Cerkev Svete Neže na Kumu

V soboto je vreme zopet kazalo bolj slabo. Vseeno pa sva si zaželela hoje, zelenja in miru. Odpeljala sva se do Hrastnika in se odpravila po poti čez Matco na Kum. Ozračje je bilo soparno in vedela sva, da naju zna tudi malo naprati. Zagrizla sva v strmo pot, ki večino časa poteka po gozdu. Uživala sva v različnih kontrastih zelene, opazovala rože in jedla čemaž. V vasi Matica sva naletela na zanimivo obvestilo, ki opozarja na pijanega in nasilnega lastnika. Moram priznati, da takšnega opozorila še nikoli nisem videl. Lepo, da opozorijo. Lastnika na srečo nisva srečala in nadlajevala sva proti vrhu. Postajalo je vse bolj oblačno in za kratek čas naju je tudi malo poškropilo. Sledil je še odsek po makedamski cesti tik pod vrhom in že sva bila na vrhu pri cerkvi Svete Neže. Malo sva se razgledala naokrog in iz Ljubljanske smeri uzrla nevihtni oblak. Nič zato. Usedla sva se zunaj na terasi planinskega doma in v miru spila radler. Nevihtni oblak je vse bolj grozil in čas je bil, da pobegneva nazaj v dolino. Na poti sva nabrala koprive, ki sva jih kasneje skupaj s špinačo pripravila za kosilo. Čeprav je ves čas grmelo, pa naju je dež ujel le na koncu, ko sva bila že skrita pod mogočnimi krošnjami bukovega gozda.

Bukov gozd omogoča tudi različne akrobacije.

Žal pa tudi v tem gozdu ne gre brez škode, ki jo na drevesih puščajo vse bolj ekstremne podnebne razmere.

Sva že skoraj na soncu.

Na vrhu pa je začelo groziti neurje.

Mojca se ni dala motiti na terasi planinskega doma. Ljudje, ki živimo v stanovanjih brez balkona znamo ceniti redke trenutke na terasah 😉

Neurje res že grozi.

Pogledi pa so fantastični.

Mojco je od veselja kar pognalo v zrak.

Pazite se pijanega lastnika.

Občudovala sva tudi rožice.

Pogled na vrh Male Mojstrovke v sredini in Mojstrovke levo.

V četrtek mi Miro sporoči, da se bo v petek popoldan odpravil na Malo Mojstrovko. Želel si je slikati sončni zahod. V petek popoldan že drvim proti Jesenicam kjer se dobiva. Kmalu sva na Vršiču, ki je že popolnoma kopen. Ko prispeva sije sonce in mimo naju drvijo motoristi in avtomobili. Malo začudeno naju gledajo, ko začneva zlagati smučarsko opremo iz avta. Med tem, ko grizeva v hrib naju začne škropiti rahel dež. Višje proti Vratcem se okrepi in sprašujeva se že ali bo potrebno obrniti. Na Vratcih pa popolnoma druga zgodba. Oblaki so se pomaknili naprej in posijalo je sonce. Nadaljujeva čez kopni del in kmalu sva spet na snegu. Miro me je opozoril, da če bova preveč hitela, bo potrebno dolgo čakati na vrhu. Malo ustaviva tempo, se razgledujeva naokoli in res počasi stopicava proti vrhu. Kljub počasnemu tempu sva prekmalu na vrhu. Poleg neprijetnega vetriča sem bil tudi brez pravih toplih oblačil. Odločil sem se, da odsmučam nazaj do balvanov in se ponovno povzpnem na vrh. Miro je medtem v toplih oblačilih lovil dobre posnetke. Med smučanjem sem srečal dva smučarja, ki ste se prav tako vzpenjala na vrh. S počasnim tempom se m se povzpel nazaj na vrh. Na vrhu počakava sončni zahod in uživava v res lepih razgledih. Po končanem fotografiranju sva s pomočjo lučk na glavi odsmučala nazaj na Vršič. Zaradi mraza se je zgoraj že naredila rahla skorja, spodaj pa je bilo že pošteno razrito. Smuka je bila zanič, zato pa razgledi in doživetje toliko bolj nori. 🙂 Več fotografij pa si lahko ogledate na Mirovem blogu.

Na Vratcih se je že razkadilo.

Miro fotka.

Senca.

Počasi se vzpenjava.

In se tudi malo ustavljava, da ne prideva prekmalu na vrh.

Z vrha pa nori razgledi na Špik, Škrlatico…

Pogled na Mojstrovko.

Dve krajši turci povezani v eno malo daljšo,67 km, 1450 metrov vzpona

Mojca ga zalaga pri spustu v Štangarske poljane.

Danes sva odkolesarila od doma in se podala v okoliške hribčke in doline. Bilo je prijetno sveže in razgledi daleč naokoli. Povezala sva dve krajši turci v eno malo daljšo, ki pa ni od muh. Najprej sva odkolesarila na Pance. Od tam sva se spustila proti Polici. Sledil je vzpon na Mali vrh pri Prežganju. Od tam sva nadaljevala čez Veliko Trebeljevo in se spustila do Štangarskih poljan. V vasi sva zavila levo in se povzpela do cerkve v Veliki Štangi. Po kratkem premoru ob lepi cerkvici je sledil vzpon na Tuji Grm in kasneje Janče. Na Jančah sva spila radler, se malo posončila in kmalu drvela v dolino. V Gabrjah sva zavila desno in se čez Vnajnarje spustila v Besnico. V nogah sva imela še dovolj moči za vzpon na Pečarja in spust v Sostro. Še malo ravnine do Ljubljane in že sva pila ohlajeno pivo Yes Boss v Sir Williams pubu. Krasen dan.

Še nekaj snega ob cesti.

Sva že na Pancah.

Snega ni več. Samo še trava.

Smreka, ki jo je prevrnilo zadnje sneženje.

Sadno drevje že cveti.

Drvimo v dolino.

Vruuum

Vzpon, ki te pripelje do cerve v Veliki Štangi.

Počitek pred cerkvijo.

Cerkev.