Napovedoval se je vroč dan. Najin avto je trenutno v bolnišnični oskrbi in zopet sva iz Ljubljane odkolesarila malo naokrog. Zgodnjo uro sva zamudila, a je bilo nebo oblačno in čez barje naju ni preveč speklo. Podaljšala sva do Borovnice in se za kratek čas ustavila pri vodnem izviru v Bistri. Opazovala sva igro lastovic in uživala v pogledu na čisto vodo. Nadaljevala sva do Verda in se povzpela do kamnoloma. Od tam sva po makedamski cesti odkolesarila naprej proti Ljubljanskemu vrhu. Oblaki so se razblinili, sonce je prikurilo in pošteno sva se oznojila. Na srečo je bilo vse več gozda in kmalu sva bila v senci dreves. Na križišču kjer cesta zavije na Ljubljanski vrh sva nadaljevala naravnost. Sledilo je še nekaj manjših vzponov in kmalu sva bila na Pokojišču. Od tam sva se spustila po makedamu v smeri proti Peklu. Na manjšem odcepu kjer gre pot naravnost proti Peklu sva zavila desno in se spustila čudoviti gozdnat svet Menišije. Našla sva primeren prostor ob potoku kjer sva se osvežila, malo pojedla in odsmrčala eno ta kratko. Gozd in potok sta naju tako ohladila, da sva popolnoma pozabila na vročino v mestu. Pospravila sva stvari in nadaljevala z vzponom proti Koželjeku. Res lepi konci. Vse skupaj kazi le malo preveč pašnikov. Upam, da povpraševanje po mesu in mleku kmalu upade in jih posledično zarastejo gozdovi in cvetlice. Kmalu mi je zazvonilo v glavi in zbudil sem se v kruto realnost. Prispela sva v Kožljek kjer me je takoj pozdravil velik hlev in smrad po dreku. Zavila sva levo in se v rahlem vzponu povzpela do vasi Stražišče. Od tam je letelo dol do ceste Cerknica – Rakitna. Spet sva zavila levo in odbrcala do Rakitne. Na Rakitni klasičen smrad in ropot motorjev ter avtomobilov. Spust pa je bil tako kot vedno, nadvse prijeten. Kolo brzi, veter te hladi in res se je splačalo pribrcati gor, da lahko potem uživaš, ko letiš dol. V Podpeči sva v trgovini rehidrirala zaloge in čakal naju je še povratek čez Barje. Z rahlim vetričom v hrbet je bila to mala malica. Za nama je bil prijeten krog. 85 kilometrov in 1100 metrov vzpona.

S kolesom iz Ljubljane čez Žiri in Cerkno v Kobarid. Drugi dan skok v Italijo pod Matajur. Tretji dan povratek v Ljubljano čez Vršič.

Vzela sva si nekaj prostih dni in osedlala najina vranca. Za tokratno smer sva si izbrala Kobarid. Da ne bi bilo preveč preprosto pa sva nameravala vmes premagati še kakšen dodaten klanec. Najprej sva se čez Dobrovo odpeljala do Horjula. Tam sva začela z vzponom proti Smrečju. Postajalo je vse bolj vroče in na vzponu sva že pošteno švicala. Na Smrečju sva nadaljevala proti Žirem. Spust naju je malo ohladil in v Žireh sva se na klopcah lokalnega turističnega društva malo ohladila in nadomestila porabljeno tekočino. V Žireh sva zavila desno in se spustila do križišča pri vasi Fužine kjer sva zavila navzgor proti Kladjem. Vmes sva morala premagati še nekaj klancev mimo vasi Sovodenj in že sva bila na vrhu. Sonce naju je že res lepo žgalo in spust v Cerkno je bil prava dobrodošlica. V Cerknem sva si privoščila kavico in radler ter odbrcala naprej v nov klanec proti vasi Zakriž. No, tukaj pa je postalo že res peklensko vroče. Na srečo se je mestoma že pojavljala senca dreves, ki vsaj za kratek čas prekine pekoče žarke. Po tem, ko sva za sabo pustila vas Zakriž, sva nadaljevala proti Zakojci. Odprl se je zanimiv svet kjer še nisva kolesarila. Malo prometa, ljudi, mir in čudovita narava. Skozi vasi Orehek in Bukovo sva se spustila v Grahovo ob Bači. Spust je bil uživaški, saj v teh krajih res ni preveč prometa. V trenutku, ko sva prispela v Baško grapo sva se zavedla, da zgoraj niti ni bilo tako vroče. Nadaljevala sva do Mosta na Soči kjer sva v lokalni trgovini zopet nadomestila porabljeno tekočino. Naredila sva še kratek postanek ob Soči, ki te vedno znova preseneti s sinje modro barvo. Sledil je vzpon in spust do vasi Volče. Spustila sva se čez vas in se priključila glavni cesti Tolmin Bovec. Da ne bi predolgo vozila po glavni cesti, sva rajši prečila Sočo in nadaljevala skozi vasi do Kobarida. V Kobaridu sva se odpravila do Kampa Koren kjer sva postavila šotor. Bilo je vroče in soparno. Mokra zemlja pa je kazala na to, da v teh krajih zadnje čase pogosto dežuje. Skuhala sva si večerjo in odšla na sprehod do Kobarida. Zvečer sva popadala v šotor. Ponoči pa se je razbesnelo neurje in dež ni ponehal skoraj do jutra.

Drugi dan sva zaradi slabe vremenske napovedi malo spremenila kolesarske načrte. Odkolesarila sva po strmi cesti na Livek. Že začetni vzpon naju je dobro ogrel. Nadaljevala sva po cesti v Italijo in po krajšem spustu sva zavila proti vasi Montemaggiore oziroma Matajur po slovensko. Čeprav so bile noge malce utrujene od pritiskanja prejšnjega dne, pa sva vseeno lepo napredovala. Kakšna dva kilometra pred koncem ceste sva že lahko uzrla kočo in vedela sva, da ni več daleč. Svoje pa je dodalo zopet žgoče sonce, ki je neusmiljeno segrevalo cesto in najini telesi. Na srečo je tudi rahlo pihalo in hitro sva bila pri koči Alpino G. Pelizzo na 1320 metrih nadmorske višine. V koči sva naročila pivo in radler, ki sta bila prijetno hladna. Zunaj na klopci sva občudovala svet pod sabo in se hladila. Zdelo se nama je, da bo spust fenomenalen. In res je bil. Ravno prava naklonina, gladka cesta in skoraj nič prometa so zagotovilo za nemoteno uživancijo. Povzpela sva se nazaj do Liveka in sledil je še en uživaški spust kjer pa je bilo potrebno malo bolj paziti na avtomobile in strme ovinke. V Kobarid sva prikolesarila z nasmehi do ušes, kajti za nama je bila res lepa tura. Zvečer sva odšla na pico v Kobarid. Zopet sva lahko izkusila originalno paradižnikovo omako, ki je očitno najbolj razširjena v picerijah v Sloveniji. Gre za omako s kislim okusom, ki ti še dolgo ostane v ustih. Če temu dodaš še zelenjavo brez ukusa je rezultat vedno precej klavrn. Za piko na i pa je bila pica še popolnoma brez začimb. Po sprehodu nazaj v kamp je sledilo pikiranje v šotor in počitek.

Tretji dan pa sva se namenila nazaj v Ljubljano čez Vršič. Vremenska napoved je bila ugodna in zjutraj sva zaradi sonca ob osmih zjutraj že pritiskala pedala proti Bovcu. Skozi Bovec sva švignila naprej proti Trenti. Kolesarjenje čez Trento bi bilo res čudovito, če ne bi tišino ves čas prekinjali motoristi, ki jih je bilo ta dan res veliko. V Zadnji Trenti sva se pod Lipo malo odpočila. Ravno v trenutku, ko sva odhajala pa je prikolesaril par iz Nizozemske. Izmenjali smo nekaj koristnih kolesarskih informacij in že sva se zagnala na Vršič. Vzpon na Vršič je potekal gladko, razen mojih prebavnih motenj, ki so mi ponagajale in me na dveh ovinkih vrgle s kolesa. Vmes naju je prehitel še Primož Roglič na svojem sinje modrem kolesu. Še preden sem dojel, da je to on je že švignil naprej. Razmišljal sem kakšna nora trasnformacija iz skakalnega športa v kolesarstvo je uspela njemu in koliko treninga je potrebno, da dosežeš nekaj takega. Kakorkoli, veliko rajši sem kolesar kot pa skakalec. Zadnji ovinki pred vrhom so bili kar naporni, a sva jih brez težav zmogla. Na vrhu pa gneča, polno motoristov in avtomobilov. Očitno je še vedno najbolj pogost obisk Vršiča v avtu ali na motorju. Bilo pa je tudi kar nekaj kolesarjev. Po hitrem postopku sva se zagnala v dolino in izkusila katastrofalno cesto, ki je resnično sramota. Kadar samo pomislim, koliko denarja mi država pobere vsak mesec z davki in po kakšnih cestah se moram voziti me spreleti bes. Velja se čim manj sekirati, kajti situacija v tej državi je bolj kot ne nerešljiva. Po premetavanju sva se ustavila in osvežila pri Mihovem domu in uživala v pogledih na stene Julijcev. Sledil je spust do Pišnice kjer sva si noge ohladila v ledeno mrli vodi. V nadaljevanju naju je presenetila kolesarska steza, ki pelje vse od Kranjske Gore do Jesenic. Končno nekaj pohvale vrednega. Od Jesenic naprej pa sva ga žgala kar po cesti, ki je iz neznanega razloga prepovedana za kolesarje. Vmes sva se ustavila še v Radovljici na kavi. V Kranju pa sva v pekarni natočila kolesarski bencin in šibala dalje. V Ljubljano sva prispela v večernih urah. Čeprav je bilo vroče sva uspela skuhati večerjo. Po večerji pa koma. Za nama je bilo cca. 360 kilometrov poti. 🙂

Vročina je zopet grozila in pobegnila sva v višje ležeče predele. Odpravila sva se na Ratitovec iz Rudenske grape. Zanimivo je, da pot ne vodi samo gor, ampak se na določenih mestih tudi pošteno spusti. Na začetku naju je to malo presenetilo in mislila sva že, da sva na napačni poti. V nadaljevanju pa pot pošteno zagrize v strmino in sledi poti gorskega ultramaratona. Očitno pa to pot planinci ne uporabljajo pogosto, kajti bila sva popolnoma sama. V zadnjem delu se pot priključi tisti iz Prtovča in dobila sva nekaj družbe. Vseeno pa je bil danes obisk res slab, kar nama je bilo še posebno všeč. Pri koči je bil popoln mir in z užitkom sva spila radler ter se odpočila. Kmalu pa je začelo v daljavi grmeti in počasi sva se odpravila nazaj. Povzpela sva se na Gladki vrh in se spustila do Vratc. Na povratku sva nabrala še lisičke in se osvežila v potoku. Vreme je postajalo vse bolj soparno in sledila je še izdatna rehidracija na bencinski pumpi v Železnikih. V Ljubljani je bilo ob povratku bolje kot včeraj.