Do Menišije pa nazaj
V Menišiji je lepo.
Napovedoval se je vroč dan. Najin avto je trenutno v bolnišnični oskrbi in zopet sva iz Ljubljane odkolesarila malo naokrog. Zgodnjo uro sva zamudila, a je bilo nebo oblačno in čez barje naju ni preveč speklo. Podaljšala sva do Borovnice in se za kratek čas ustavila pri vodnem izviru v Bistri. Opazovala sva igro lastovic in uživala v pogledu na čisto vodo. Nadaljevala sva do Verda in se povzpela do kamnoloma. Od tam sva po makedamski cesti odkolesarila naprej proti Ljubljanskemu vrhu. Oblaki so se razblinili, sonce je prikurilo in pošteno sva se oznojila. Na srečo je bilo vse več gozda in kmalu sva bila v senci dreves. Na križišču kjer cesta zavije na Ljubljanski vrh sva nadaljevala naravnost. Sledilo je še nekaj manjših vzponov in kmalu sva bila na Pokojišču. Od tam sva se spustila po makedamu v smeri proti Peklu. Na manjšem odcepu kjer gre pot naravnost proti Peklu sva zavila desno in se spustila čudoviti gozdnat svet Menišije. Našla sva primeren prostor ob potoku kjer sva se osvežila, malo pojedla in odsmrčala eno ta kratko. Gozd in potok sta naju tako ohladila, da sva popolnoma pozabila na vročino v mestu. Pospravila sva stvari in nadaljevala z vzponom proti Koželjeku. Res lepi konci. Vse skupaj kazi le malo preveč pašnikov. Upam, da povpraševanje po mesu in mleku kmalu upade in jih posledično zarastejo gozdovi in cvetlice. Kmalu mi je zazvonilo v glavi in zbudil sem se v kruto realnost. Prispela sva v Kožljek kjer me je takoj pozdravil velik hlev in smrad po dreku. Zavila sva levo in se v rahlem vzponu povzpela do vasi Stražišče. Od tam je letelo dol do ceste Cerknica – Rakitna. Spet sva zavila levo in odbrcala do Rakitne. Na Rakitni klasičen smrad in ropot motorjev ter avtomobilov. Spust pa je bil tako kot vedno, nadvse prijeten. Kolo brzi, veter te hladi in res se je splačalo pribrcati gor, da lahko potem uživaš, ko letiš dol. V Podpeči sva v trgovini rehidrirala zaloge in čakal naju je še povratek čez Barje. Z rahlim vetričom v hrbet je bila to mala malica. Za nama je bil prijeten krog. 85 kilometrov in 1100 metrov vzpona.
Začetek na Barju. Pred žgočim soncem naju varujejo oblaki.
Viadukt v Borovnici.
Vodni izvir v Bistri.
Vzpon proti Ljubljanskemu vrhu.
Vroče je in Mojca mora pritiskati.
Na Pokojišču je lepo.
V vodi pa prav osvežujoče.
Lepo sva se shladila.
In tudi malo odležala.
Oblaki so nama zopet malo olajšali vzpon na Stražišče.
