj ob izstopu naju je pozdravil rahel vetrič in zelo soparno ozračje. Pripravila sva kolesi in že sva poganjala pedala proti Javornikom. Na vzponu naju je obsijalo sonce in postalo je res vroče. Imel sem občutek, kot da imam na sebi dve majici. Po makadamski cesti sva se počasi vzpenjala proti Javornikom in višje, ko sva se skrila v krošnje dreves, je postalo veliko bolj znosno. Gozd pod Javorniki je še vedno močno poškodovan in res je žalostno videti ogromno bukev, ki imajo odlomljen vrh ter uničeno krošnjo. Poleg ogromne škode listavcev, ki je posledica žledu, pa je smrekove gozdove v okolici Postojne napadel še lubadar. Ker se država in njeni prebivalci ne zavedajo dobro kaj to pomeni za naš obstoj, se sanacija odvija zelo počasi. Tako pač je danes. Na sporedu je toliko, državnih, medržavnih, medcelinskih, medvaškh, medmestnih, olimpijskih in ostalih tekmovanj, koncertov, predstav, filmov, proslav, pogrebov, nadaljevank…, ki veliko bolj pritegnejo pozornost ljudi. Nekje pod Malim Javornikom je Mojca zagledala velik nasad malin. Kolesi sva odložila ob cesti in se zapodila v nasad. Maline so bile ravno prav zrele in sladke. Najedla sva se jih in odkolesarila naprej proti Velikemu Javorniku. Ni nama uspelo najti pot čisto do vrha, in nekje 40 metrov pod vrhom sva začela spust po cesti proti Pivki. Drvela sva po gozdu in na razpotju zavila desno, nazaj v smeri Postojne. Sledil je dolg spust po makadamu z drobnim peskom in vriskala sva od veselja. Prišla sva do križišča kjer sva zavila levo v smeri Svete Trojice. Zlagoma sva se vzpenjala in sledila smernikom za Sveto Trojico. Na koncu ceste se makadam spremeni v strmo pot, ki je polna večjih kamnov in peska. Do vrha sem moral pošteno pritiskati in paziti, da mi ne obrne sprednjega ali zavrti zadnjega kolesa. Vzpon je kar intenziven a na srečo kratek. Na vrhu sem pričakal Mojco, ki je morala stopiti s kolesa in ga potiskati do vrha. Na vrhu sva bila popolnoma sama. Razgledala sva se naokoli in uživala v senci cerkve. Malo sva pomalicala, se odžejala ter kmalu zajahala kolesi. Sledil je precej tresoč spust in dokler nisva pripeljala do makadama naju je pošteno pretreslo. Spustila sva se do Slovenske vasi. Tukaj je bilo potrebno malo obvoza kajti slovenska vojska je v bližini uredila slavni poligon – vadbišče Poček za urjenje vojske. Spomnil sem se kako sem tukaj v zimi leta 2000 streljal s spuško KA 47. Bil sem v generaciji, ki je morala odslužiti vojsko. 3 mesece sem prebil v vojašnici v Novem Mestu kjer sem lahko videl in izkusil kakšna neumnost je vojska in kakšen tip človeka je tam najbolj primeren. Sam vsekakor nisem med njimi in po treh mesecih sem zapustil zablodo in štiri mesece odlužil kot civilni vojak v Ljubljani. Malce sva preštudirala zemljevid in nadaljevala po makadamih in gozdnih poteh ob poligonu kjer je gibanje dovoljeno. Postajalo je vroče in bližina borovcev ter njihov vonj nama je pričaral precej morsko vzdušje. Vse dokler nisva prišla do sanirane deponije iz katere pa še vedno lepo smrdi. Še malo in bila sva nazaj pri avtu. Na turi sva bila popolnoma sama in še se bom vrnil v te kraje. Vsekakor turizem tukaj ne cveti. Tura je dolga 51 kilometrov in se povzpne za 1175 metrov. Do naslednjič lepo pritiskajte 😉

Čudovit vzpon po dolini potokov Ljubija in Štajerska Kramarica na Dom pod Smrekovcem. Spust v dolino ob potokih Krumpah in Ljubnica v Ljubno ob Savinji.

Ja nič, danes pa se bova nekam zapeljala z avtom. V okolici Ljubljane sva prebrcala že vse možno in nujno sva morala narediti kakšen krog kjer še nisva vrtela pedalk. Odpeljala sva se čez Črnivec v Mozirje in tam pustila avto. Odkolesarila sva naprej do Ljubije in se po cesti ob potoku Ljubija začela vzpenjati v smeri vasi lepa Njiva. Najprej sva kolesarila po asfaltni cesti, ki ima toliko flik, da ne veš točno ali se sploh še lahko kvalificira za cesto. Ves čas sva sledila potoku. Vzpon je bil res prijeten. Vožnja ob potoku in zelenju dreves je res nekaj najlepšega za kolesarja. Po nekaj kilometrih se je asfalt končal in zapeljala sva na makadam. Le-ta se je kmalu postavil pokonci in naklonina v tem delu je res tista prava. Trdo sva morala držati krmilo in potiskati pedalke, da sva splezala iz najhujšega. Vse bolj sva bila navdušena nad skrito sotesko potoka, ki je postajala vse bolj ozka in zanimiva. Že dolgo se nama ni zgodilo, da bi naju tako lepo presenetila soteska, za katero nisva še nikoli slišala. Na poti je le nekaj hišic, nič prometa, zelenje in žvrgolenje ptic. Po tem, ko sva pribrcala mimo izvira potoka Ljubija se je cesta zožala in z obeh strani so se pojavila še skalovja, ki so pričarala gorsko vzdušje. Bilo je res fantastično kolesariti v klanec v takem okolju. Počasi sva prišla do odcepa kjer se pridruži cesta, ki pripelje iz smeri vasi Bele Vode. Spet asfalt za kratek čas, kasneje pa ponovno osamljeni makadam. Cesta je postala bolj ovinkasta in bližala sva se križišču na Kramarici. Tam se lahko spustiš v Črno na Koroškem, midva pa sva se usmerila levo proti Domu na Smrekovcu. Sledilo je še kakšnih 300 višinskih metrov vzpona do doma in že sva bila tam. Pod domom ob cesti levo je nastal pravi piknik prostor kjer se družine pripeljejo z avtomobili, štirikolesniki, motorji…Na travniku postavijo šotore, zložijo hladilne skrinje, kurijo ogenj, pečejo mrtve živali in se zabavajo. Ne vem ali gre za uradno dovoljeno prakso na tem delu zemljišča ali pa so si ljudje zopet odtrgali košček narave zase. Nasploh je potrebno biti od Kramarice naprej precej previden. Avtomobili, motorji in štirikolesniki postanejo precej bolj pogosti in kot vedno se najde šofer, ki lahko s precejšnjo hitrostjo pripelje v ovinek in te naloži na avto. Pri domu sva popila radler, ki je bil res vrhunsko hladen in je zacvrčal po grlu. Sledil je spust nazaj do prvega križišča kjer sva se spustila desno navzdol proti Ljubnem ob Savinji. Najprej je letelo po rebrastem makadamu kar nama ni bilo najbolj v veselje. Kasneje, ko sva pripeljala na asfalt pa je sledil res uživaški spust. Asfalt je bil gladek, ovinki ravno pravi in kot bi mignil sva bila v Ljubnem. Od tam pa sva se po glavni cesti zapeljala nazaj v Mozirje. Sledila je hidracija v lokalnem bifeju in vožnja domov. Lep, ne predolg krogec, z vzponom od Mozirja do Doma pod Smrekovcem, ki je na nekaterih mestih pošteno strm. Dolg je 47 km, povzpne pa se za cca. 1400 metrov. Vsekakor priporočam vožnjo ob potoku Ljubija in Štejerske Kramarice. Do naslednjič. 🙂

Sobota, lep dan. Čas za kolesarski izlet v Polhograjske Dolomite in Škofjeloško Hribovje. Iz Trnovega sva se odpeljala po PST do Dolgega Mosta in naprej do Dobrove. Na cesti do Polhovega Gradca naju je prehitel psihopat v črnem terencu, ki je mimo naju švignil vsaj 120 na uro. Ob tem pa je glasno hupal v smislu odmaknite se vsi s ceste. Zadnje čase se mi zdi, da se število psihopatov na cesti povečuje. Ne vem točno kje je vzrok, a lahko bi bilo vse skupaj povezano s tem, da današnje stanje v družbi proizvaja vse več takih osebkov. Zdi se mi, da jih lahko srečaš že praktično povsod. V Polhovem Gradcu sva zavila navzgor proti Črnemu vrhu. Na odcepu za Sveto Jedrt in Petačev graben sva zavilo desno. Začelo se je sproščeno kolesarjenje brez psihopatov za volanom. Kmalu sva naletela na dovoz do potoka po katerem sva se lahko spustila do vode. Voda je ob zadnjih poplavah naredila nekakšno nizko mini jezerce kjer se lahko celo skopaš. Midva se nisva skopala ampak samo malo namočila noge v mrzli vodi. Po tem, ko sva se prijetno ohladila, sva nadaljevala s prijetnim vzponom po Petačevemn grabnu. Na odcepu v desno sva sledila makedamu, ki pa je postal strm. Sicer ne preveč grob makedam zahteva kar nekaj pritiskanja v klanec. Na vrhu sem bil pošteno premočen. Počakal sem Mojco in ob čudovitih pogledih na Tošč sva se spustila v Selo nad Polhovim Gradcem. V vasi sva zavila levo proti Svetemu Ožboltu. Na začetku rahel vzpon se je kasneje zopet prekvalificiral v strm kolovoz, ki je bil za najine gladke profile kar lep zalogaj. Pribrcala sva do zaselka in se po asfaltu najprej spustila, potem pa še malo povzpela do cerkvice. Vreme je bilo odlično, ne peveč vroče, in razgledi so bili daleč naokoli. Sledil je čudovit spust v dolino Hrastnice. Nadlajevala sva čez Puštal do Sore in se usmerila do stare postojanke pri Legastji. Po manjšem okrepčilu je sledil vzpon na Topol, spust v Hrastenice in kmalu sva bila doma. Turca je lepa, premagati je potrebno kar nekaj konkretnih klancev. Dolga je 77 km in se po Garminovih izračunih povzpne za cca. 1300 metrov. Do naslednjega pedeliranja. 🙂