Letos nama nikakor ni uspelo načrtovati in se odpraviti na potovanje s kolesom. Za nama je bilo naporno obdobje. Morala sva prodati stanovanje in se preseliti. Ves čas pa sva imela tudi veliko dela, ki se kar ni hotelo končati. Vseeno sva si želela odditi nekam kjer še nisva bila. Želela sva si kolesariti, brati knjige, kuhati in se pošteno odklopiti od vseh obveznosti. Ker se je poletje že počasi iztekalo so nama preostali samo še topli kraji. Bila sva že rahlo obupana, ko sva se spomnila na Sardinijo. Pred dolgimi leti sva že bila na Korziki in ideja, da bi obiskala Sardinijo se nama je zdela odlična. Na hitro sva rezervirala hišico na Air B&B in karte za trajekt. Tako sva se po 14 urnem potovanju znašla v bližini mesteca Telti na Sardiniji. Sprejela naju je Ana, ki nama je oddala svoj družinski vikend obdan z vinogradom, smokvam, sadnim drevjem in ostalim mediteranskim rastlinjem. Malce utrujena sva se počutila kot v raju. V naslednjih dneh sva izpolnila najine želje. Lahko sva spala, veliko kolesarila, kuhala, brala knjige in se prepuščala brezdelju. S kolesi sva najprej raziskala bližnjo okolico, nato pa se odpravila tudi na daljše izlete. Sardinija je vsekakor kolesarski raj za vse vrste kolesarjenja. Kombinacija morskega zraka, gora, morja in mediteranskega rastlinja naju vedno popolnoma začarajo. Edina pomankljivost oziroma težava je, da je velik del otoka pod ograjo. Na pašnikih se pase ogromno ovac, krav in tudi pujsov. Včasih na zemljevidu ali GPS karti misliš, da boš lahko odpeljal po določenem terenu. Kasneje, ko prideš do odcepa pa vidiš, da makadam pelje čez privatno zemljišče oziroma pašnik, ki pa je obvezno ograjeno z ograjo. V kolikor se voziš po makadamih med pašniki je potrebno biti malo pazljiv tudi na pse, ki so sicer večinoma za ograjo, nama pa se je zgodilo, da so naju zaskočili trije psi, ki so pod ograjo imeli luknjo. Na srečo se je dobro končalo saj sem s svojim rovenjem in uporabo vseh možnih balkanskih kletvic prebudil lastnika oziroma skrbnika črede, ki je odpoklical pse. Po 14 dneh sva se preselila v Cala Gonone kjer sva si v kampu postavila šotor. Tudi tu je bilo za prekolesariti ogromno terena in zopet se nama je smejalo do ušes. Tu sva kolesarjenje uspešno skombinirala tudi z obiskovanjem plaž kjer sva se kopala in uživala ob borovem gozdu. Na koncu se je nabralo 900 km prekolesarjenega terena in res ogromno višinskih metrov. Odpeljala sva veliko čudovitih turc, ki so se nama za vedno vtisnile v spomin. Omeniti bi veljalo še res sproščeno prebivalstvo otoka, ki za razliko od Korzičanov ne gledajo grdo, so res prijazni in pripomorejo h kvaliteti bivanja na otoku. Potrebno pa je upoštevati, da sva izbrala termin (september), ki je za razliko od julija in avgusta veliko bolj prijeten za vse. Tako turiste kot domačine. Vsekakor Sardinijo v septembru priporočava. V kolikor kolesarite pa boste deležni res čudovitih turc in doživetij. Uživajte 🙂

Danes sva si zaželela kopanje v Bohinjskem jezeru. Z avtom sva se odpeljalo do Bohinjske Bele. Na Bledu je potekal Triatlon Bled in kar nekaj časa sva porabila, da sva se prebila čez gost promet. Avto sva pustila pri cerkvici v Bohinjski Beli. Najprej sva zagrizla v strm klanec čez vas. Kasneje se asfaltne cesta spremeni v makadam, ki pa na srečo ni preveč grob. Sledil je spust ob železnici do kampa v Zaki. Na razpotju sva zavila levo proti želežnisški postaji. Kolesarila sva skozi vasi Poljšica in Zgornje Gorje do vasi Krnica kjer sva se priključila glavni cesti, ki iz Bleda pelje na Pokljuko. Sledilo je nekaj kilometrov strmega vzpona, ki sva ga premagala z lahkoto. Na križišču pri Mrzlem Studencu sva zavila desno na makadam in kolesarila po čudovitem smrekovem gozdu. Na srečo lubadar še ni prišel tako visoko. Makadam se je zlagoma vzpenjal in res je bilo prijetno kolesariti v senci pokljuškega gozda. Počasi sva prišla do najvišje točke ture na višini 1350 metrov. Sledil je spust čez smučišče pri Rudnem polju in že sva bila pri hotelu Center Pokljuka. Gre za enega najbolj grdih objektov, ki ga lahko najdeš v alpskem svetu. Tistemu, ki ga je projektiral bi res morali čestitati. Kako je možno zgraditi kaj tako groznega v osrčju gorske narave. kakorkoli, pri nas je vse možno. S težavo sva našla vhod na teraso kjer sva si privoščila hladno pivo. Po tem, ko sva se malo osvežila sva se spustila do planine Uskovnica. Na planini sva se ustavial pri hiški kjer je lastnik hiše ravno menjal skodle na strehi. Ker to redko vidiš, naju je toliko bolj zanimalo. Možakar je prišel dol s strehe in malo smo poklepetali kako in kaj. Izvedela sva kar nekaj zanimivih stvari o skodlah. Gre za surovo smreko, ki ne sme biti žagana ampak cepljena. Včasih so skodle zdržale 20 ali več let. Danes se njihova doba zaradi kislega dežja, vlage in drugih negativnih dejavnikov drastično krajša. In ja, skoraj popolnoma so jih že nadomestila opečnata streha ali drugi materiali. Po prijetnem klepetu sva se zapodila navzdol in takoj naletela na precej grob makadam, ki pa sta ga najina črna vranca le ukrotila. Čeprav je bilo vsaj enkrat vse skupaj precej na robu. Krmilo sem imel že pod kotom 45 stopinj, a sem ga le nekako uspel zravnati. Kmalu sva bila iz najhujšega in sledil je prijeten spust do vasi Ukanc. Zapeljala sva se do jezera in hitro našla prostor na plaži kjer pa je bilo kar precej ljudi.Takoj sva se zagnala v vodo, ki pa je bila presenetljivo topla. Po osvežitvi sva pomalicala malo pehtrane potice in se še malo zleknila. Po tem, ko sva se lepo ohladila in posušila sva zajahala najina vranca in se po kolesarski poti odpeljala do Bohinjske Bistrice. Od tam pa sva po glavni cesti kolesarila do odcepa za Bohinjsko Belo. Še malo sva se povzpela do vasi, nato pa sva se spustila do avta na parkirišču pri cerkvici. Spakirala sva kolesi in se odpeljala nazaj v Ljubljano. Za nama je bil lep krog dolg 67 km s 1600 metri vzpona. Na pritiskanje pedalk 😉

V letošnji zimski sezoni z Matjažem nisva uspela odmučati nobene turce. Matjaž je imel ogromno dela z otvoritvijo nove lokacije svoje trgovine Gornik in nikakor se nama ni uspelo dobiti. Zelo pa sem bil vesel v petek, ko me je poklical in povabil v gore. V nedeljo sem vstal ob štirih, se najedel in že sem šibal proti Retečam. Pobral sem Matjaža in sledila je vožnja čez Vršič v Zadnjo Trento. Na parkirišču sva srečala Marka Prezlja, alpinista svetovnega slovesa, ki je na plezanje peljal svojega klienta. Razmišljal sem kaj vse je ta možak že doživel in tudi preživel. Res noro. Stopila sva na plin in se začela vzpenjati proti Planini Zapotok. Že zjutraj je bilo pošteno vroče in napovedoval se je vroč dan. Na planini sva se odžejala in nadaljevala po markirani poti proti Bavškemu Grintavcu. Bila sva popolnoma sama in lahko sva opazovala trop gamsov, ki je poskakoval po skalovju. Še malo sva se dvignila, nato pa zavila levo proti severovzhodnem grebenu. Najprej sva morala čez zoprno melišče, a kaj kmalu sva bila pri skali. Navezala sva se na vrv in Matjaž je odplezal naprej. Sledila sta dva raztežaja plezanja po izredno krušljivem terenu. V nekem trenutku, ko sem zagrabil skalo mi je le ta dobesedno ostala v roki. Naslednja pa mi je cela zgrmela po steni navzdol. Ker sem v letošnjem letu prvič plezal, sem si moral kar malo urediti misli. Matjaž pa mi je postregel s staro modrostjo, ki se glasi “Kakšna ostane notri, kakšna pa gre ven”. Hmmm, zanim nasvet. Počasi sva prišla do grebena. Kulisa je postala fantastična, obsijalo naju je sonce in razgledi so segali daleč naokoli. Na grebenu se je skala malo izboljšala, čeprav je bilo še vedno ogromno šodra, ki vsak korak pošteno popestri. Lepo sva napredovala po grebenu in bilo mi je tako všeč, da sploh ne vem kdaj je minilo nekaj ur. Res prava uživancija v gorah na sončen lep dan. Le sonce je neusmiljeno žgalo in pod vrhom je bilo že peklensko vroče. Še malo in bila sva na vrhu. Hitro sva poiskala senco na severni strani in se malo odžejala, ohladila in najedla. Juhuhu, kako čudovito je stati na vrhu kjer nikjer naokoli ni žive duše. Sledil je spust po markirani, zavarovani poti. Tudi ta pot je precej polna šodra in bilo je potrebno paziti na korak. Bila sva že pošteno žejna in, ko sva naletela na snežno zaplato je Matjaž pod snegom le prišel do vode. S hitrim korakom sva se spustila nižje in kmalu sva bila nazaj na planini. Bilo je tako vroče, da sem glavo kar namočil v potok. Z užitkom, sva goltala dobro gorsko vodo in se hladila. Po tem, ko sva se malo ohladila pa sva se spustila še do avta. Na koncu se je nabralo kar nekaj hoje in bila sva prijetno utrujena. Ustavila sva se še pri koči ob izviru Soče kjer sva si privoščila mrzlo pivo. Joj, kako je zacvrčalo. Še vožnja čez Vršič in nazaj domov. Na poti mi je Mojca sporočila naj pridem v Polje kjer je Julči skuhala odlične marelične cmoke. Bili so odlični in po hitrem postopku sem pospravil juho, knedle in dva zelenjavna polpeta. Zvečer doma sem bil že res pošteno utujen in kar padel sem v posteljo. Ponoči se mi je sanjalo kako hodim po grebenu in kar skačem po vrhovih, greben pa se ne konča in ne konča…Noro, upam, da me Matjaž še kdaj povabi na kakšno podobno raziskovanje naših planin 😉