Blizu vrha. V ozadju Golica in talni plazovi.

Včeraj se slišiva z Matjažem in se hitro dogovoriva za turco v varne konce. Odpraviva se na Struško izpred doma Pristava v Javorniškem Rovtu. Snega je trenutno veliko in smuči natakneva takoj pri parkirišču. Avtomobilov je že zgodaj zjutraj veliko in pričakovala sva množičen obisk. Matjaž se požene v hrib kot bi se mu kam mudilo. Kasneje spozna, da nisva na Evropskem mladinskem prvenstvu in tempo se normalizira. Na planini Pusti rovt se odpre pogled na Golico. Snega je res veliko in na Struški ga še nisem videl toliko. Med hojo naju spremljajo oblaki. Še sreča, kajti sonce bi nama močno ujužilo sneg. Med potjo Matjaž naredi še prerez snežne odeje in kmalu sva pri pastirski koči na Belski planini. Sledi še vzpon proti vrhu kjer pa močno piha. Borovci so preoblečeni v sneg in pokrajina je res zanimiva. Na vrhu se ne zadrživa dolgo in hitro odsmučava nazaj. Sledi počitek na soncu pri koči in spust nazaj na Pusti rovt. Od tam pa po cesti in pašnikih nazaj do doma Pristava. Super turca s prehojenimi 1049 metri višinske razlike.

Na planini Pusti Rovt.

Pogled na vrh in malce oblačno vreme.

Snežni borovci.

Še malo pa bova.

Pogled na Stol kjer močno piha.

Spust se začenja.

Zasneženo, zasneženo

Belina povsod naokrog.

Spust na Pusti Rovt. Bilo je že razrito.

GPS sled

To je opuščeno smučišče, ki pripelje na Vrh Ljubelščice ali po domače Triangel.

Danes sem najprej odhitel na trg po svežo zelenjavo in druge dobrote. Nato pa sem si zaželel smuke na soncu. Poskušal sem prepričati Mojco vendar ni bila najbolj navdušena. Jo pa popiham sam. Kam pa? Malo sem preveril razmere in se odločil za krajši in varen vzpon na Triangel nad Zelenico. Na zapuščenem smučišču je bilo dovolj snega, da sem lahko začel takoj hoditi s smučmi. Pričakoval sem veliko ljudi a ni bilo prav velike gneče. Morda jih je prestrašila napoved močnega vetra. Hitro sem prišel do doma na Zelenici. Od tu me je čakal še kratek vzpon na Triangel. Že nekaj sto metrov pd vrhom me je obsijalo sonce in zimska idila je bila prava. Na vrhu sem se nagledal na vse strani, popil čaj iz lučnika in kmalu odbrzel proti domu. Sneg je bil suh, vendar na žalost s skorjo, ki je precej otežila vijuganje. Smučišče od doma naprej pa je prijetno presenetilo. Tukaj ni bilo skorje. Namesto skorje sem naletel na trd sneg na katerem sem užival v pravi zimski smuki. Vmes sem moral zaradi spihanega dvajset metrskega pasu sneti smuči. Nadaljevanje v spodnjem delu je potekalo po progi, ki jo je naredil ratrak in tudi tukaj je bila smuka zadovoljiva.Prismučal sem vse do parkirišča. Prvič letos je bila temperatura zimska. Bilo je lepo in prav užival sem. 😉

Ratrak mi je lepo poteptal stezo.

Še tale vzponček proti vrhu opravim pa sem.

Na vrhu pa nori pogledi na Stol, Vrtačo…

Zimske temperature na vrhu

Lepi pogeldi na vrhu.

Begunjščica je danes izgledala kar malo srhljivo

Pogled na Dom na Zelenici

Grapa, ki se spušča z grebena med Novim vrhom in Raskovcem.

Nad vasico Rut lahko zagledate grapo.

Med tednom pokličem Matjaža in ga malo povprašam kako je in ali bo kaj smučal. Zmenila sva se za nedeljo in upal sem, da mu bo uspelo. Rečeno, storjeno. Danes se zbudim ob kruti zgodnji uri, ki kaže 4:40. V popolni temi naložim opremo in že drvim na Gorenjsko. Poberem Matjaža in po ovinkasti cesti drviva proti Baški grapi. Matjaž je izvedel, da so razmere za smučanje v grapah nad Rutom dobre in se odloči za Jakarjev pesek. Sicer naju malo gloda dvom glede zadostne količine snega ampak upava na najboljše. Nad Rutom se odpeljeva do gozdne rampe. Od tam nadaljujeva v gozd s smučmi na nahrbtniku naravnost v klanec. Kakšnih 300 metrov višje končno naletiva na sneg in kmalu si nadaneva dereze in v roke zagrabiva cepin. Sonce je začelo neusmiljno pripekati in pod čelado mi začenja curljati. Tempo sva imela kar prijeten, malo me je le bolel še vedno zatečen gleženj. Snega je vse več in višje kot sva bolj nama gre na smeh. Kmalu sva na vrhu kjer uživava v razgledih. Preoblečem si popolnoma preznojeno majico. Malo se okrepčava in klepetava. Sonce postaja vse močnejše in odločiva se, da bo potrebno odsmučati v dolino. Smuka je v zgornjem delu popolnoma nora. Uživava in si oba želiva, da bi se grapa lahko podaljšala. V spodnjem delu pa se malo zoža, snega je manj in potrebno je malo smučarske telovadbe. Izvedem tudi manjši preval v moker sneg saj se mi v zavojih že malo udira. Sledi še malo glajenja snežnih kep v stari plazovini in lomastenja med vejami. Prav na koncu pa me tura nagradi še z nekaj odličnimi zavoji. Snameva smuči in se še enkrat “pomartinčkava” na soncu ter uživava v gorskem miru. Sledi spust po gozdu do avta in odhod nazaj v Ljubljano. Tokrat na srečo sončno. Doma mi Matjaž pošlje podatke o grapi Jakarjev pesek, ki jih dobi na strani Primorske stene. Ob prihodu domov me pričaka Mojca. A si za kakšen sprehod z menoj na Rožnik? In že hitiva na Rožnik…

Zima???

Strm del grape.

Pod vrhom. Še malo.

Matjaž pozira.

Tik pod vrhom.

Pod čelado je res vroče. Foto:Matjaž

Kakšni razgledi in vreme. Čudovito. Foto:Matjaž

Julijci so lepo zaliti. Vsaj v višjih delih.

Matjaž se je spustil po grapi navzdol. Odlična smuka v zgornjem delu.

Smuka je res fantastična. Foto:Matjaž

Tukaj pa se malo zoža in snega je manj. Sledi telovadba.

Poskok, hop, hop… Foto: Matjaž