V petek sva se zjutraj z avtom odpeljala do Črnega Kala. Kot po navadi sva se predolgo obirala in avto parkirala pod cerkvijo šele nekje okoli enajstih. Hitro sva se opremila in začela s poganjanjem v strmino. Takoj je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala kar ni nikoli prav prijetno, ko imaš mišice še ohlajene. Zadnje dni mi je še malo zatrdilo spodnji del hrbta kar je verjetno posledica jačanja mišic v kombinaciji s premalo raztegovanja. Malo me je skrbelo kako se bo hrbet odzval na takojšnje pritiskanje v klanec. Pod stenami kjer se nahaja plezališče sva se hitro povzpela na Kraški rob kjer se je teren končno malo zravnal. Najprej sva kolesarila po dobrem makadamu obkrožena z borovci in obsijana s soncem. Smejalo se nama je do ušes in čakal naju je čudovit dan. Kolesarila sva naprej in kmalu sva prišla do vasi Praproče. Pred vasjo sva zavila desno in se po makadamu povzpela do železnice. Zapeljala sva pod železnico in zavila desno. Nekaj časa sva kolesarila ob železnici nato pa je makadam zavil rahlo levo. Sčasoma sva prišla do razpotja kjer sva se odločila za desno smer kajti želela sva priti na rob Kraškega roba od koder so čudoviti razgledi v dolino in proti morju. Makadam je postajal vse slabši, a še vedno v solidnem stanju. Naenkrat sva se znašla pred zaselkom Brežec. Res nenavaden zaselek nad železnico kjer ni ničesar razen treh hiš. Edini dostop do hiš je kolovoz po katerem sva vozila midva. Od Brežca sva nadaljevala naprej in res uživala v čudoviti pokrajini. Poleg res lepe in zanimive narava pa sva bila tudi edina daleč naokrog. Med pedaliranjem se je Mojca naenkrat začela dreti za mano in kar zdelo se mi je, da je naletela na nasad marel. Bile so tiste prave z velikim klobukom, zdrave in suhe. Ker nisva imela nič kamor bi jih lahko spravila in varno pripeljala domov, sva jih samo fotografirala in pustila rasti. Sledilo je malo spusta po vse bolj razritem kolovozu in prišla sva do železnice kjer je kolovoz zavil dol s Kraškega roba do vasi Zazid. To pa seveda ni bila najina smer. Midva sva bila namenjena na Golič. Na Golič pa je vodila peš pot po kateri sva se začela vzpenjati s kolesi. Nekaj časa sva kljubovala gravitaciji in pumpala nožne mišice. Ko pa je bilo dovolj sva nadaljevala peš. Vzpenjala sva se kakšne dva kilometra nato pa prišla na nov teren. Pozdravila naju je travnata stepa nad Kraškim robom. Ker je pihala blaga burja je bilo ozračje prijetno ohlajeno in je v kombinaciji s soncem pričaralo čudovite poglede. Zaradi velikih šopov trave je bilo vzpenjanje s kolesom oteženo. Vseeno pa se je kar dobršen del poti dalo tudi odpeljati. Mojca je za mano potiskala kolo in vsake toliko časa sem bil deležen kritike glede izbire ture. Vedel sem, da bo na vrhu ali vsaj na koncu vse pozabljeno in da ji bo v spominu ostala le čudovita avantura. Počasi sva prišla na greben med Kojnikom in Goličem. Malo bolj je zapihalo midva pa sva zavila desno v smeri Goliča. Kulisa je postajala vse bolj nora, strmina pa oprav tako vse hujša. S kombinacijo poganjanja pedal in hoje sva le osvojila vrh in se prepustila ležanju v travi ter čudovitih razgledih. Pomalicala sva banani in kruh, ki ga je spekla Mojca. Po počitku sva nadaljevala vzhodno po grebenu proti Hrvaški meji. Pot poteka malo gor malo dol, pokrajna pa poskrbi za res nore občutke. Pri spustih sem malo bolj užival kot Mojca, saj ima Mojca na kolesu le prednje vzmetenje, medtem, ko imam jaz vzmetenje spredaj in zadaj. Kljub tresenju in na trenutke kar razriti poti sva pridrvela do poti, ki je zasekana med skalami čisto pri Hrvaški meji. Pod steno Kraškega roba sva se na živo zeleni trati zopet malo ustavila in spočila pretresene kosti. Sledil je še pust po grobem makadamu kjer pa sem lahko divjal kot nor. Sledil je ovinek v desno kjer sva zavila v smeri vasi Rakitovec. Čez Rakitoves sva nadaljevala v smeri vasi Zazid. Cesta, ki pelje iz Rakitovca v Zazid je res neprometna in kar prijalo je zopet malo ravne podlage. Na cesti sva srečala tudi belega konja in osla, ki sta pripravila zasedo. Po krajšem pogovoru sta naju spustila mimo. V vasu Zazid sva se malo zapeljala naokoli in ugotovila, da so lokacije teh vasi res noro odmaknjene od ponorelega sveta. Nadaljevala sva po makadamu iz vasi, ki pelje proti zaselku Zanigrad. Makadam kmalu postane gozdna pot, ki se vije med borovci in spada med ene izmed najlepših poti kar sem jih zadnje čase videl. A žal ne za dolgo, kajti pot zopet postane makadam, ki pa se zaradi popolnega razritja in strmine lahko prekvalificira kar v nemogočo pot. Po izredno tresočem spustu sva prispela v Zanigrad od koder se je odprl pogled an Kraški rob in Hrastovlje. Upala sva, da bova v Hrastovljah naletela na prijeten lokalček na mestnem trgu kjer se bova malo okrepčala. Žal v Hrastovljah nisva našla nič takega, zato sva odkolesarila kar naprej. Ker sva bila že malo pozna, Mojca pa tudi že prijetno utrujena sva iz Hrastovelj do Črnega Kala odkolesarila ker po glavni cesti. Preden sva prispela v vas sva se ustavila še pri Vikiju kjer sva si privoščila vodo, kavo in pivo. Po rehidraciji je sledil še kratek vzpon do avta v vasi in tura je bila zaključena. Med potjo sem nekaj pritisnil na Garminu in na koncu nisem imel pravih podatkov. Rekel bi, da je tura dolga nekje 40 km in 1200 metrov vzpona. Ni veliko, vendar naj vas to ne zavede saj je včasih potrebno res intenzivno pritiskati pedala, kajti teren je vse prej kot lahek. Po spakiranju koles v avto sva se še malo sprehodila po vasi, odkrila lokalne mačke, sod s komarji, kakije in kivije ter zadovoljna odbrenkala domov. Priporočam.

Teden je minil ekspresno in ni mi uspelo sestaviti kakšne daljše kolesarske ture ali odkriti kaj povsem novega. Trenutno v gozdovih poteka plenjenje, ki ga povzročajo gobarji z enormnimi količinami nabranih gob. Med kolesarjenjem sem srečal že kar nekaj osebkov, ki iz gozda privlečejo vsaj 10 kg gob naenkrat. Nekako se jim zdi, da jim to pripada, da je to nekaj kar čaka na njih in je pač njihovo. Teren, ki ga prečijo popolnoma uplenijo in za sabo ne pustijo nič. Po možnosti še pohodijo in prevrnejo neužitne gobe. Verjetno je iluzorno pričakovati, da bi se ti ljudje zavedali kaj gobe pomenijo za gozd. Kaj gobe? Vse bolj se mi zdi, da ljudje ne vedo več kaj točno za nas vse pomeni gozd. Važno je, da naša nacionalna zavest narašča s pomočjo gromozanskih športnih uspehov, da imamo gospodarski napredek, da vse več zemljanov ve kje je naša mala deželica in da vse več ljudi nima pojma kaj se dejansko dogaja z naravo. V kolikor ima kdo le željo po tem, da bi bolje razumel gozd, pa mu v branje priporočam knjigo Skrivno življenje dreves, ki jo je napisal nemški avtor Peter Wohlleben.

V četrtek sva z Mojco izkoristila lepo vreme po dežju. Iz Polja sva odkolesarila do Turjaka. Tokrat sva se povzpela na Pance in Lipoglav od koder sva se spustila do Repč. V Repčah se nisva spustila nazaj dol ampak nadaljevala naravnost. Po lepem makadamu in še lepšem gozdu ter travnikih sva se spustila do vasi Pleče. Gre za varianto, ki sem jo odkril letos v enem izmed poletnih, vročih potepanj po okoliških kucljih. Spust naju je mimo kamnoloma pripeljal pod dolenjsko avtocesto. Nadaljevala sva po cesti do Škofljice od koder sva se čez Barje odpeljala do Želimelj. Od tam pa po klasičnem čudovitem vzponu do Turjaka. Nazaj sva se vrnila čez Gradež in naprej čez Št. Jurij ter Ponovo Vas v Grosuplje. V Grosupljem sva zavila proti Cikavi in nadaljevala v smeri Paradišča. Od tam sva se povzpela mimo Magdalenske gore na Mali Lipoglav in se čez Pance spustila nazaj proti Ljubljani.

Včeraj pa sva se z gorskimi kolesi najprej čez Pečarja odpeljala v Besnico. Pri odcepu za Ravno Brdo sva zavila desno in se po dobro ohranjenem makadamu povzpela do vasi. Od vasi sva se vzpenjala še nekaj sto metrov, nato pa zavila levo v smeri modrih markacij za gorsko-kolesarsko pot. Sledila je čudovita pot čez gozd z nekaj krajšimi vzponi in spusti vse do vasi Pance. Tudi to pot sem odkril letos poleti. Pred nekaj tedni sva jo z mojim gravel/potovalnim kolesom že prekolesarila z Marjanom. Z gorskim kolesom je vsekakor bolj sproščeno, kajti najde se tudi kakšen malo bolj grob odsek, ampak nič težjega. Sledil je spust iz Panc nazaj proti Ljubljani.

V sredo sva z Marjanom odpeljala lep krog v hrvaški Istri. Marjan me je že v ponedeljek začel prepričevati, da bi se v sredo odpeljala nekam v Istro in odkolesarila kakšen lep krog. Ni se mi preveč dalo voziti z avtom, a ko sem videl, da je to zadnja možnost pred poslabšanjem vremena sem le popustil. Marjanu sem rekel, da lahko pelje kamor hoče. V sredo zjutraj sva že drvela proti Hrvaški. Čeprav pot ni bila dolga sem na koncu že komaj čakal, da se usedeva na kolesi. Avto sva parkirala malo pred Porečom. Sledilo je pol ure nastavitev na zadnji zavori Marjanovega kolesa, ki je v popolnoma klavrnem stanju. Situacija je že precej resna in vsakič, ko Marjan zavira, ga lahko slišiš daleč naokoli. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo začelo pobirati obroče. Po tem, ko sva uspela za silo usposobiti zavoro sva le začela poganjati pedala. Najprej sva se spustila v Poreč in od tam ndaljevala v smeri proti Svetem Lovreču. Ker je bila cesta preveč prometna sem na garminu kmalu našel obvoze po makadamih in poljskih poteh. V Svetem Lovreču so me ujele službene obveznosti in moral sem se malo jeziti ter urediti nujno zadevo. Kmalu sva nadaljevala po manj prometni cesti. Začela se je kolesarska uživancija med zelenilom. Postalo je tudi bolj toplo. V vasi Korenići sva se spustila do Dvigrada in se začela vzpenjati proti vasi Kanfanar. Med vzponom sem zopet moral opraviti nekaj telefonskih razgovorov in končno se je obetal preostanek dneva brez telefonov. Šibala sva naprej in se skozi vas Smoljanci usmerila proti Svetvinčnenatu. Ob trdnjavi sva naredila krajši premor in si privoščila osvežitev. Vasi v tem času so prav prijetne saj je manj turistov in huda vročina je le zapustila te kraje. Ugotovila sva, da ura neusmiljeno teče in da bo treba kmalu naprej. Najprej sva se spustila nazaj do Smoljancev in nadaljevala proti Balam. V Balah sva se za kratek čas ustavila in se zapeljala čez zanimive uličice. Usmerila sva se proti Rovinju in kmalu ugotovila, da sva zopet prišla na precej prometno cesto. Pred Rovinjem sva zavila desno in se po makadamu povzpela do naslednje ceste, ki pripelje do vasi Rovinjsko selo. Za nadaljevanje sem zopet našel lokalno cestico, ki naju je pripeljala na glavno cesto, ki se spusti v Limski kanal. Na srečo ni bilo pretirane gneče in spust je bil prav prijeten. Na najnižji točki ture ob Limskem kanalu se nisva ustavljala. Sledil je vzpon in nadaljevanje v smeri Poreča. V vasi Gradina sva zopet skrenila z glavne ceste in se usmerila proti Montižani. Promet je izginil in zopet sva v miru kolesarila po lepi istrski pokrajini. Vse do Poreča sva v miru in obsijana s soncem uživala v pogledih na zelenilo. Ob cesti pa sem presenetil tudi tri fazane, ki so poskakali v grmovje. V Poreču sva čez krožna krožišča odkolesarila nazaj do avta. Za nama je bilo 100 kilometrov dolg krog in 1080 metrov vzpona. Marjan si je zaželel še kopanja in z avtom sva se odpeljala do morja. Jaz sem odšel v vodo do kolen, Marjan pa je zaplaval naokoli. Sledil je še povratek nazaj domov, kjer naju je z vrhunsko svežo gobovo juho in ajdovimi žganci pričakala Mojca. Joj, kako je ob kozarčku rdečega vse skupaj teknilo.