V soboto zjutraj sem vstal zgodaj. Medtem, ko sem srkal kavico in se pripravljal na odhod na trg, sem dobil sms od Matjaža. Povabil me je na kolesarjenje. Zaradi spremenjenih družinskih planov je bil že v nizkem štartu. Obvestil sem ga, da me lahko pobere čez eno uro. Hitro sem se najedel in se pripravil za turo. Matjaž je bil čez uro pri meni in odbrzela sva proti Primorski. V mislih je imel turo na Golič, ki sva jo v malce drugačni izvedbi pred tedni prevozila z Mojco. Poleg tega naju je med vožnjo Šalehar na radiu obvestil o koloni na avtocesti in bil je skrajni čas za spremembo lokacije. Glede na letni čas, sem vedel kam se je potrebno zapeljati, da ne bo veliko ljudi, narava pa čudovita. Zavila sva v Logatec in se odpeljala malo naprej od Kalc. Avto sva pustila na enem izmed ovinkov in se začela vzpenjati po cesti na Hrušico. Čeprav na tej cesti ponavadi ni veliko prometa je bilo tokrat kar presenetljivo veliko avtomobilov. Ugotovila sva, da so verjetno zaradi zastoja na avtocesti mnogi ubrali rajši to pot. Vseeno je bil vzpon prijeten in lahko sva se nadihala tudi malo dizla. Na Hrušici sva se spustila kakšen kilometer navzdol in zavila desno na makadam. Končno sva bila v gozdu in začel se je gozdni del ture. Obsijalo naju je sonce in drevesa so prikazala pravo jesensko paleto barv. V takem okolju lahko res samo uživaš. Na enem izmed odsekov je bilo tako pravljično, da se nisva mogla nehati čuditi kako noro je vse skupaj. Makadam naju je pripeljal na vzpetinco od koder se je že videl stolp na Velikem Javorniku. Sledil je kratek spust ter kratek vzpon in prišla sva do koče. Takoj sva se odločila, da se povzpneva še do vrha. Polovico poti do vrha sva potiskalo kolo kajti strmina je precejšnja. Na vrhu sva se povzpela na razgledni stolp in se razgledala naokoli. Videlo se je celo Triglav, čeprav razgledi zaradi megle niso bili prav tisti najboljši. Po turističnem vložku, sva se spustila do koče kjer sva si privoščila kavico in čaj. Na toplem sončku sva malo pokramljala in bilo je res prijetno. Po premoru sva se spustila po markirani poti proti zaselku Kanji Dol. Spust je bil za najini kolesi in sklepe precej divji, kajti na poti je bilo veliko listja, med listjem pa veliki kamni. Morala sva biti previdna, da nisva povzročila kakšnega nepotrebnega padca. Ker sva oba v preteklosti že letela čez bicikle, se ni bilo bati za pretirano hitrostjo. Po strmem spustu sva prišla na makadam in se v rahlem spustu spustila do Kanjega dola. Tam sva nadaljevala po makadamu do asfaltne ceste ter zavila desno v smeri Črnega vrha nad Idrijo. Spust je bil odličen, saj je cesta ravno prav strma in ovinkasta, da se lahko sproščeno spustiš navzdol. Skozi Črni Vrh sva obrnila nazaj proti gozdovom Hrušice. Mimo smučišča Javornik sva se skozi čudoviti gozd po utrjeni mulatjeri povzpela nazaj do Hrušice. V gostišču Stara pošta sva si privoščila točeno pivo, ki sva ga popila na klopci na soncu za hišo. Med tem, ko sva srkala pivo in čebljala sva imela razgled na celo Hrušico. Priznati moram, da že dolgo nisem pil piva s takim užitkom. Po martinčkanju je sledil precej hiter in divji spust do avta. Za nama je bilo 43 kilometrov in 1260 metrov vzpona. Z nasmehi na obrazu sva se odpeljala domov. 🙂

Tudi včeraj se je naredil čudovit dan in zopet sem zajahal Stompija ter se odpravil v smeri Panc. Že nekaj časa sem si ogledoval gozdno pot, ki naj bi na Pance pripeljala mimo strelišča ob cesti na Javor. Najprej me je čakalo 13 kilometrov asfalta. Na odcepu za strelišče, ob cesti, ki pelje na Javor, sem zavil desno in se odpeljal mimo. Najprej me je čakalo poganjanje pedal po čudoviti dolinica na finem kolovozu. Fin kolovoz je postajal vse bolj gozdna pot, dokler se ni po dveh malo bolj strmih vzponih končal pri lovski opazovalnici. Na garminu sm lahko videl, da nisem daleč od gorsko kolesarske poti, ki pripelje na Pance. Nič, ni mi preostalo drugega kot, da naložim kolo na rame in zagrizem v strm breg. Še največ težav mi je povzročalo vijuganje med drevesi kjer sem se zatikal s kolesi. No, po nekaj manevrih v slogu jačanja hrbtno-trebušnih mišic sem le prilomastil do gozdne poti, kjer sem lahko zopet sedel na kolo. Naslednjič moram najti obvoz, da ne bo potrebno nositi kolesa. Kmalu sem se priključil gorsko kolesarski poti in se usmeril levo prosti Ravnemu Brdu. Kolesaril sem torej v nasprotno smer kot dan poprej. Po tem, ko sem prevozil gozdni del poti in prišel na cesto, ki pelje levo na Javor in desno na Ravno Brdo sem se v točki, ko se cesta začne spuščati usmeril na desni kolovoz in se začel rahlo spuščati. Čez kakšen kilometer sem zavil skrajno levo in se povzpel nazaj do vasi Ravno Brdo. Iz vasi sem se po makadamu spustil v dolino in pri travnikih in električni napeljavi zavil levo in se začel vzpenjati po strmem kolovozu proti osamljeni kmetiji. Pred kmetijo sem zavil levo in se na toplem soncu malo nadihal. Bilo je res lepo. Rahlo šumeča in s soncem ožarjena drevesa so poskrbela, da se mi je na usta prikradel nasmeh, ki je tako značilen za kolesarja, ki med poganjanjem pedal nadvse uživa. Kmalu sem bil na križišču nad vasjo Javor. Nadaljevanje po asfaltni cesti do Pečarja me ni preveč veselilo, a sem se vseeno želel spustiti po poti z Debnega vrha, po kateri sem dan poprej sopihal navkreber. Kot bi mignil sem bil na Pečarju od tam pa po simpatični gozdni poti do stolpa na Debnem Vrhu. Tudi tokrat sem skočil na vrh in se razgledal naokoli. Razgledi niso bil tako lepi kot dan poprej. Sledil je še divji spust po razriti poti in malo gozdnega kolovratenja po potkah med Mrzlo dolino in ribnikom. Od ribnika sem odkolesaril domov čez Kašelj. Tudi tokrat so se okoliški hribčki, gozdovi in doline izkazali za odličen teren za kolesarske vragolije. Tura je dolga 35 kilometrov in se povzpne za 815 metrov. No, sedaj pa sem bom v kratkem moral zopet odpraviti kam dlje. V okolici sem v letošnji sezoni res prekolesaril ogromno terena, a mi vedno uspe najti kakšen nov zanimiv odsek.

V soboto sem že komaj čakal, da se zavihtim na mojega Stompija. Med tednom sem naredil le dve krajši turci s “trdakom”. Marjan me je v petek povabil na kolesarjenje v oddaljene kraje, a res se mi ni dalo voziti z avtom. Poleg tega pa mi tudi cesta ni prav nič dišala. V soboto sva najprej z Mojco odkolesarila na tržnico po dobrote z ekoloških slovenskih kmetij. Ravno, ko sem se pripravljal, da odbrcam, sta naju obiskala še Polona in Jernej. Spili smo kofetek in bil je že skrajni čas da odrinem od doma. Zahod sonca je vse hitreje in nisem imel več veliko časa za daljšo turo. S Stompijem sva se pognala po Rjavi cesti čez Zajčjo dobravo v Zalog. Prečil sem Ljubljanico in zavil desno proti Ribniku pod Debnim vrhom. Zanimalo me je kolikšen del poti na Deben vrh lahko sploh kolesarim. Zagnal sem se v strmino in na začetku je kar dobro kazalo. Kmalu pa se je pot postavila pokonci. Naklon še ne bi bil taka težava, a pot je popolnoma razrita od vode. Ni mi preostalo drugega kot, da sem kolo potiskal pred seboj. Kmalu sem bil nazaj na kolesu in prikolesaril sem pod razgledni stolp. Kot vedno sem na hitrico skočil na vrh stolpa preveriti razglede. Bili so fantastični. Ozračje je bilo precej sveže in razgledi posledično čudoviti. Sledil je spust v desno, zavoj v levo in že sem bil na stezici, ki pelje navzdol proti Zalogu. Spust je kar divji, saj iz zemlje štrli veliko korenin in najde se tudi kakšen kamen. V nadaljevanju sem zavil rahlo desno in po čudiviti stezici med borovnicami prispel na Ostrovrharjevo pot, po kateri sem se spustil v Besnico. V Podgradu sem zavil desno proti Turistični kmetiji pri Lazarju . Od tam pa po borovničevi poti proti Vnajnarjem. Vmes sem užival v čudovitih barvnih odtenkih gozda, ki je ve tem letnem času najlepši. Nadaljeval sem z vzponom in kmalu sem bil v vasi Vnajnarje. Na koncu vasi sem zavil levo v smeri taborniške hiše. Malo pred taborniško hišo pa desno na razrit kolovoz. Čakalo me je malo bolj zahtevno pritiskanje pedal. Gleda na to, da sva ga z Robijem premagala ravno prejšnji vikend z “gravel” kolesi ni bilo pričakovati hujšega. Po malo bolj intenzivnem pritiskanju se je teren kmalu izravnal in prišel sem na asfaltirano cesto, ki pripelje ne Janče. Pred domom se nisem mudil prav dolgo. Spustil sem se po isti poti le, da sem v Vnajnarjih nadaljeval po makadamu in se spustil v Besnico. V Besnici sem nadaljeval levo do odcepa za Ravno brdo. Sledil je uživaški vzpon, ki poteka v miru ob prekrasnih travnikih in gozdu. Na vrhu vzpona sem se spustil po markirani-gorsko kolesarski poti in letelo je kot blisk. Polno vzmeteno kolo res omogoča največ užitkov pri spustu. Ko sem prišel ven iz gozda malo pred Pancami, pa sem zavil desno in se usmeril proti vasi Selo pri Pancah. Sledilo je še malo potiskanja pedalk v dve kratki strmini, nato pa divji spust po grobem makadamu mimo vasi do asfaltirane ceste. Tu sem zavil desno in odkolesaril proti Sadinji vasi. Sonce je že počasi zahajalo in moral sem pošteno pritisniti pedala. Polno vzmeteno kolo dela čudeže na grobem terenu, medtem, ko imaš na asfaltu občutek kot da nikamor ne gre. Vseeno sem se potrudil in bil doma ravno, ko se je začelo temniti. Za mano je bila čudovita, a kar naporna tura dolga 47 km s 1450 metrov vzpona. Za tiste, ki vozite samo po cestah se to ne sliši veliko a, ko je treba kolesariti po makadamih, gozdnih poteh in drugih razritih podlagah le to zahteva veliko več energije. Drugače pa se vse bolj razumem s Stompijem in vse manj letim čez balanco. Obeta se nama še veliko lepih trenutkov skupaj 😉