Arhiv za ‘smučanje’

← Novejši zapisi
Starejši zapisi →

Škrbina prednje Špranje, 2138m

Marec 05, 2013 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, smučanje

Na turno smuko v zahodne Julijce v Italiji

Pogled na Montaž iz Škrbine prednje Špranje.

Danes sva se z Matjažem v prelepem sončnem vremenu povzpela do Škrbine prednje Špranje. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala do Rabeljske doline in parkirala pri izhodišču markirane letne poti za kočo G. Corsi. Matjaž je takoj zataknil v peto in že sva drvela v klanec proti Viški planini. Kmalu se je iza vrhov Julijskih alp prikazalo sonce in začelo se je pošteno zasluženo švicanje. Kmalu sva po ovinkih zasneženega kolovoza prišla do Viške planine. Znašla sva se v čudovitem amfiteatru gora in z nasmehom na licih sva se zapodila naprej proti Škrbini. Pot je postala malo bolj strma in Matjaž je na srečo “prešaltal” v tretjo. V objemu vrhov sva prišla na čudoviti malo bolj raven svet pred škrbino, ki pa sva jo že lahko videla pred seboj. Še malo pa sva tam. Na cilju sva se razgledala v Zajzero in se malo okrepčala. Sledil je spust nazaj do planine, ki pa je bil precej zanimiv. Postregel je z različnimi variantami snega. Odsmučala sva tudi malo in kratko grapico, ki pa je bila kar luštno strma. Na planini sva se ustavila in kramljala ter uživala na sončku. Še po cesti se spustiva pa sva pri avtu. Sledila je analiza ob pirčku v Kranjski Gori. Res lepo vreme, idilična okolica in veliko snega so garancija za čudovito preživet dan v naravi.

Joj šibam Gornik je tukaj.

Sonce se že kaže.

Sva že na Viški planini.

Matjaž šiba v hrib.

Pokazala se je Škrbina prednje Špranje.

Počitek na cilju.

Pogled proti Sloveniji. Matjaž že šiba navzdol.

Matjaž vijuga.

Pogled na Kanin.

Gore nad kočo Corsi. Uživancija v razgledih.

Komentar (1)

Klek,1753m

Marec 02, 2013 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, smučanje

S smučmi na Klek v popolni megli.

Marjan in jaz pozirava, v ozadju pa Hruševski vrh, namesto Kleka.

Danes sva se z Marjanom napotila na Klek. Marjan si je sposodil krplje od Mojce, kajti v nasprotnem primeru bi res težko hodil. Že na začetku vzpona na Planini pod Golico mi je postalo jasno, da bo preveč toplo in sneg precej južen. Po začetnih težavah Marjana s krplji, ki so za njega vsekakor premajhni, sva le ujela ritem in prispela na Jeseniško planino. Srečal sem dva turna smučarje, ki sta ravno prišla z vrha in mi razložila, da smuka ni ravno najboljša. Megla se je vse bolj gostila in na srečo so ostale sledi srenačev, ki sta jih uporabljala predhodnika. Po zahodnem robu Kleka sva se povzpela do vrha kjer pa sva videla le dva metra pred seboj. Na srečo ni preveč pihalo in lahko sva se malo odpočila. Kmalu sva se spustila po poti vzpona. Smučanje je bilo zaradi res slabe vidljivosti vse prej kot idealno. Sneg se je prediral in res težko je bilo sploh delati zavoje. Zaradi slabe vidljivosti tudi nisem mogel dobro razločiti profila terena. Malo nižje se je megla razkadila in do Jeseniške planine sem lahko celo naredil nekaj prav uživaških zavojev. Seveda ni šlo brez padca v globokem mokrem snegu kjer me je “zabrisalo v tla”. Navajen podobnih padcev sem nadaljeval do planine kjer sem počakal Marjana. Sledilo je “gozdarjenje” po gozdu in pokazalo se je sonce. Takoj se je pošteno ogrelo in pri potočku sem hitro posrkal malo sončne energije. Kmalu je prispel tudi Marjan. Sledil je rahel vzpon s smučmi na rami in nato spust čez gozd in pašnike do hiš. Čeprav vreme in sneg nista bila ravno najboljša pa sva vseeno lepo uživala.

Marjan se prebija skozi meglo.

Sva že blizu vrha. Megla se je še okrepila.

Tik pod vrhom pa se ni več nič videlo.

Sledil je spust po megli.

Končno nekaj spodobnega terena pred mano.

Vijugam po terenečku.

Postaja vroče in potočki žuborijo.

Pogled na Klek iz Planine pod Golico.

Ni komentarjev →

Na Koblo po zapuščenem smučišču

Februar 23, 2013 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, smučanje

Pršiča na tone.

Na vrhu smučišča pri izstopni postaji.

Danes sva se z Matjažem odpravila na Koblo. Izhodišče je bilo v Bohinjski Bistrici pri prvi postaji bivše oziroma nedelujoče sedežnice, ki je včasih vozila na vrh Koble. Že na poti proti Bohinjski Bistrici sva videla, da je snega res ogromno. Matjaž je zastavil primeren hitrostni ritem in bliskovito sva šibala po smučišču navzgor. Na začetku je bilo vreme oblačno, kmalu pa se je začelo kazati sonce. Vrh smučišča je bil že lepo obsijan. Po uri in štirideset minut sva v družbi drugih turnih smučarjev stala na vrhu smučišča in se nastavljala sončnim žarkom. Bilo je prijetno hladno in kmalu sva se tudi midva spustila v dolino. Na progi je bilo ogromno suhega pršiča. Moj prvi poskus vijuganja se je zaradi nagibanja naprej kmalu končal v snegu in popolnoma bel sem nadaljeval spust. Vendar enkrat ni nobenkrat. Kasneje sem vajo ponovil. Bilo je res noro. V trenutku padca ti ni bilo potrebno popolnoma nič skrbeti kam bi se lahko udaril. Si pač zaplaval v kupe in kupe pršiča. Na drugi polovici proge je “obrnilo” tudi Matjaža, ki pa je pri padcu na žalost izgubil fotoaparat. To je ugotovil malo nižje. Hitro je vpregel pse in se vrnil na mesto padca. Na žalost, pa ga ni našel in obstaja le upanje, da ga je morda našel kdo, ki se je vzpenjal in ga bo nekako spravil do Matjaža. Večino časa najinega spusta sva vozila po soncu, uživala v pršiču in se imela odlično.

Zjutraj sem moral najprej odmetati avto.

pršič na Kobli

Joj koliko snega.

Matjaž šiba v hrib proti soncu.

Pršič vse naokrog nas.

Še malo pa sva na vrhu. Tukaj je tudi nekaj napihanega snega in na poti navzdol se je udiralo do riti.

Šibava v dolino.

Počitek pri avtomobilu.

Ni komentarjev →

← Novejši zapisi
Starejši zapisi →