V četrtek sem ob tiskanju in pakiranju naročil skozi okno pogledoval ven. Padal je dež pomešan s snegom in prešinila me je res močna želja, da bi šel nekam na sneg. Zaželel sem si snega in tiste prave snežno-gozdne tišine. Povabil sem še Mojco, ki je bila za. Malce sem ji naložil, da v Strahomerju vsekakor pada sneg in, da bo vzpon na Krim potekal v snežni idili. No, izkazalo se je, da v Strahomerju namesto snega pada dež in, da je vse naokoli popolnoma namočeno. Tudi midva sva bila hitro namočena, a sva vseeno odločno nadaljevala z vzponom. Kmalu sva bila nagrajena. Snežna odeja je z naraščanjem višine postajala vse bolj debela in dež se je spremenil v sneg. Precej kislo vreme v dolini se je zgoraj spremenilo v snežno pravljico. V koči sva si privoščila čaj z rumom in se malo pogrela ob peči. Ker se je že temnilo sva jo morala kar hitro odkuriti nazaj v dolino. Pri avtu je bilo že popolnoma temno. Za nama pa lep snežni vzpon in spust v čudoviti zasneženi naravi.

Včeraj sva v mrazu odkolesarila na Janče. Doma je temperatura kazala 4 stopinje in zdelo se nama je, da ne bo preveč mraz. Imava zimsko kolesarsko opremo, zato ne bo večjih težav. No, pozabila pa sva na galoše in mraz naju je najbolj prizadel ravno v stopala in prste. Do Jevnice sva vozila večinoma v senci in zelo sva se razveselila, ko je bilo potrebno zaviti navkreber proti Jančam. Na vzponu naju je obsijalo sonce in bilo je prav prijetno toplo. Tik pod vrhom sem našel kup peska s snegom in moral sem izvesti nekaj vragolij. Pri tem sem v čevlje dobil sneg in to je bila lepa popotnica za spust. Spust v Besnico naju je pošteno shladil. Vožnja po dolini pa se je zdela kot, da bi kolesarila v hladilniku. Bila sva vse bolj trda in komaj sva čakala vzpon na Pečarja. Da bi se ogrel sem se na Pečarja izstrelil in upal na dvig temperature v telesu. Mojca ja na vzponu povsem otrpnila in kar nekaj časa je rabila, da je z napol otrdelimi nogami in rokami prišla do vrha. Za konec naju je čakal še spust v Sostro, ki pa je bil na srečo malo bolj obsijan s soncem. Zdrvela sva čez Sostro v Polje in sledilo je ogrevanje telesa pred pečjo. Bilo je res zabavno, malce preveč mraz, a take turce pač nikoli ne pozabiš. Treba je malo ven, tudi, ko je mraz 😉

V torek popoldan me je poklical Matjaž in me vprašal ali sem za smuko naslednji dan. Seveda sem, sem izstrelil kot iz topa. Čeprav človeštvo vse bolj drvi v uničenje in segreva planet, pa je letos iz neba za ta čas prišlo darilo v obliki snega in začasnih nizkih temperatur . V višjih predelih Julijcev je zasnežilo ravno toliko, da se da na nekaterih delih za silo smučati. V sredo ob sedmih zjutraj sem se dobil v Radovljici z Matjažem in Janezom in že smo drveli proti Italiji. Vožnja do Sella Nevea je minila hitro. Ko smo stopili iz avta nas je pričakal hladen vetrič. Malo nam je zabril okoli ušes in poskrbel za hladen štart. Začeli smo se vzpenjati po smučišču, ki pa je postajalo vse bolj strmo. Vse bolj nam je bilo vroče in kmalu smo prišli na delovno temperaturo. Na začetku je bilo vreme oblačno, a ko smo prišli do koče Gilberti se je razjasnilo in v smeri proti severozahodu smo lahko občudovali obsijane gore okrog Montaža. Pri koči smo malo predahnili, nato pa smo se morali spustiti rahlo navzdol v smeri Prevale. Kmalu smo spet sopihali v hrib in bili hitro na Prevali. Sonce nas je obsijalo in smejalo se nam je ob lepotah sosednjih gora. Potegnili smo še do žičnice na Sedlu. Razgledali smo se še na našo stran, a žičnice so vse mirovale. Čeprav se nismo dolgo obotavljali, pa se je sonce skrilo za oblaki ravno takrat, ko smo začeli s smuko. Difuzna svetloba je preprečevala, da bi smuka bila tista prava. Vseeno se nismo pritoževali, kajti za november je bilo že to čisti presežek. Pod Prevalo smo naleteli tudi na malo bolj trdo in ledeno podlago ter malo skorje, ki ni bila prav nič prijetna. V nadaljevanju je bilo bolje. Sledil je še kratek vzpon s smučmi na rami proti koči. Od koče pa je sledil spust po strmem delu smučišča kjer pa je bila smuka najboljša. V spodnjem delu je snega že malo primanjkovalo, a se je dalo pripeljati čisto do parkirišča. Zadovoljni smo se odpeljali nazaj proti domu. Vmes smo se ustavili še na hidraciji v domu v Planici. Po kratkem čveku smo jo ucvrli nazaj domov. Zvečer sem se moral s kolesom spraviti še na telovadbo v Šiško in lahko si predstavljate kakšen padec v posteljo je sledil, ko sem se vrnil domov. HUDOOO.