Na vrhu na sončku.

Odlične razmere v gorah mi tudi danes niso dale miru. Zjutraj sem vstal ob 4:20 in se odpravil na Begunjščico. Povzpel sem se po Centralni grapi, ki je res lepo zalita. Bil sem eden prvih. Najprej sem imel v načrtu tudi smučanje po grapi navzdol a sem v izteku grape že videl veliko ljudi, ki so se pripravljali za vzpon.Na vrhu sem bil ob 7:45 popolnoma sam. Razgledi so bili čudoviti in v miru, na sončku sem si ogledal okoliške lepote. S smučmi na nahrbtniku sem se spustil na ramo pod vrhom in se pripravil za smuko. Zdelo se mi je, da Smokuški plaz morda zaradi visokih temperatur ne bo tako trden. Seveda sem se zmotil in že pri prvih zavojih sem občutil “beton” pod nogami. Smučanje je bilo zelo naporno saj so noge morale res delati. Kmalu sem bil pri izviru potoka Završnica kjer sem zopet nataknil pse. Sledila je uživaška hoja do Zelenice in spust na Ljubelj. Ob 9:00 sem bil pri avtu in za mano je bilo 1.200 metrov vzpona in čudovito jutro. Popoldan, ko sem v Polju popravljal kolo pa sem z Milošem še preštihal vrt.

Centralna grapa polna snega.

Pogled na Vrtačo in Stol.

Smokuški plaz trd kot beton.

Z Milošem sva lepo preštihala vrt.

Vstop v grapo.

Danes pa je bil res dobro izkoriščen dan. Nekje sredi tedna po klasični metodi začnem težiti Matjažu. V petek se dogovoriva. Matjaž mora ob 9h odpreti trgovino zato predlaga vzpon po Lenuhovi grapi na Begunjsko vrtačo.Takoj se strinjam, čeprav vem, da bo to do sedaj moj najtežji zimski vzpon. Zjutraj moram vstati že ob 4:15 in do avta se sprehodim skupaj s pijanimi italijanskimi turisti, ki precej začudeno gledajo osebo, ki se navešena z vso možno zimsko opremo odpravlja v neznano. Po Celovški hitro zapustim Ljubljano in ob 5:35 sem pri Matjažu. Kmalu sva na Ljubelju kjer pa je že kar nekaj ljudi. Srečava Sebastjana in malo se pomenimo. Ni časa za obiranje in že šibava v strmino. Tokrat Matjažu preprečim “divji” začetek. Kmalu sva na Šentanskem plazu kjer opazujeva kako je vse zalito. Pridruži se nama veter, ki se možno zaletava v smuči na hrbtu. In že sva pri vstopu v grapo. Grapa je popolnoma zalita in brez skokov. Snežne razmere pa niso najboljše saj sneg ni dobro predelan in cepini ne primejo ravno najbolje. Lepo sva napredovala po grapi kjer sem kmalu ugotovil, da je naklonina kar huda. Bolj, ko napredujeva proti vrhu več “zračnega terena” ostaja pod nama. Posledično tudi bolj malo fotografiram, saj se najraje držim cepinov. Počasi se prikazuje greben Begunjščice, ki je obsijan s soncem. Vse je belo in v plezanju res uživam. Na koncu sledi še zadnja strmina kjer pa je sneg res puhast in potrebno je biti kar previden. Na izstopu grape naju pričaka res močan veter, ki naju kar malo premika. Nadaljujeva še čez nekaj malih vzpetinc in naprej po grebenu kjer pa naju veter še močneje začne bičati. Spustiva se na sedlo in v grapo kjer si nadeneva smuči. Veter malo popusti in z veseljem odsmučava navzdol kjer se kmalu priključiva Šentanskemu plazu. Sneg je ponekod mehak, drugje trd in zahteva kar pošteno delo nog. Matjaž vmes ugotovi, da je ura že 9 in, da že moral biti v trgovini. Na srečo ga reši Mojca, ki je že tam. Sledi še spust po opuščenem smučišču in že sva pri avtu. Odrviva do trgovine. Tam malo poklepetam še z Mojco in šibam domov. Doma pa me pričaka moja Mojca, ki si želi preizkusiti najini kolesi. Po tem, ko opraviva nakupe na trgu in pri Alešu v Igluju dvignem tekaške copate pa je čas za kolesarjenje. No, pa odprimo sezono. Odpeljeva klasičen krog Ljubjana-Toško Čelo-Topol-Osredek-Ljubljana. Noge sem imel že malo telečje a sonce me je popolnoma začaralo. Uživala sva v vožnji in kot bi mignil sva bila nazaj doma. Po kosilu se prikrade utrujenost in hitro me zaziblje v spanec. A ne za dolgo.

Zjutraj se sonce prebija skozi oblake.

Že sva v Šentanskem plazu.

Strmina, strmina… Foto: Matjaž

še večja strmina 🙂 Foto: Matjaž

Razpoloženje je odlično. Foto: Matjaž

Na vrhu piha kot pri norcih. Foto: Matjaž

Nekje na sredi grape.

Izstop iz grape.

Matjaž pazi, da te ne odnese. Veter res močno piha.

Pogled na Begunjščico. Vse belo. Noro.

Smuka po grapi navzdol. Juhuhu.

Matjaž in belina naokrog.

Mojca na Toškem čelu.

Na Topolu. Sonček sije in midva uživava.

Vrh poleg Vrtače nad Smokuško planino

Srednji vrh v oblakih.

Danes je bilo potrebno izkoristiti še en sončen dan in z Marjanom sva se odpravila na Srednji vrh. Zdelo se mi je, da tam nikakor ne bo gneče. Z avtom sva prišla do male hidroelektrarne. Od tam sva nadaljavala po cesti do Tinčkove koče. Prvih 200 višinskih metrov sem se moral po gozdu izogibati suhim delom ceste kjer je voda odnesla sneg. Kasneje se snežna odeja začne debeliti in že pri Tinčkovi Koči je bila prava zima. Nadaljevala sva najprej po gozdu in kasneje po pašnikih in kmalu prispela na Smokuško planino. Pri Koči na izviru Završnice sva se malo odpočila. Od tu naprej proti Srednjemu vrhu pot ni bila zgažena in Marjan si je nadel krplje. Snega je bilo vse več in prijetno naju je grelo tudi sonce. Sonce je že močno in na nekaterih delih so se mi začele delati cokle na smučeh. Postajalo je vse bolj naporno. Na sedlu pa preobrat. Povzpeti sva se morala samo še kakšnih 100 višinskih metrov do vrha. Vzpenjala sva se po severni strani kjer pa je bila podlaga še povsem trda in na nekaterih delih tudi ledena. Poleg tega pa je tudi prenehalo sijati sonce, ki bi vsaj malo zmehčalo podlago. Nekaj časa sem se boril s trdo podlago in preizkušal tehniko odrsavanja s smučmi. Srenače sem kot se spodobi pozabil doma.Kmalu je postalo prenaporno in tudi že malo nevarno. Smuči sem si nadel na nahrbtnik in do vrha nadaljeval peš. Marjan pa je s krpljami brez težav prikrpljal do vrha. Na vrhu sva imela ves čas meglo in z najinimi čudovitimi razgledi, ki sva se jih veselila ni bilo nič. Malo sva pokramljala o aktualnih temah in se kmalu odpravila v dolino. Smuka je bila v zgornjem poledenelem delu zelo dobra, z izjemo vidljivosti. Pojavila se je precej difuzna svetloba, ki mi je onemogočala, da bi dobro videl podlago. Posledično sem se spustil veliko bolj previdno. V gozdu pa je bilo precej mešane podlage. Naletel sem na sicer redek pršič, skorjo, kupe…Tudi sneg na planini je bil skorjast in imel sem kar malo težav pri vijuganju. Sledil je še divji spust po gozdu in cesti, ki pa je delovala kot dobro utrjena smučarska steza. Lepo sva se nagarala in opravila s 1139 metri vzpona.

Nad Begunjščico se kaže sonce. Mu bo uspelo?

Tole bomo razrili. juhuhu.

S soncem je kazalo dobro.

Še zadnji metri pred vrhom. Sonce je že iginilo.

Na vrhu pa seveda megla.

Pogled v dolino.

Opa tule bo pa letelo.

Marjan je dobro preizkusil svoje nove krplje.

Snežna norišnica.

Še malo po skorji ga zapeljem pa bo.

GPS sled