Proti vrhu Korenščice v močnem vetru.

V nedeljo sem se pridružil jeseniški ekipi. Miro je predlagal Struško in hitro smo bili zmenjeni. V Ljubljani sem zjutraj pobral še Boštjana in odbrzela sva v Jesenice. Iz Jesenic sva zavila navkreber in se odpeljala do doma Pristava. Pri domu sta že čakala oba Janeza, čez nekaj minut pa sta prišibala še Nino in Miro. Ugotovili smo, da ni snega za takojšnjo hojo na smučeh in odpeljali smo se še malo višje po cesti. Na enem izmed ovinkov kjer ni šlo več naprej po snegu smo pustili avta. Od tam smo po lepo zasneženem gozdu odkorakali naprej po cesti. Bilo je pošteno mraz in na vrhu so se že videle rahle meglice, ki jih povzroča veter, ki razpihuje sneg. Kmalu smo bili na planini Pusti Rovt kjer sva z Mirom nadaljevala po daljši poti, ostali pa so se povzpeli navzgor po bolj strmi varianti. Bili so hitreje pri pastirski koči, a zamudili čudovite poglede na zasneženo Golico, Krvavko in Malo Golico. Na planini Svečica pri pastirskem domu je postalo jasno, da na grebenu močno piha. Bilo je tudi pošteno hladno in priznali smo premoč vetra. Odločili smo se, da zavijemo levo navzgor in se povzpnemo na bližnji vrh Korenščica. Tik preden smo odrinili, pa sem pred domom zagledal Matjaža. Tudi on se je s kolegoma odločil za Struško. Vprašam sem ga ali bodo šli do vrha v tem vetru, in odgovori mi pritrdilno. Izgleda kot stari Himalajec, ki ga malo vetra pač ne bo zmotilo. Zadnjih nekaj sto metrov do vrha Korenščice pa je bilo res norih. Veter je pihal tako močno, da na trenutke nismo videli nič. Nastajali so čudoviti prizori za fotografiranje in moral sem sneti rokavico, da sem lahko fotografiral. Za nagrado sem si prislužil precej trde prste. Na vrhu nas je veter res močno bičal in po hitrem postopku smo pospravili pse in se zapodili navzdol. Zaorali smo v svež pršič, ki je nižje v bukovem gozdu postal še boljši. Bilo je res noro, a kot vedno prekratko. Sledil je še spust po cesti do avta in štabni sestanek v domu. Kmalu so v dom prilomastili tudi Matjaž in druščina in povedali, da je bil veter premočan za osvojitev vrha. Naslednji dan pa je v naših gozdovih veter zopet povzročil ogromno škode. V torek, ko sem odtekel na Debni vrh sem se lahko prepričal, da je ogromno dreves prevrnjenih in res veliko vej zopet polomljenih. Koliko vremenskih ekstremnih pojavov lahko zdržijo naši gozdovi sem se spraševal. Kdo bi vedel…važno, da bitcoini naraščajo in prodaja avtomobilov raste 😉

Začeli smo na zasneženi cesti.

Pogled na Golico, Krvavko in Malo Golico.

Prišla sva na sonce.

Pogled na Pusti Rovt.

Prikazni v snežnem viharju.

Juhuhu, pa to je noro.

Ga že režemo v snegu. Nino v akciji.

Miro polaga.

Janez med bukvami lovi linijo.

Na koncu se Miro smeji kot pečeni maček. Tura je uspela.

Na poti proti steni v ozadju.

Tudi v soboto me je presenetilo sporočilo Matjaža. Zopet klasično vprašanje ali sem v nedeljo za turco. Takoj se zmeniva. Predlagam ob 8 uri v Kranju. Zadnje čase bolj malo spim in sem res precej aktiven zato se mi je že malo poznala utrujenost. Nujno sem moral spati malo dlje. V nedeljo zjutraj z Matjažem šibava proti Kranjski Gori. Kmalu sva na cesti, ki pelje na Vršič in avto na ovinkih že lepo koplje po snegu. Na srečo nama uspe pripeljati kakšnih 300 metrov do odcepa poti, ki zavije s ceste na planino. Najprej se spustiva na Planino v Klinu in prečiva potok. Odprejo se pogledi na Krnico in Kriško steno v ozadju. Matjaž pohodi plin in precej divje hodiva do koče v Krnici. Kočo samo ošvrkneva in že šibava naprej v gozd. Kmalu prideva iz gozda in zagrizeva v strmino. Matjaž se zdi kot pobesnel. Koplje v hrib in ne popušča. Sledim mu brez težav, a čutim da je tempo tisti pravi, tekaški. Na strmini prehitiva kar nekaj smučarjev in hitro se dvigneva nad Krnico. Odpirajo se pogledi na okoliške stene in zdi se kot, da smo v drugem svetu. Še malo in že sva na cilju. Matjaž sreča znanca, meni pa smučarka, ki nama je sledila prinese železni del s katerim kože pripneš na smuči. Med hojo sem ga izgubil in sploh nisem opazil. Čeprav sva lepo ogrela mašini, pa je zgoraj pod steno precej mrzlo in telo se začne hitro ohlajati. Hitro sva se spustila nazaj v dolino. Čeprav je bilo že kar zvoženo, pa je bil sneg še popolnoma suh in dalo se je res uživati v smuki. Noge sem imel sicer malo zmatrane a vseeno še dovolj moči, da sem lahko brezskrbno vijugal in užival v smuki. Malo zoprn je bil le spodnji del po strugi potoka kjer je bilo treba kar malo lomastiti med skalami in drevesi. Sledil je še spust nazaj do Planine v Klinu od koder sva se peš povzpela nazaj do avta. Turco sva zaključila pri Jozelnu v Mojstrani kjer pa sva zopet malo obdelovala teme, ki tarejo trgovce. Čudovit dan.

Jutranji pogled na steno s ceste na Vršič.

Matjaž že nori.

Pri koči.

V strmini med macesni.

Pogled na stene.

Sva že skoraj na vrhu.

Pogled nazaj v dolino.

Iščeva najboljše terene.

Mehka podlaga…

Vriskamo…

Da ne boste mislili, da je turna smuka vedno prijetna 😉

Brez besed…

Matjaž na vrhu izvaja telovadbo in krepi občutek za ravnotežje.

V petek zjutraj dobim sporočilo od Matjaža, ki se je glasilo nekako takole “Si za to, da popoldan nekam odsmučava”. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je to odlična ideja in takoj sem mu odgovoril, da sem za. Kasneje, ko sem premišljeval kaj vse moram še postoriti, pa me je kar malo zaskrbelo. Globoko sem zajel zrak in poskusil do odhoda postoriti čim več. Nekako mi je uspelo in okoli trinajste ure sem čakal Matjaža v Kranju. Odpeljala sva se v vas Srednji vrh nad Gozd Martuljkom. Od tam sva se v oblačnem in rahlo meglenem vremenu povzpela na Vošco. Čeprav vreme ni bilo najlepše pa so bila drevesa vsa v beli obleki in snega dovolj, da je vzpon hitro minil. Uživala sva v tišini in bila na vrhu kot bi mignil. Na žalost pa je bilo na vrhu popolnoma megleno in odpadli so razgledi naokoli. Pihal je mrzel veter in nisva se preveč zadrževala. Zgornji del spusta po travnikiu je potekal v megli in vidljivost je bila ničelna. V takih razmerah, ko ne vidiš podlage, ti ne preostane drugega kot, da čakaš na izboljšanje razmer. Ob vstopu v gozd se je vidljivost izboljšala in nadaljevanje je bilo prav odlično. Še posebno je bilo zanimivo plavanje v pršiču na travnikih kjer sva se potopila v pršič in uživala v zavojih. V spodnjem delu pa je snega premalo in bilo je potrebno kar nekaj lomastenja čez gozd. Zadovoljiv pa je bil tudi zadnji travnik kjer na srečo ni kamnov ali korenin kjer bi si “zgladil” dile. Čakamo na novi sneg. (:

Začetek po cesti.

Začetni travniki.

Sva že v gozdu.

Sprehod mimo ogromnih smrek, ki jih še ni pokosil lubadar.

Juhuhu spust v gozdu kjer je dovolj snega.

Vijuganje po travnikih.

Matjaž uživa v pršiču.

Na koncu pa se čuti pomanjkanje snega.