Jesen je čas, ko vreme in temperature niso več tako ugodne kot spomladi in poleti. Čeprav nimam težav s kolesarjenjem tudi pri nižjih temperaturah, pa jeseni vseeno začnem bolj redno hoditi in teči. Kakšnega resnega treninga teka mi moji boleči členki na nožnih palcih ne dopuščajo več. Vseeno pa mi le uspe toliko teči in hoditi, da mi daljši pohodi, hoja v hribe, kakšen daljši tek in turno smučanje ne predstavljajo večjih težav. Zanimivo pa je postalo, kako moram vsako leto bolj pazljivo izvesti tranzicijo iz kolesa v tek in hojo. Najprej z Mojco povečava število pohodov, nato sledi povečana intenzivnost, med pohodi pa ves čas delam vaje za telo. Le tako se lahko izognem poškodbam. Zadnje čase sva začela z bolj rednimi pohodi in krajšimi teki. Kadar nama zmanjka časa za daljši pohod, še najraje skočiva na Debni vrh. Po na vrh je kratka, a strma, prav taka pa nama še najbolj leži. V nedeljo sva se odločila, da bova poskusila kar s tekom. Poleti sem sicer enkrat že tekel na vrh, a je kasneje imelo prednost kolo. Z avtom sva se odpeljala naprej od Zaloga čez most na Ljubljanici. Parkira sva avto na parkirišču pri železniškem podhodu. Začela sva z rahlim tekom najprej pod železnico in nato desno ob železnici. Tekla sva mimo precej nadležnega psa, ki je ves čas na zapuščeni parceli in laja tako močno, da samo čakaš kdaj se bo strgal s ketne. Na srečo je vmes še visoka ograja. Ob prohodu na asfalt sva zavila levo in odtekla po makadamu do ribnika. Pri ribniku sva zavila levo in se začela vzpenjati proti vrhu. Vzpon je najprej položen, kasneje pa postane bolj strm. Dizel mašini sta se le ogreli in počasi sva napredovala proti vrhu. Hitro sem bil na razglednem stolpu kjer sem počakal še Mojco. Malo sva se razgledala in zaradi hladnega vetra kaj hitro odšla nazaj dol. Navzdol sva tekla od stolpa levo po strmi poti, ki pripelje nazaj do podhoda pri železnici. Za začetek tekaške sezone je bilo kar v redu in upala sva, da najine nožne mišice na bodo nakopičile preveč mlečne kisline. Bila sva si enotna, da ta krog vsekakor še kdaj odtečeva. Lahko tudi v nasprotni smeri.

Kot, da bi nekako slutila, da se topli del jeseni poslavlja sva se v nedeljo z Marjanom zmenila za turo z izhodiščem in koncem v Polju. V soboto sva z Mojco odkrila novo gozdno pot na Mali vrh. V nedeljo pa je bil čas, da jo ponoviva z Marjanom in dodava še kakšen dodaten kilometer. Najprej sva se povzpela na Pečarja kjer sva zavila desno v smeri Žagarjevega vrha. Tempo sva pošteno navila in kmalu sva se že spuščala proti Javorju. Na prvem križišču sva zavila levo, se malo spustila in zavila desno proti Ravnemu Brdu. Po makadamu sva se povzpela do vrha kjer sva opazovala črno veverico na drevesu. Sledil je spust proti Ravnemu Brdu in po kakšnih stotih metrih sva zavila desno proti Malemu vrhu. Gozdni kolovoz naju je pripeljal pod Mali vrh kjer sva zavila desno na najbolj strm del poti. Tukaj je bilo potrebno res pošteno pritiskati vse do vrha kjer sva prišla v vas. Zapeljala sva se čez vas in se usmerila proti Višnji Gori. Po makadamu sva se obsijana s soncem zložno vzpenjala, dokler nisva prišla na asfalt. Spustila sva se do vasi Leskovec kjer pa sva zavila levo in se začela spuščati v sotesko Stiškega potoka. Temu pa lahko rečemo maksimalni gravel, makadamski, hitrostni spust navzdol. Najprej je bil spust strm in podlaga za najini kolesa kar groba. Kmalu pa je strmina popustila, podlaga se je izboljšala in vse do Stične sva uživala v res čudovitem spustu brez avtomobilov ali drugih motečih faktorjev. Spust je res lep in ga močno priporočam. Soteska se konča s prihodom v Stično kjer sva si na hitro ogledala ogromni samostan. Po kratkem ogledu sva se usmerila proti vasi Mala Dobrava. Zopet sva se kar nekaj časa vzpenjala in skozi vas Sela pri Višnji Gori prikolesarila nazaj v vas Leskovec. Od tam pa nazaj do Malega Vrha kjer pa sva se spustila levo proti vasi Kožljevec. Nadaljevala sva v smeri Police in se na križišču usmerila proti Pancam. Zadnji vzpon na Pance vedno preseneti. Noge so že malce utrujene, a klanca kar ni konec. Nisva se dala kar tako in vse do Panc sva lepo pritiskala pedala. Iz Panc pa spust do Sadinje Vasi kjer sva si v lokalu Velo privoščila hladno brezalkoholno pivo. Ohladila sva razgrete noge in se odpeljala nazaj do Polja. Za nama je bilo 64 km in 1460 metrov vzpona. Lepa turca pred deževnimi dnevi.

V nedeljo sva po prijetnem sobotnem debatnem krožku z Martino in Blažem malo potegnila s spancem. Po tem, ko sva se najedla pečenih paprik in drugih dobrot, pa sem že razmišljal kje bi lahko pretegnila noge. Sonček je že prodiral skozi okno in bil je skrajni čas, da se odpraviva nekam višje. Nisem imel prave ideje kam. Poleg tega pa je dan že res kratek in nisva imela več veliko časa. Malce sem prelistal zemljevid in si ogledal nekaj vrhov v okolici Idrije. Na hribi.net sem našel vrh z imenom Jelenk. No, pa pojdiva. Odbrzela sva v spodnjo Idrijo od koder je izhodišče na Jelenk. Kot se v teh koncih spodobi, je pot takoj na začetku tista prava strma, ki mi je najbolj všeč. Z vsakim korakom si višje in Spodnja Idrija je hitro postajala vse manjša. Žal so v drugem delu pot precej razširili gozdarji, kajti drevesa so na tem območju pretrpela res ogromno škode. Po zlomljenih vrhovih sem sklepal, da je bil gozd žrtev žledoloma, ki je pred leti pustošil v naših krajih. Poleg žledoloma pa je smreko dodobra uničil še lubadar. Ob vsem tem sem se spomnil podatka, da se je lansko leto na celem svetu gozdna masa zmanjšala za recimo površino Nove Zelandije. Koncentracija ogljikovega dioksida pa je trenutno na rekordni ravni. Kam pelje nadaljnji razvoj takih dogodkov ni težko ugibati. Nadaljevala sva z vzponom in pot je postajala vse lepša in prišla sva do prve hiše Pod Kendovim vrhom. Bila sva navdušena nad lepoto okolice in tišino, ki obdaja domačije v tem okolju. Kakšnih sto metrov naprej sva pri naslednji hiši zopet zavila desno v hrib in nadaljevala z vzponom. V trenutku, ko sva prišla ven iz gozda se je odprl pogled na travnike pod vrhom in zapuščeno domačijo. Sprehodila sva se do vrha kjer sva se na klopci martinčkala in pomalicala jabolko. Po počitku sva odšla še do razgledne točke, kjer pa se zaradi motnega ozračja ni prav dobro videlo. Sledil je spust po isti poti nazaj v Spodnjo Idrijo. Skoraj ves čas navzdol sva tekla in na koncu ugotovila, da je res pasalo. V Spodnji Idriji sva bila ekspresno in 800 višinskih metrov je minilo v trenutku. Sprehodila sva se še do Gostilne na vasi in odbila pivo ter pizzo. Ko, sva zapuščala gostilno se je ravno začelo temniti. Ustavila sva se še v Idriji kjer sva prav tako naredila krožni sprehod čez mesto. Sledila je vožnja v Ljubljano in zaslužen počitek. 🙂