Joj, to je najboljši del smučanja. Vijuganje po suhem snegu in vriskanje.

Danes pa sem odsmučal res uživaško turco. Bil sem malo pozen ker se mi ni dalo vstati sredi noči. Na začetku Krnice sem se pripeljal šele ob 7:35. Štartal sem kar od mostu kajti parkirišče na koncu zaprte ceste je bilo že polno. Ni problema, sem si rekel, bom pa naredil malo več višincev. Prvih 100 metrov sem smuči nesel, nato pa s smučmi šibal v miru proti koči. Snega je bilo dovolj, da sem lahko ves čas hodil na smučeh in le 2x sem moral prečkati potok. Pri koči sem srečal večjo skupino turnih mučarjev, ki zavijejo levo proti Špiku. Snega je veliko in upam, da je višje še tisti pravi puhec. Ko pridem iz gozda, se mi nasmeh širi čez usta. Vse naokrog je belo in že se mi dozdeva, da bo smuka prava. Nadaljujem po sledi mojih predhodnikov in v nadaljevanju prehitim dva. Proti vrhu uvidim, da so pred mano le trije. Končno sem na vrhu. Spoznam dva pripadnika GRS Tržiž z Varstva pred snežnimi plazovi, ki sem se ga udeležil januarja na Zelenici. Po krajšem pogovoru nadaljujem še malo proti steni do višine 1900 metrov nad morjem. Iz sten se močno vsuva, zato se hitro pripravim in odsmučam v dolino. Na vrhu je sonce ravno pokukalo čez Kriško steno in imeli smo neverjetno hude razmere. Sneh je ostal še suh in puhast, zato sem v sončku nemoteno vijugal in plaval v super suhem snegu. V spodnejm delu strmine pa je bil sneg že preveč omehčan in zavoji so postali precej težki. Na uravnavi pred gozdom pa zopet super smučanje po že dovolj uležanem in mehkem snegu. Pri koči srečam smučarska prijatelja iz Tržiča in v miru na sončku spijemo pivo. Sledi še spust po stezi kjer se uspešno izogibam pešcem in precej dela opravim tudi z rokami. V dolini voda teče z vseh strani saj se je temperatura povzpela res visoko. Ves čas smučanja navzdol srečujem smučarje, ki gredo gor. Tega ne razumem najbolje, saj tako zamudijo res najboljše razmere za smuko. No, kakorkoli že, nabralo se je 1087 metrov vzpona in za mano je bila res čudovita smuka.

Steza proti Krnici je lepo zasnežena.

V daljavi se pojavijo vršaci. Razor in Prisojnik.

Sem že pri koči.

Šibam proti steni. Čaka me še kar veliko dela.

Sneg je vse bolj suh.

Švicam na polno.

Lovim pikice v daljavi.

Sem že pod steno.

Juhuhu sem vriskal.

Smučina in sonček.

V vodi.

Počitek pri avtu.

Hajnževo sedlo v senci.

Lepo vreme se poslavlja in prihaja deževje. Čas za en kratek vzpon in spust iz Hajnževega sedla. Smuči sem nesel na nahrbtniku kakšnih 10 minut do potoka in ovinka na cesti. Nato je sledilo prebijanje čez plazovine in luknje predhodnih pohodnikov. Kmalu pa sem bil na lepi, trdi snežni podlagi in že sem sopihal proti zadnji strmini pod sedlom. Na sedlu me obsije sonce a na žalost tudi kar pojačan veter. Povzpnem se še malo proti grebenu Košutice. Dovolj bo za danes. Še vedno čutim bolečino na levi nogi nad gležnjem, ki mi jo je zadal odvijačen vijak v pancarjih na prejšnjih dveh turah. No, bo že. Vse zategnem in se spustim po trdi a za smučanje prav prijetni podlagi. V spodnejm delu me čaka malo bolj gnil sneg in lomastenje med malimi smrekicami. Sledi še spust po cesti kjer me še malo premeče. Smučke na nahrbtnik pa še malo do avta. Vmes se za kratek čas uležem in vpijem energijo zemlje ter ovohavam teloh. Posebnega vonja ne zaznam. Morda ker imam uničen nos 🙂 Kratka, vendar sladke turca.

Končno na smučke.

Tukaj bo pa letelo.

Na meji me obsije sonce.

Begunjščica in vrtača sta še zasneženi. Kako dolgo še?

Voda teče s planin.

Malo sem moral zravnati hrbet. Leta so tu.

Naporna a hkrati prelepa tura od Koče pri Savici do Bogatina

Koča pod Bogatinom in Bogatin v ozadju.

Obetal se je lep dan in z Marjanom se zmeniva za hribe. Pa pojdiva pogledat na Komno. Ker pa sva ravno v teh koncih ne moreva kar tako samo do Komne. Podaljšajva do Bogatina. Joj, to pa je že pošteno daleč. Začela sva ob 7:00 izpred Koče pri Savici. Optimistično sem se začel vzpenjati s mučmi a sem zaradi podrtega drevja moral to misel kmalu opustiti. Smuči so romale na nahrbtnik jaz pa sem začel močno kuriti. Temperatura je bila že zjutraj krepko nad nulo in obetal se je popolnoma vroč dan. Nekje na nadmorski višini 1.000 metrov sem končno lahko presedlal na hojo s smučmi in zelo hitro sva bila na Komni. Pri koči sva se takoj zazrla v najin cilj, ki se je lesketal daleč stran v soncu. Vedela sva, da naju čaka naporna hoja, a res lepo zalita okolica in sonce sta naju kar gnali naprej. Po zasneženi Graciji sva napredovala in vse bolj je pripekalo sonce. Bogatinsko sedlo je bilo že čisto blizu a kar naenkrat spet daleč. Pred zadnjo strmino pod sedlom se malo odpočijeva in nekaj malega popijeva, nato pa napadeva sedlo. Na sedlu sva kot bi trenil. Smuči so zopet romale na nahrbtnik in ostal nama je še vzpon na Bogatin. Na vrhu pa je bilo res že pošteno vroče. Počutila sva se kot na morju le, da je bilo vse okoli naju belo. Kmalu se odločiva, da bo treba zapustiti vrh drugače se bo vse tako ojužilo, da sploh ne bo možno smučati. Spustiva se po grebenu, ki pelje pod Mahavščka in zavijeva levo pod Bogatin. Sledi nekaj fantastične smuke kjer mi smuči režejo v maslo. Malo nižje se še malo podim gor in dol po manjših vzpetincah, nato pa se smuka na žalost konča. Nadaljujeva peš po sredini Gracije nazaj do koče pod Bogatinom in naprej do Komne. Pri koči se malo okrepčava in ugotoviva, da naju je sonce že pošteno skurilo in da to ni več normalno. Kako visoke temperature. Noro. Po štrukljih kmalu šibava v dolino. Kakšne so razmere za smuko na mulatjeri rajši ne bom opisoval. Zadnjih 300 višincev zopet nosim smuči kar še dodatno popestri že tako naporno hojo. Za nama je lep dan v gorah, 7 ur hoje, 1500 višinskih metrov, ter 18,85 prehojenih kilometrov. Svoje pa je dodal še zelo ojužen sneg. V koliko bo tako toplo še neprej, pa sneg ne bo več dolgo zdržal.

Na Komni je veliko snega.

Res je veliko snega 🙂

Vse je lepo zalito.

Pod Bogatinskim sedlom. Še malo.

Bogatin se že sonči na polno.

Še vzpon po grebenu pa sva.

Na vrhu uživava v razgledih.

Idealna špura po putru.

Še nekaj smuke se obeta.

GPS sled.