Včeraj je Teja na svojem blogu napisala, da je smuka z Dobrče prav solidna. Danes zjutraj sem že šibal preveriti situacijo. Teja je imela še kako prav. Iz Brezij pri Tržiču sem se vzpel po kolovozu (sankaški progi) do Lešanske planine. Le kakšnih 200 metrov pred planino je zmanjkalo smukaške sledi in moral sem si jo narediti sam. Na planini sem srečal nekaj deskarjev in smučarjev, ki so bili namenjeni samo do planine. Jaz sem potegnil levo po markirani poti proti koči. Kasneje pri spustu sem videl, da je za turne smučarje bolj običajna pot po desni strani planine. Pri simpatičnem vikendu sem zavil desno in se po grebenu povzpel na vrh. Na vrhu je bilo prijetno. Ni pihalo in v miru sem pospravil jabolko ter se napil tekočine. Sledil je spust po res odličnem suhem, uležanem celcu skozi smrekov gozd. Smejalo se mi je do ušes in le nekajkrat je malo zaškrtalo pod smučmi. Prišel sem do poti in se skozi redek bukev gozd spustil še do planine. Sneg še vedno super in smučal sem po popolnoma nedotaknjenem terenu. Kmalu sem bil na planini in sledil je spust po pašniku. Tukaj se je že naredila rahla skorjica in ponekod je sneg napihan. V nadaljevanju pa sem smučal naprej skozi redek bukov gozd in sneg je bil zopet fenomenalen. V nadaljevanju pa so drevesa in grmovje precej bolj na gosto posejana in rajši sem odsmučal kar po poti.Pot je odlično utrjena in lahko po njej vijugaš, kot bi bil na smučišču. Sledilo je še malo smukaške preže za trening nožnih mišic. Do avta sem pridrvel z velikim nasmeškom na obrazu. Pospravil sem opremo in ugotovil, da sem za celotno pot porabil le 2 uri in dvajset minut. Za skoraj 1000 metrov višinske razlike ni slabo. Hvala Teja za koristno informacijo.

Sedim pred računalnikom in se trudim, da bi kaj pametnega naredil. Res se trudim. Srčni utip je miren. Razmišljam zakaj pa bi se silil, če ne gre. Pogledam nahrbtnik in smuči v kotu. Srčni utrip močno poskoči ob misli na smučanje. Nimam veliko časa. Na srečo mi sneg omogoča obisk okoliških vrhov. Že bašem stvari v nahrbtnik, lepim pse, natočim vodo in šibam proti Strahomerju. Odpravim se na Krim. Spodaj je snega malo in ga že močno pobira. Zavijem na desno pot proti vrhu. Prvih 300 višinskih metrov je zaradi kamnov kar malo zoprnih. Višje pa se snežna odeja močno odebeli in pokaže se prava zima. Drevesa so bela, tišina popolna. Pri vzponu srečam kakšnih 5 planincev, ki se že vračajo. Snega je vse več, a zaradi visokih temperatur precej težak. Začne se mi svitati, kako bo izgledal spust. Po uri in 20 minut stojim na vrhu in malo pokramljam s primorskim planincem. Hitro se oblečem in oddrvim desno po stopnicah mimo bunkerja proti cesti. Začetni spustek je prav simpatičen saj je sneg še v solidnem stanju. Na vhodu v gozd pa takoj spoznam “lepote” težkega snega. Pri ostrem zavoju me takoj vrže v kup snega in popolnoma bel nadaljujem naprej ter čez cca 100 metrov levo po poti strelovoda. Kasneje zavijem še malo bolj levo, sledim predhodnikom in čez veje, štore, skale in ves možen gozdni inventar prismučam na pot. Zavoji so izgledali tako kot bi imel na nogah 20 kilogramske uteži saj si v težkem snegu popolnoma “zacementiran”. Zadnjih 200 metrov snamem smuči, kajti skalce bi v nasprotnem primeru močno poškodovale moje ljube Elanke. Na koncu, ko se pot zravna nadaljujem na smučeh skoraj do avta. Zanimiva gozdarska tura. Predvsem pa narediš svojih 800 višinskih metrov.

Danes nama zaradi delovnih obveznosti ni ostalo ravno veliko časa in popoldan sva jo mahnila na Sveti Jakob. Pri Legastji sva zavila levo v hrib in bila po 45 minutah na vrhu pri cerkvici. Ves čas sem lahko hodil s smučmi kajti snega je končno dovolj tudi za tako nizke cilje. Sva pa kakšen dan zamudila suh pršič. Danes je bil sneg že precej težak in vijuganje je bilo kar naporno. Kljub že precej zvoženemu terenu pa sem le uspel najti kakšno nedotaknjeno fliko. Imela sva se super in res uživala na snegu.