Struška. Pogled z Belske planine.
Komaj sem čakal, da zapade dovolj snega in se odpre smučarska sezona v naravi. Med tednom sem iskal primeren dan in v četrtek se je vse lepo izšlo. Z Mojco sva se turistično, ob desetih dopoldan odpravila na vrh Struške izpred doma Pristava v Javorniškem rovtu. Odločil sem se, da bova najprej malo hodila po suhem saj na višini 1000 metrov ni še nič snega. Prejela sva nekaj začudenih pogledov sprehajalcev, ki so najbrž razmišljali zakaj se ne odpeljeva višje po cesti. Niso vedeli, da je skrivnost v kondicijsko – na pancerje adaptacijski – pripravi za smučarsko sezono. Le kako drugače naj se človek okrepi, kot s hojo po makedamu v pancarjih in smučmi na hrbtu. No, ni bilo treba hoditi dolgo, ko se je pojavil sneg. Tam nekje na 1.200 metrih, ko iz kolovoza peš pot zavije levo proti Pustemu rovtu. Začela sva uživati v snegu in posebni kombinaciji tišine in svetlobe, ki jo lahko doživiš samo v gozdu, ki ga je pobelil sneg. Na Pustem rovtu je veter izoblikoval posebno podlago, ki spominja na snežne zamete na Antarktiki. Nadaljevala sva naravnost po gozdni cesti vse do pastirske koče na Belski planini. Mojca je bila že pošteno utrujena kajti zjutraj je že opravila trening na fizioterapji in njena desna noga, ki okreva po operaciji je bila že malce utrujena. Odločila se je, da me bo počakala pri koči in uživala na soncu. Res se je potrudila kajti minilo je le mesec dni odkar je po operaciji in počitku zopet začela hoditi. Jaz pa sem se zagnal proti vrhu in kmalu prispel na cilj. Malo sem se razgledal, nadihal kisika in že sem po trdi spihani podlagi vijugal proti koči. Smuka je bila res odlična. Pri koči sva se še malo okrepčala in nadaljevala proti Pustemu rovtu. Nadaljevanje smuke po čistini levo od ceste proti Pustemu rovtu pa ni bilo tako zabavno. Pri prvem zavoju so se mi na smučkah nabrale debele cokle, ki so me popolnoma upočasnile. Sonce je že preveč smehčalo sneg in moral sem zaviti v gozd. V gozdu pa sem odpeljal kar nekaj pravih uživaških zavojev in hitro sem prislalomiral na Pusti rovt. Mojca pa si je nadela nepremočljive hlače in se po riti ekspresno spustila v dolino. Sledil je še sprehod do avta in tura je bila zaključena. Za prvič je bilo odlično. Sedaj pa čakamo naslednjo pošiljko snega.
inštalacija smuči na nahrbtnik
Tam daleč je Struška ja.
No tukaj pa se je že začel sneg.
Na Pustem rovtu pa res zanimiva podlaga, ki je posledica močnega severnega vetra v preteklih dneh.
Opa, čedalje več snega.
Na poti naju je lepo grelo sonce čeprav je bilo kar mrzlo.
Na sončku je bilo prijetno toplo.
Uživaški zavoji z vrha Struške so se hitro končali.
