Pa smo prišli do zadnjega dneva v letu 2017. Kaj je najbolj zaznamovalo to leto? Lahko bi rekel, da vse večji razmah človeške ignorance in neumnosti. Nekateri so uspeli do potankosti razviti vzporedni svet v svojih glavah in se jim zdi, da je vse tako kot bi moralo biti in da ni potrebno nič spremeniti. Čestitam jim na tej super sposobnosti, sam pa ostajam precej realen. Priznam, včasih morda kar malo preveč. Zadnji dan v letu se ni mogel končati bolje. Z Matjažem sva se v sončnem vremenu odpravila na Klek. Vrh v Karavankah naju je tokrat pričakal z res čudovitim vremenom in že kar malo pretoplim soncem. Pri hoji navzgor so se nama proti vrhu že delale cokle, a ni bilo prave sile. Na vrhu pa je bilo res toplo. Zaradi sonca sva morala odsmučati levo kjer sva se spustila do smrekovega gozda. V zgornjem delu zaradi težkega snega smuka ni bila prav prida. Nad gozdom pa sva našla sneg, ki je bil zaradi sence smrek še vedno suh. Tukaj je bilo smučanje pravi užitek. Sledilo je malo lomastenja in “štanfanja” med smrekami. Na koncu pa se je na jasah nad vasjo naredilo še nekaj simpatičnih zavojev. Sledil je peš vzpon do avta mimo cerkvice in ture je bilo konec. Popoldan, ko sem prišel domov me je Mojca pričakala z bombastično pico. Po tem, ko se je hrana malo polegla, pa sva z lučkami na glavi skočila še na Debni vrh. Hoja po temi in rahlem vetru je minila kot bi mignil. Na vrhu presenetljivo nisva bila sama. Srečala sva še enega lučkarja. Nekaj časa sva na stolpu opazovala luči v daljavi, nato pa sva se odpravila nazaj dol. Na poti navzdol, so lep večer že motila razna pirotehnična sredstev, ki jih navdušenci iz neznanih razlogov ves dan in noč spuščajo v zrak. Zvečer sva povečerjala okusno večerjo in si ob dobri kapljici ogledala triurni turški film Zimsko spanje. Med filmom se je leto končalo in čas je bil, da se odpraviva spat. Zjutraj pa v novo leto…Vsem želim predvsem veliko zdravja. 🙂

Včeraj sem Mojci obljubil, da bova odšla nekam na sonce v naravo. Pridružila se nama je še moja sestra Nina. Odpeljali smo se nad Staro Fužino kjer smo na parkirišču pri začetku peš poti na Vogar pustili avto. Ob začetku hoje je bilo še kar hladno, a je temperatura ob vzponu vse bolj naraščala. Hitro smo se povzpeli do koče kjer je sonce že lepo pripekalo. Že prej smo morali odvreči oblačila kajti toplotna inverzija je res pošteno ogrela okolico. Nadaljevali smo pot mimo koče v smeri Pršivca. Kmalu se je pojavil tudi sneg in lahko smo ugotovili, da pred nami ni hodilo prav veliko ljudi. Sledili smo stopinjam predhodnika in kmalu prišli do prvih ovir. Drevesa, ki jih je prevrnila zadnja vetrna ujma so kot pokošena padla prav čez pot. Kar nekajkrat smo morali plezati čez ali pa delati obvoze. Snega je bilo višje vse več in okolica je postala tista prava zimska pravljica. Po skoraj treh urah hoje smo izgubili stopinje, ki so zavile v neznano. Prav tako so izginile markacije in nadaljevanje poti je bilo precej oteženo. Malce smo iskali pot, a se odločili, da je bolje, da počasi obrnemo. Potrebno se je bilo še vrniti in ura je bila že pozna. Da pa le ne bi ostali brez vrha, smo zavili na bližnji vrh Voket. Na vrhu, ki je poraščen smo lahko v daljavi videli Pršivec, ki pa smo ga danes lahko le opazovali. Voket pa je, kot smo lahko videli po gamsjih iztrebkih, njihovo priljubljeno shajališče. Malce smo se posončili, smejali in okrepčali ter se po snegu spustili nazaj proti koči. Zopet smo morali izvajati manevre izogibanja dreves, a ni bilo nič hujšega. Pri koči je sonce še bolj močno žgalo. Pripekalo je tako močno, da sem se moral sleči v kratke rokave. December je v teh časih pač oktober. Še malo ga bomo srali pa bo lonec zavrel. Po sončenju smo odšli še do razgledne točke kjer ga biksa Pero. Nekoč je, da bi rešil tri litre vina celo žrtvoval hlače. Po čudovitem razgledu na jezero nas je čakal še spust v dolino in vožnja domov. Čeprav nam ni uspelo osvojiti Pršivca, pa smo se imeli res odlično. 🙂

Obetala se je sončna nedelja s precej nizkimi temperaturami in z Matjažem sva se zmenila, da eno odsmučava. Zjutraj sva se dobila v Kranju in se odpeljala na Pokljuko. Avto sva pustila pri levem odcepu za Šport Hotel. Takoj, ko sva izstopila iz avta se je čutilo, da bo mraz tisti pravi zimski in sneg posledično ravno prav suh. Vršičke smrek je že obsijalo sonce in kot pobesnela sva se zagnala čez hosto. Med hojo sem nekajkrat snel rokavice za fotografiranje in v prstih sem začutil hlad, ki je zahteval ekspresno fotografiranje. Hitro sva bila na planini Javornik in odprli so se pogledi na Brda in okoliške vrhove. Res čudovit prizor, ki se ga težko nasitiš. Nadaljevala sva čez planino in se začela vzpenjati proti Blejski koči na Lipanci. Pri koči naju je že obsijalo sonce in za hip sva se zopet prepustila lepim razgledom. Nadaljevala sva desno in se povzpela čez strmi del. Čeprav je bilo sonce že močno, pa je sneg ostal popolnoma suh in res je bilo pravi užitek hoditi navkreber v taki zimski kulisi. Malce višje sva spoznala, da je teren na levi še popolnoma nezvožen, čeprav je pred nama bilo nekaj smučarjev in smučark. Prispela sva na sedlo od koder sva se po zaledeneli in spihani podlagi povzpela na vrh. Na vrhu sva uživala v čudoviti kulisi in razgledi daleč naokrog. Najini predhodniki so se spustili po levi strani in samo za naju je ostala desna flanka. Po zgornjem trdem delu, sva se zapodila v suh sneg in lepo je pršilo za nama. Držala sva se desne strani in prismučala do roba kjer se pojavi pogled na kočo. Od tam sva se med borovci po suhem snegu spustila do koče. Nekaj višinskih metrov do koče sva morala “poštamfati”, nato pa sva nadaljevala mimo koče in povzpela do klopce na levi strani. Od tam pa sva se spustila navzdol do gozda. Čez gozd sva malo pogozdarila in se ustavila na razpotju. Odločila sva se, da se spustiva malo bolj desno do gozdne ceste. Celotni spust je bil kratek in želela sva si še snežnih užitkov. Matjaž je predlagal, da jo mahneva še do smučišča, ki naj bi bil kmalu za vogalom. Ta vogal se je podaljšel v kakšne 3 kilometre dolgo hojo po čudotvitem gozdu visokih smrek posutih s snegom. Končno sva prišla do smučišča kjer sva se spustila na Rudno polje. No, tam pa sva ugotovila, da se je potrebno spustiti še do avta, ki je kakšnih štiri kilometre nižje. Nekaj časa sva hodila peš, potem pa sva se na smučeh ob cesti poganjala proti avtu. V kolikor bi bila naklonina dovolj velika bi to bil uživaški spust, a na žalost naklona ni in potrebno se je bilo poganjati z nožno-ročnimi tehnikami, ki jih turni smučarji ravno ne častimo preveč. Pri avtu sva ugotovila, da se je kratka nedožna turca spremenila v pošteno kondicijsko turo na kateri pa sva se imela res krasno. 🙂