Čez Pokljuko do Bohinjskega jezera na kopanje

September 03, 2016 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Bohinjsko jezero.

Pogled na Bohinjsko jezero.

Danes sva si zaželela kopanje v Bohinjskem jezeru. Z avtom sva se odpeljalo do Bohinjske Bele. Na Bledu je potekal Triatlon Bled in kar nekaj časa sva porabila, da sva se prebila čez gost promet. Avto sva pustila pri cerkvici v Bohinjski Beli. Najprej sva zagrizla v strm klanec čez vas. Kasneje se asfaltne cesta spremeni v makadam, ki pa na srečo ni preveč grob. Sledil je spust ob železnici do kampa v Zaki. Na razpotju sva zavila levo proti želežnisški postaji. Kolesarila sva skozi vasi Poljšica in Zgornje Gorje do vasi Krnica kjer sva se priključila glavni cesti, ki iz Bleda pelje na Pokljuko. Sledilo je nekaj kilometrov strmega vzpona, ki sva ga premagala z lahkoto. Na križišču pri Mrzlem Studencu sva zavila desno na makadam in kolesarila po čudovitem smrekovem gozdu. Na srečo lubadar še ni prišel tako visoko. Makadam se je zlagoma vzpenjal in res je bilo prijetno kolesariti v senci pokljuškega gozda. Počasi sva prišla do najvišje točke ture na višini 1350 metrov. Sledil je spust čez smučišče pri Rudnem polju in že sva bila pri hotelu Center Pokljuka. Gre za enega najbolj grdih objektov, ki ga lahko najdeš v alpskem svetu. Tistemu, ki ga je projektiral bi res morali čestitati. Kako je možno zgraditi kaj tako groznega v osrčju gorske narave. kakorkoli, pri nas je vse možno. S težavo sva našla vhod na teraso kjer sva si privoščila hladno pivo. Po tem, ko sva se malo osvežila sva se spustila do planine Uskovnica. Na planini sva se ustavial pri hiški kjer je lastnik hiše ravno menjal skodle na strehi. Ker to redko vidiš, naju je toliko bolj zanimalo. Možakar je prišel dol s strehe in malo smo poklepetali kako in kaj. Izvedela sva kar nekaj zanimivih stvari o skodlah. Gre za surovo smreko, ki ne sme biti žagana ampak cepljena. Včasih so skodle zdržale 20 ali več let. Danes se njihova doba zaradi kislega dežja, vlage in drugih negativnih dejavnikov drastično krajša. In ja, skoraj popolnoma so jih že nadomestila opečnata streha ali drugi materiali. Po prijetnem klepetu sva se zapodila navzdol in takoj naletela na precej grob makadam, ki pa sta ga najina črna vranca le ukrotila. Čeprav je bilo vsaj enkrat vse skupaj precej na robu. Krmilo sem imel že pod kotom 45 stopinj, a sem ga le nekako uspel zravnati. Kmalu sva bila iz najhujšega in sledil je prijeten spust do vasi Ukanc. Zapeljala sva se do jezera in hitro našla prostor na plaži kjer pa je bilo kar precej ljudi.Takoj sva se zagnala v vodo, ki pa je bila presenetljivo topla. Po osvežitvi sva pomalicala malo pehtrane potice in se še malo zleknila. Po tem, ko sva se lepo ohladila in posušila sva zajahala najina vranca in se po kolesarski poti odpeljala do Bohinjske Bistrice. Od tam pa sva po glavni cesti kolesarila do odcepa za Bohinjsko Belo. Še malo sva se povzpela do vasi, nato pa sva se spustila do avta na parkirišču pri cerkvici. Spakirala sva kolesi in se odpeljala nazaj v Ljubljano. Za nama je bil lep krog dolg 67 km s 1600 metri vzpona. Na pritiskanje pedalk 😉

Vzpon iz Zake proti železniški postaji.

Makedam čez Zgornje Gorje.

Vzpon po asfaltni cesti na Pokljuko.

Prihod na Mrzli Studenec.

Konji se pasejo. Idilični prizor se bo kmalu spremenil v kruto realnost. Žrebiček bo končal na krožniku ljudi, ki jim je žrebičkov zrezek priljubljena hrana. Kobile pa bodo predelene v klobase ali salame. Joj, kako smo ljudje simpatična bitja.

Krave na paši na Planini Kranjska dolina. Idiličen prizor je v bistvu precej tragičen prikaz proizvajalcev toplogrednih plinov, ki so uničujoči za naš planet. Čeprav je to vse jasno jih ljudje množično vzgajajo v krutih razmerah, da jih kasneje lahko zakoljejo in si jih privoščijo na krožniku.Kako smo ljudje čudovita bitja part II.

Na Rudnem polju pa sva bila res ganjena nad čudovitim prizorom krave s svojima teličkoma. Čudovit prizor, ki pa ima v resnici precej kruto prihodnost. Mami bodo njuna otroka kmalu vzeli z namenom zakola ali pridobivanja mleka iz materinih žlez. Kako grozno se mora ob tem počutiti krava nikogar ne briga. Kako čudovita bitja smo ljudje part III.

Sva že na Uskovnici. V imenu svetega očeta in duha, bla, bla ,bla.

Poziranje na planini.

Gospod, ki je s skodlo pokrival streho. To vidiš redko.

Lastovice so nama na jezeru pričarale čudovit prizor. Res lepo.

Kolesarka Mojca na plaži.

Nasad industrijske konoplje v Bohinjski Beli.

Komentiraj