Vročinski val je udaril. Kaj narediti ob taki vročini? Midva sva zajahala najini kolesi in se odpravila kolesariti v Polhograjsko in Škofjeloško hribovje. Čeprav sva v teh koncih prevozila že marsikaj, pa sva danes uspela odkriti novo pot na Pasjo ravan. Najprej sva odkolesarila do Polhovega Gradca. V Polhograjskem domu sva se odžejala in nadaljevala do vasi Setnik kjer sva zavila levo v Jernejčkov graben. Vročina je postala neznosna in v trenutku, ko sem se ustavil, da bi preveril kam greva, je pod mano nastala lužica. Nadaljevala sva z vzponom in na srečo sva nekaj časa vozila v senci dreves.Po manjšem zaselku kmetij se je začel Medvedov graben in kolovoz je postal tako strm, da sva zopet naredila nekaj lužic pod kolesom. Na srečo klanec ni bil dolg in že sva bila nazaj na asfaltni cesti. Sledil je vzpon proti Sivki in Pasji Ravni. V senci drevesa in rahlem vetriču sva pojedla doma narejena sendviča, ki sta bila tako slastna, da bi kmalu pojedel še folijo. Spustila sva se proti Valterskemu vrhu in v gozdu nabrala še nekaj borovnic. Med spustom sva se osvežila v potoku in se spustila v Brode. Od tam pa sva morala kolesariti po prometni cesti in peklenski vročini do Škofje Loke. Ustavila sva se še pri Gorniku in si ogledala njihovo novo pridobitev. Bravo ekipa. Odkolesarila sva do Sore, nadaljevala do Legastje in si privoščila rahlo kosilo. Sledil je še en vroč vzpon na Topol in povratek v še bolj vročo Ljubljano. Upam, da bo takih peklenskih vročin letos manj kot lani. Drugače bo hudič.

V ponedeljek je Marjan predlagal, da odpeljeva traso Maratona Alpe, ki se začne in konča v Kamniku.Pot je dolga 130 kilometrov in pelje čez prelaze Jezerski vrh, Pavličevo sedlo in Črnivec. Za pestrost poskrbi tudi več kot 2.000 metrov vzpona. Večino poti sem že lansko leto prekolesaril z Mojco a vseeno sem se veselil turce.Včeraj se mi je uspelo iztrgati dnevnim obveznostim in nekaj minut čez dvanajsto sva z Marjanom pohodila plin in se iz Kamnika zapodila proti planinam. Vreme nama je šlo na roko, kajti temperatura ni bila previsoka. Imela pa sva tudi srečo s soncem, saj so ga ravno na najbolj strmem vzponu na Pavličevo sedlo zakrili oblaki. Pridno sva nabirala kilometre in še najbolj naju je zdelal Črnivec, ki je v normalnih okoliščinah prav prijeten prelazek. No, kadar pa gre za zadnji prelaz na tako zahtevni turci pa se dojemanje okoliščin rahlo spremeni. Tudi to sva odbrcala in za nama je bila res prijetna tura, ki pa zahteva kar dobro kondicijsko pripravljenost. Juhuhu. 😉

Že dolgo je minilo od zadnjega dajšega kolesarskega izleta. Veliko dela in selitev sta nama preprečila, da bi lahko izvedla kakšno novo pustolovščino. S krajšimi pohodniškimi in kolesarskimi turami sva vzdrževala psiho-fizično kondicijo in nekako nama je uspelo, da sva ostala v solidnem stanju. Na trenutke pa je bilo že precej kritično. Včeraj pa sva se odločila za eno malo daljšo turo. Ni se nama dalo voziti z avtom, zato sva se zopet usedla na kolo in odkolesarila na Barje. Bilo je sončno in temperatura ravno prava. V Mateni sva občudovala štorklje, ki so si postavile gnezdo na telefonskem drogu. Nadaljevala sva proti Igu in se mimo ribnikov v Dragi povzpela do vasi Sarsko. Sledil je strm vzpon in že sva bila na Golem. Občudovala sva oblake in se začela spraševati ali naju bo kaj opralo. Odpeljala sva se čez Golo in se prikljućila cesti, ki pelje na Kurešček. Hitro sva bila pri cerkvi, čeprav je zadnjih nekaj metrov potrebno kar lepo pritiskati. Pri cerkvi sva v tišini malo počivala, nato pa sva se spustila do doma in si privoščila kavico. Oblaki so zakrili sonce in v senci pod lipami je postalo prijetno hladno. Po kavici sva se spustila nazaj na glavno cesto in nadaljevala proti vasi Osredek. Delovna temperatura se je zopet povečala in že sva drvela proti Rašici. Sledil je malce moteče kolesarjenje po cesti Ljubljana-Kočevje. Na srečo sva za Velikimi Laščami kmalu zavila levo in začela vzpon na Malo Goro. Pričelo je deževati in nekaj časa sva bila primorana vedriti pod zelenimi krošnjami dreves. Po makedamski cesti sva čez gozd hitro pridobivala višino. Med vzponom je Mojca nabrala bezeg, ki ga sedaj lahko sušiva na balkonu. Juhuhu. Sledil je obrat v levo in strm spust v Kompolje. Od tam pa lepo po ravnini do Vidma. V Vidmu sva si zopet privoščila odmor. Nadomestila sva izgubljeno tekočino in pojedla nekaj banan. Srečala sva tudi skupino starejših italijanskih kolesarjev, ki so ne vem kako zašli v te kraje. Nadaljevala sva v smeri Grosupelj in se mimo Radenskega polja hitro spustila v Veliko Račno. Pred Grosupljam pa sva zavila na kolovoz, ki pelje čez travnike. Trava je bila tako visoka, da nisem bil čisto prepričan ali se bova prebila čez. Izkazalo se je, da najino kolo zlahka premaga visoko travo, Mojca pa je za spomin pobrala še klopa. Kasneje je v velikih mukah končal življenje. V Grosupjah sva se ustavila na vaškem trgu, ki pa se je izkazal za precej zanemarjenega in slabo obiskanega. Očitno ljudje rajši posedajo po lokalih. Bila sva še precej pri močeh in odkolesarila sva še čez Mali Lipoglav in se čez Pance spustila v Sostro. Kolesi sta bili prcej blatni in nujno je bil potreben krajši tuš v Polju. Med tem, ko sem čistil kolesi pa nama je Julči hitro postregla odličen borovničev štrudel ter pivo. Sledil je samo še povratek v Trnovo in priprava večerje. Za nama je bil lep kolesarski dan. Upam, da jih bo v bližnji prihodnosti še nekaj.Nabralo se je 105 kilometrov in 1500 metrov vzpona.