Res prijeten tek po jesenskem soncu in gozdu.

Danes zjutraj nisem mogel verjeti svojim očem. Zunaj je sijalo sonce. Je to možno? Odprl sem okno in sonce me je prijetno pobožalo. Neverjetno. Ob dveh ponoči, ko sva odšla v posteljo spat je lilo kot iz škafa. Hitro sem nama zmiksal en smoothie ter skuhal kavo. Po zajtrku in kavici sem se odpeljal do Sračje doline v Črnučah in komaj našel parkirno mesto. Ljudi je bilo ogromno. V planu sem imel tek na Mengeško kočo. No, najprej pa sem se moral povzpeti na Rašico. To pot že dobro poznam in hitro sem napredoval proti vrhu. Sonce me je prijetno grelo in počutil sem se kot v poletnem dnevu. Gozd je sicer popolnoma razmočen kar pa do stolpa ne predstavlja problema. Teče se namreč večinoma po kolovozu. Na vrhu sem se povzpel še na stolp kjer sem se malo razgledal naokoli. Joj, daleč je še do Mengeške koče. Nič, pot pod noge. Od stolpa sem tekel do Mengeške koče po grebenski poti, ki postreže kar z nekaj kratkimi vzponi in spusti. Pot je trenutno precej mokra in na nekaterih mestih res precej blatna. Svoje so dodali še gozdarji, ki so s svojimi stroji razrili gozdne poti kjer se zdaj nabira voda. Drugače pa je pot prijetna in ves čas poteka po gozdu. Vseeno sem užival v teku, kajti ves čas je sijalo sonce kar me je popolnoma navdušilo. Mengeška koča se kar ni hotela pojaviti in po štirinajstih kilometrih teka sem končno prispel na cilj. Sledil je kratek premor.Malo sem popil nato pa pot pod noge. Potrebno je bilo priti še nazaj. Nekje pri dvajsetem kilometru se je utrujenost že malo poznala in pri vzponih na blatnem terenu sem že kar lepo sopihal. A sem le prispel nazaj do stolpa od koder pa sem se mimo doma le še spustil nazaj v dolino. Vmes sem moral samo za hip raztegniti mečne mišice, ki jih je že začelo zategovati. Srečen in vesel sem pritekel nazaj do avta in za mano je bilo 26 km in 1060 metrov vzpona.

Sonce že takoj na začetku.

Čudovite barve jeseni.

Razgled s stolpa.

Pred Mengeško kočo.

Listje skriva marsikatero korenino. Potrebno je biti previden.

O sonce kje si bil cel teden.

Naletel sem tudi na kamniti del poti.

Svinjski do kolen.

Na vrhu me je pričakal pogled na modro nebo.

V kolikor si želite prave strmine za svoj tekaški trening se lahko odpravite na Krim. V petek sem odtekel iz Strahomerja po Kramarci gor in čez Strmec dol. Potrebno se je povzpeti 814 metrov na samo 4,7 kilometrov dolgi stezi. Takšna strmina zagotavlja dobro navitost v mečnih mišicah pri teku navzgor in pravo uničenje stegenskih mišic pri hitrostnem teku nazaj v dolino. Na poti navzdol čez Strmec je le en položen del kjer se noge malo odpočijejo. Drugače pa se zelo hitro izgublja nadmorsko višino. Potrebno pa je tudi dobro gledati pod noge, kajti listje je na nekaterih delih že dobro zakamufliralo manjše skalce in druge štrleče dele. Celotna pot je dolga 7,8 kilometra. Gor in dol sem bil v eni uri in petnajstih minutah. Večinoma časa me je spremljalo sonce, na vrhu pa me je malo prepihal tudi veter.

Preden se stari dizel ogreje kar traja.

Na vrhu je bilo vroče.

Precej grob teren za tek navzdol.

Iz Strahomerja navzgor.

Na vrhu Kompotele s čudovitim razgledom na Grintavce.

Že nekaj se trudim povečati razdaljo in višinsko razliko pri gorskih tekih. Prejšnji teden sem pretekel Polhograjske Dolomite in nabralo se je 25 kilometrov ter 1700 metrov vzpona. Danes sem si želel še malo povečati napor in izbral sem manj kilometrov ter večjo višinsko razliko. V praksi to pomeni, da sem več časa tekel po hujši strmini, kot prejšnjič. Strmina je res bila precej huda, ko sem se danes okrog enih pognal proti Kamniškemu vrhu. Za vzpon sem izbral levo pot, ki pripelje na planino Osredek. Kmalu sem pošteno švical in začel se je boj s strmino. S počasnim tempom sem nadaljeval desno proti Kamniškemu vrhu. Na razpotju pa sem zavil levo proti Krvavcu. Prvotna ideja je bila, da bi tekel na Kriško planino in naprej na Zvoh. No, izkazalo se je, da je pot na Kriško planino polna podrtih dreves. Ni bilo dolgo in že sem se izgubil in si zvijal gležnje na strmem terenu. Nič, v poštev pride rezervni scenarij. Šibam proti Kompoteli. Strmina mi je pila moči in precej žejen in že malo načet sem pritekel do kolibe na zapuščeni planini. Sledil je krajši premor in pitje tekočine. No, pa nadaljujmo zopet v hrib. Vročina je z višino malo popustila in začel me je božati tudi rahel veter. Joj, kako je to pasalo. Popolnoma premočen sem počasi le prišel na planino Koren in tam zavil desno proti Košutni. Sledil je malo bolj tehničen del poti s klini in zajlami. Hop,hop hop in že sem čez. Mimo čudovite planine Košutna sem se začel vzpenjati proti Kompoteli. Moral sem prečiti tudi nekaj snežišč, ki so me še dodatno ohladila. Sledil je kratek spust in finalni vzpon na Vrh Kompotele. Končno zaslužen počitek. Malo sem se razgledal, nabasal bidone s snegom in že drvim navzdol. Tek navzdol pa je bil zaradi terena precej naporen in noge so začele čutiti utrujenost. Po isti poti sem se vrnil nazaj na razpotje nad planino Osredek in zavil levo na Kamniški vrh. Joj, joj zadnji vzpon na vrh pa me je, moram priznati, že lepo namatral. No, ampak sem ga uničil in hitro stal na vrhu. Malo se razgledam, popijem še zadnje kaplje tekočine in drvim v dolino. Strma pot, polna grušča, je poskrbela, da mi tudi med spustom ni bilo dolgčas. Tečem mimo krav, telet in bika. Vse lepo pozdravim, čeprav se mi živali smilijo. V vasi me, kot ponavadi, napade človekov najboljši prijatelj in s smrtonosno resnim ter že dodobra izmučenim obrazom ga odvrnem od nadaljnjih zlih namer. Pri avtu sem po štirih urah in petnajstih minutah. Za mano pa je 21 kilometrov in 1870 metrov vzpona. Pestro, ni kaj. Vsekakor teki takšnega kova sprožijo kar nekaj monologov pri človeku. 🙂

Prvi resni počitek.

Proti planini Koren. Lepo tekaško okolje.

Kočica iz lesa. Like

Bolj sem se bližal vrhu več je bilo snega.

GPS sled