Srečanje s puščavskim peskom na snegu.

Vrh Stola.

Že dolgo sem planiral vzpon na Stol iz doline potoka Završnice. Danes sem kljub napovedi sončnega vremena upal, da bom imel solidne razmere. In res sem imel srečo. Vstal sem ob 4:00 in 5:50 že hodil. Mimo Tinčkove koče sem se skozi strm gozd zagnal kot, da bi lovil vlak. Temperatura je bila že zjutraj visoka in res je smešno, ko hodiš po snegu in čutiš, da je ozračje že lepo razgreto.Cikcakal sem med drevesi in iskal najboljše prehode. Sledi mojih predhodnikov so se velikokrat izgubile kajti sneg se seseda in sledi rade izginejo. Zavil sem desno in se čez Zagon povzpel do bolj planotastega sveta V kožnah. Vrtača se je na svojem južnem pobočju že veselo znebila snega. Nadaljeval sem po res lepi dolinici. Na desni sem občudoval Belščico na levi pa Orličje. Vreme je bilo oblačno in upal sem, da bo tako tudi ostalo. Bal sem se namreč, da bi se sneg v primeru sonca preveč ujužil in mi preprečil dobro smuko. Zanimivi pa so bili oranžno rumeni madeži na snegu. To sem že zasledil na spletu in šlo naj bi za pesek, ki ga prinesejo topli vetrovi iz Afrike. Zanimivo res. Nadaljeval sem naravnost in se pri ogromnih skalah malo odpočil. Bil sem že kar prijetno utrujen a čakal me je še strm vzpon po melišču. Sneg mehak, malo se je udiralo ampak ni bio sile. Lepo sem napredoval in kmalu prišel pod vrh Stola. Naenkrat se je prikazala megla in nič več nisem videl. Na Stolu sem bil že večkrat in sem vedel kam nadaljevati. Kmalu sem bil na vrhu in tudi megla je izginila. Ura je bila 8:35.Bil sem popolnoma sam in daleč okrog nikogar blizu. Po okrepčilu pa juhuhu v dolino. Spust z vrha je bil super. Sneg ravno prav mehak za lepo zavijanje. Strm del v melišču pa je bil malo manj super, kajti smuči so že preveč rezale v mehak sneg in vključiti sem moral vse razpoložljive stabilizatorje. Potem pa presenečenje. Ko sem zavil desno od melišca me je čakal mehak sneg na katerem se je zavijalo kot na putru. Bilo je res odlično in prav prijetno me je presentila ta snežna podlaga. Sledil je spust do Zagona kjer sem v redkem gozdu prav tako lahko lepo odsmučal. Malo sem sicer lomastil vendar je bil sneg še v redu. Nato pa še zadnji gozdni del kjer sem pričakoval mučenje. In zopet presenečenje. Sneg je sicer povsem južen, vendar ga ni bilo več veliko in z lahkoto sem odvihral med drevesi nazaj do ceste. Nato pa sem lahko prav prijetno vijugal tudi še po cesti. Na koncu pa sem moral smuči nesti kakšnih 300 metrov do avta. Prava zima v nezimskih temperaturah. Užitek,uf.

Plazovi v Zagonu. Na srečo že bivši.

Plazovi pod Belščico. Tudi bivši.

Še tukaj se dvignem pa sem. Puščavski pesek povsod.

Izstop iz melišča.

Vrtača kraljuje.

Samevam na vrhu.

Pesek in sneg povsod.

O tole moram vse presmučati. JUHUHU!

Še malo gozdnega smučanja. Pravo smučišče.

Po obdobju slabega vremena in nenehnih nevarnosti plazov sva se včeraj z Mojco odpravila na Veliko planino. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da naju vsaj na vrhu pozdravi sonce. Okoli 12 h sva se odpeljala na Volovjek in se po svežem pršiču usmerila po markirani poti. Že takoj na začetku naju je spremljala megla in ni bilo videti, da bova lahko ujela kakšen žarek sonca. Na zgornjem parkirišču sva se usmerila proti domu na Kisovcu. V snegu ni bilo nobene sledi in očitno sva bila prva, ki sva se po sneženju odločila za to pot. Po cesti je šlo brez težav, ko pa sva zavila desno na markirano pot, sva se začela utapljati v pršiču. Drevesa so bila bela, vse naokrog tiho in res sva uživala v pravi zimi. Megla je na Mali planini bila že tako gosta, da v trenutku nisem videl ali se premikam gor ali dol. Po zratrakirani poti sva malo gor, malo dol nadaljevala proti Veliki planini. Na srečo sem na Veliki planini bil že večkrat in sem vedel v kateri smeri je Gradišče, navišji vrh planine. Tik pod vrhom pa se je za trenutek malo razsvetlilo in kazalo je, da bova imela tudi sonce. Nekaj trenutkov za tem, ko sva prišla na vrh pa se je res delno razjasnilo in lahko sva uživala v močnem spomladanskem soncu. Odločil sem se, da se spustim po smučišču na severno stran planine. Doživel sem nekaj sto metrov najboljše možne smuke s trdo podlago in 15 cm povsem suhega pršiča. Na žalost me je kmalu zopet ovila megla in sem obrnil nazaj proti vrhu kjer me je čakala Mojca. Sledil je spust nazaj na Volovjek. Sonce je pregnalo meglo in lahko sva uživala v res prekrasnih pogledih na pastirske bajte vkopane v snegu. Na poti navzdol sem vijugal in vriskal po pršiču, malo štanfal, se spuščal po megli, vijugal po ratrakirani poti in neskončno užival. Izkazalo se je, da je včasih vredno vztrajati do konca. Bilo je super.

Pastirske hišice v snegu.

Zima se niti slučajno še ni poslovila.

Smreke in Mojca v globokem snegu.

Joj, še nihče pred mano ni hodil. Gremo orati.

Megla, megla jao megla.

Tik pod vrhom.

Gradišče, 1666 metrov. najvišji vrh Velike planine.

Vijuganje po čist norem terenu.

Šibamo po svežem snegu, juhuhu.

Mojca s krpljami šiba nazaj dol.

Prelep sončen turno-smučarski dan v gorah nad Pokljuko

Vrh Brda v daljavi.

Po obdobju slabega vremena je končno napočilo lepo sončno vreme. Res sem že imel dosti vlažnih dni, ko po Rožniku ali Orlam tekam in ne vem ali bom zraven morda še zaplaval. Poleg dežja pa me dodatno zamori še preživljanje vlažnih dni v kleti fitnesa v družbi “modelov” z obsegom roke enakim moji nogi. Kot naročeno se je pojavil nov sneg in nizke temperature. Poleg vremena pa si je na srečo smuko zaželel tudi Matjaž. Rečeno storjeno in že sva šibala proti Pokljuki. Zaradi obilnih novih padavin v Julijcih se je Matjaž odločil za turo na Brda. Takoj na začetku poti so naju presenetile velike jeklene pošasti v gozdu, ki so odvažale res lepe lesene hlode. Verjetno gre les naprej v Avstrijo, Italijo, Dansko, Madagaskar…Sami pač ne vemo dobro kaj bi s tem lesom počeli. Še ena od sramot Slovenije zaradi katere pa se ne razburja preveč ljudi. Bolj važno je koliko zmag bo še dosegla Tina Maze ali pa kdo bo sestavil vladno koalicijo. Matjaž zašiba v hrib in kmalu sva pri koči. Odvijeva desno in kmalu dohitiva Katjo in Mateja. Ugotovimo, da je na pobočju veliko novega nepredelanega snega in Matjaž se previdno povzpne navzgor. Ostali počakamo in se mu kmalu pridružimo. Nadaljujeva naprej in vidiva, da sva prva po obilnem sneženju. Kmalu sva pod vrhom. Sledi še kratek vzpon po trdi spihani podlagi in prispeva na vrh. Kako bi opisal veselje na vrhu? Sonce, dobra družba, razgledi, suhe fige, čaj. Noro. Po uživanciji na vrhu se skupaj spustimo v dolino. Pri spustu se menja trda podlaga na vrhu, nato napihan sneg, klože, vsega po malem. Matjaž nas nato popelje v smeri naravnost proti koči in prispemo do kratke strme grapice. Previdno eden za drugim se spustimo in ugotovimo, da gre danes za najboljši del smučanja. Strmo, dovolj trdo – odlično. Sledi malce vijuganja in spusta po celem snegu do koče in uživancija na soncu št.2. Po premoru odsmučamo navzdol in se poskušamo izogniti množici planincev in turnih smučarjev, ki so namenjeni do koče in morda naprej na Mrežce. Matjaž med potjo izgubi cepin, a na srečo ga jaz skoraj povozim in ga zato opazim. Posloviva se od Katje in Mateja in nadaljujeva po sledeh ogromnih pnevmatik gozdarskega stroja do avta. Kakšna huda uživancija je bila pa to danes. UFFFFF.

Zjutraj v Kranju čakam na parkirišču in pozdravi me sonce.

Jeklena pošast odvaža smreke. Le kam?

Strmo pobočje z veliko novega snega. Previdno smo se ga lotili.

Pogled z vrha proti Lipanskem vrhu, Malem in Velikem Draškem vhu….

Opa, kakšni razgledi na Triglav in Rjavino.

Ves srečen skačem naokrog.

Matjaž smuča z vrha. Prelepa kulisa.

Strma grapica. Prvi se je loti Matjaž. Ostali zvedavo opazujemo.

Normalno smo tudi malo “štanfali”.