Že nekaj časa sem se z Robijem in Marjanom menil, da bi skupaj odpeljali eno pravo turco s pravimi vzponi, različnimi podlagami in kančkom avanture. Predlagal sem jima, če bi odpeljali Zasavsko turco, ki sem jo prejšnji teden odpeljal z Mojco. Ker so bile tokrat v igri močnejše noge in večji kupi mišic sem turo malce oplemenitil z dodatnimi vzponi. Da bi bilo še bolj zanimivo smo kolesarili v nasprotno smer kot sva kolesarila z Mojco. Lahko rečem, da nam je tura zelo uspela. Čeprav bi lahko imeli malo več sonca, smo uživali v pritiskanju na pedala na popolnoma neprometnih cestah, poteh, kolovozih in makadamih. Na dodatku originalne trase nam je enkrat celo zmanjkalo poti, in znašli smo se na terenu primernem za gorsko kolo. Z malce potiskanja koles v strmino in spustom ob kolesu smo tudi ta del ukrotili in se kmalu vrnili nazaj na primerno pot. Kilometri so izginjali za nami in strmine so ječale pod kolesi. Celotna tura je res minilo hitro in na koncu smo pri Malnu ugotovili, da so ti kraji izvrstni za kolesarjenje. Večina ljudi na žalost teh krajev ne pozna dobro. Še vsakdo pa je presenečen, ko jih spozna malo bolje. Prekolesarili smo 60 kilometrov in se povzpeli za 2.200 metrov. Vsaj tako pravi moj Garmin.

V soboto sva se z Mojco z avtom odpeljala v Izlake. Prejšnjo soboto me je kolesarjenje v teh koncih navdušilo in Mojci sem obljubil, da bom sestavil turco, ki bo dodatno raziskala te konce. V Izlakah sva zajahala najina črna vranca in se odpeljala proti Trojanam. Sonček naju je lepo grel in bilo je prijetno toplo. Kakšne tri kilometre sva se rahlo vzpenjala po kar prometni cesti skozi naselji Podlipovica in Orehovica. Kmalu se je cesta začela vzpenjati in potrebno je bilo začeti pritiskati. Čez dolge ovinke sva hitro prišla do odcepa za Šentgotard in zavila desno. Tu se je promet umiril in na naslednjem odcepu, kjer sva zavila še enkrat desno, ni bilo videti več nikogar. V Šentgotardu je za kratek čas izginilo sonce, a se je kmalu spet pokazalo. Po cesti sva se vzpenjala proti Blodniku. V gozdu kamor še ni prodrlo sonce je bilo vseeno malce bolj sveže. Na naslednjem odcepu sva zavila levo na kolovoz, ki pelje pod severno stranjo Čemšeniške planine. S pogledi na sosednje hribčke sva napredovala po gozdni poti, ki je bila že popolnoma posuta z listjem. Sčasoma sva prispela na travnik na nekakšnem sedlcu kjer stoji kapelica ter se pase nekaj koz ter kozel. Malo sva se razgledala naokoli in se spustila navzdol po makadamu v dolino na drugo stran. Spust pelje mimo Krvavice, ki s svojo obliko spominja na pravo goro. Spust je bil naporen saj je v makadamu veliko kamnov in morala sva res dobro držati krmilo, da naju ni popolnoma pretreslo. Vseeno sva rahlo pretresena pridrvela v Loke kjer sva zavila levo in se začela po asfaltni cesti vzpenjati proti zaselku Črni Vrh. Napredovala sva v počasnem tempu z ragledom na Krvavico. V zaselku sva nadaljevala po makadamu skozi gozd in se spustila do zaselka Zahomce, ki obsega nekaj hiš med dvema hriboma in veliko pašnikov. Nič prometa, popolna tišina in ni nama preostalo drugega kot, da se po osameli cesti spustiva v dolino. Juhuhu. Letelo je vse do avtoceste. Čudila sva se samoti v teh krajih mimo katere sva se že tolikokrat peljala po avtocesti. Takoj za podvozom pod avtocesto sva zavila levo na kolovoz in prispela do stebrov pod avtocesto. Tam sva zavila levo in se čez trnje in visoko travo prebila do osamljene hiše s pašnikom. Srečala sva gospo na balkonu, ki nama je povedala, da so se čez trnje pred kratkim prebijali tudi neki planinci. Na srečo so plašči ostali celi saj najine maratonke le stežka prebije kakšen trn. Nadaljevala sva z vzponom nazaj proti smeri Čemšeniške planine. Asfaltna cesta je kmalu postala makadam, ki je postal kar lepo strm. Kakšnih sto metrov pred domačijo mimo katere vodi makadam, naju je prišel pozdravit veliki Bernski planšarski pes Doni. Ker je Doni precej velik in laja precej močno sva se rajši ustavila. Kmalu je za njem pritekel še lastnik, katerega pa Doni kot po navadi ni nič ubogal. Ni bilo videti, da bi bil Doni ravno navajen, da se mimo njegovega ozemlja pelje kakšen kolesar. Malo smo pokramljali z lastnikom in Donijem in že sva nadaljevala z vzponom. Prispela sva na asfaltno cesto, ki se je nahajala kakšnih petdeset metrov pod kolovozom, po katerem sva pod Čemšeniško planino kakšno uro prej vozila v nasprotno smer. Na razpotju kje sva že bila, sva tokrat zavila proti vasi Čemšenik. Sedaj sva se nahajala na južni strani Čemšeniške planine. Kolesarila sva čez vasi in se vmes tudi malo ustavila ter odpočila. Sonce naju je še vedno lepo grelo in čez vas Jesenovo sva nadaljevala proti vasi Znojile. Tam sva se po makadamu začela spuščati v sotesko potoka Kotredeščica. Tudi pri tem spustu sva morala kar lepo paziti. Drvela sva naprej in ker sva bila v sosednji dolini sva se morala vrniti nazaj v dolino, ki pripelje v Izlake. Pri zaselku z nekaj hišami sva zavila desno v smeri proti Čemšeniku. Začetek vzpona je bil kar malo naporen, saj se cesta vzpenja precej naravnost in potrebno je lepo pritiskati pedala. Kasneje cesta postane vijugasta in vzpon ni več tako naporen. V naslednjem zaselku sva pozdravila pujse in se začela spuščati proti Izlakam. V Izlakah sva se zaustavila pri Malnu kjer sva si privoščila hladno točeno pivo. Med tem, ko sva pila pivo in čebljala, se je shladilo in na srečo sva imela do avta le še 200 metrov. Za nama je bila čudovita tura dolga približno 45 kilometrov z 1400 metri vzpona. V te konce pridem vsekakor še kolesariti.

V nedeljo sem načrtoval kaj bolj divjega. Že nekaj časa sem imel v misli vzpon na Črni vrh, najvišji vrh Čemšeniške planine. Najprej sem se z avtom odpeljal do Izlak. Ura je bila že ena popoldan in sonce naju je s Stompijem že takoj na začetku lepo ogrelo. Najprej sem se po asfaltni cesti po ovinkih povzpel do vasi Čemšenik. Pred vasjo so me table opozorile na delo na cesti in obvoz. Ignoriral sem znake, kajti mislil sem si, da s kolesom bo pa že šlo mimo. V vasi pa neprijetno presenečenje, saj je bilo okoli cerkve vse zagrajeno z ograjo in ni se dalo po cesti naprej. Ne bom sedaj obračal nazaj in se spušal dol sem si rekel. Malce sem potelovadil in se najprej prebil mimo ene ograje. Mimo cerkve po gradbišču sem prišel do izhoda na drugi strani cerkve. Zopet sem moral malo plezati čez ograjo in končno sem prišel ven iz gradbišča. Nadaljeval sem po asfaltni cesti do vasi Brezje. Tam se je začel kratek spust in spraševal sem se, koliko sem bom moral spustiti preden se cesta ponovno začne vzpenjati. Pred vasjo Blodnik se je cesta zopet začela vzpenjati in kmalu sem prišel do smerokazav za Čemšeniško planino. Zavil sem levo in se po kolovozu začel rahlo vzpenjati po severni strani Čemšeniške planine. Razgledi so postajali nori in zasavski hribi so se zopet izkazali za čudovito kuliso. Pod planino sem pritiskal do skrajnega vzhodnega dela planine in sčasoma po zelo zaraščeni poti prišel do travnikov. Odprl se je pogled na Krvavico in travnike v okolici. Pot me je pripeljela do pašnikov kjer sem moral preskočiti električnega pastirja. Zapeljal sem na travnik pod potjo od koder sem se moral peš ob kolesu povzpeti na pohodniško pot. Še nekaj deset metrov sem lahko kolesaril, nato pa se je pot postavila pokonci in bil je čas, da kolo naložim na rame. Kakšnih 200 višinskih metrov sem sopihal v hrib, pot mi je zalival čelo, a bilo je tako lepo, da sem pozabil na napor. Malo težav so mi delala le mlada drevesa, ki rastejo precej skupaj. Ko sem prišel na greben, sem lahko ponovno zajahal kolo in se previdno malo gor, malo dol odpeljal do Črnega vrha. Na vrhu sem bil popolnoma moke. Gozd je bil fantastičen, vseh barv, lesketajoč se v soncu in ves napor je bil takoj pozabljen. Pomalical sem veliko Bregarjevo jabolko in se malo spočil. Po počitku sem si nadel ščitnike za kolena in komolce in se spustil proti koči. Upal sem, da najdem kakšen obvoz mimo koče, a me je res pravljičen gozd začaral in pripeljal sem se naravnost do koče. Od koče sem se spustil po peš poti kar ni bila najboljša ideja. Srečeval sem planince, a sem se vsakič skoraj ustavil in pazljivo zapeljal mimo. Pri hotelu sem zavil na osamljen kolovoz in se spustil v vas Dobrljevo. Od tam sem se zapeljal kakšnih 300 metrov do vasi Brezje. Na koncu vasi sem nadaljeval po precej divjem kolovozu proti dolini. Na tem kolovozu pa ni bilo nikogar in vožnja se je spremenila v tisto pravo uživancijo kjer letiš, skačeš po grbinah, se izogibaš vejam in poizkušaš čim manj zavirati. Paziti sem moral samo, da ne naletim na kakšen traktor. Ekpresno sem prispel v vas Zgornji Prhovec. Iz vasi sem se po asfaltni cesti spustil nazaj v Izlake. Pri avtu sem ugotovil, da je za mano sicer kratka a kondicijsko kar lepa turca. Prevozil sem 28 kilometrov in se povzpel za 1.300 metrov. No, tokrat je vzpon vključeval tudi nošnjo kolesa v strmini. 😉