Iz Črnivca na Vrh Kašne planine. Spust do bajte na Kašni planini in še naprej do sedla. Nazaj na vrh ter spust na Črnivec.

Na vrhu Kašne planine.

Danes se mi je zopet zahotelo snega in gozdnega miru. Bil sem sam in da ne bi preveč izzival bogov sreče sem za destinacijo izbral Vrh Kašne planine. Odpeljal sem se na Črnivec in se od tam po zasneženi gozdni pokrajini odpravil proti vrhu. Na poti sem prehitel le en par, ki je prav tako s smučmi napredoval proti vrhu. Sneg je bil res prvovrsten in že sem se veselil kako bo letelo navzdol. Žal naklonina ni ravno prava. Vedel sem, da v kolikor bom hotel kaj akcije, bo potrebno malo gozdariti. Na vršnem deluse mi je že precej smejalo, kajti pršiča je bilo v izobilju. Na vrhu sem se odločil, da se sputim na drugo stran proti Kranjskemu raku. Prehitel sem še skupino planincev, ki so se vračali na Črnivec. Na sedlu se mi je še malo hodilo in odpravil sem se proti Lepenatki. Prišel sem do odcepa kjer se pot odcepi od kolovoza in gre po strmih gozdnih poteh naprej. Naprej bi moral nesti smuči kar pa se mi danes ni dalo. Levi pancer, ki mi je v preteklosti povzročal zoprno bolečino v gležnju je bil danes kot nov. Brez kakršnekoli bolečine sem si ves čas želel ostati na smučeh. Obrnil sem in se odpravil nazaj. Bilo je res lepo in začelo je tudi rahlo snežiti. Sledil je vzpon nazaj na vrh Kašne planine. Na vrhu sem spravil pse in se pognal v dolino. Najprej pršič na pašniku, zatem pa gozdna akcija. Zadnji del pa sem se moral spustiti po cesti kjer sem treniral nožne mišice v smuk preži. Na koncu je pošteno peklo. Čudovit dan in lepa turca. Vseeno sem naredil okoli 800 višinskih metrov kar pa tudi ni malo.

Zgledno sodelovanje turnih smučarjev in planincev. Žal je bila špura za smuči ob povratku že precej naluknjana od “luknjačev”.

Kratek ampak idealen terenček.

Še malo pa sem na vrhu.

Šibam proti Lepenatki.

Opa, tole bo pa potrebno razriti 🙂

Smreke.

Nazaj po svoji špuri.

Sonček poskuša prodreti čez oblake

Začelo je snežiti.

Na vrhu je bilo kar mrzlo. Čaka me še spust v dolino, juhuhu.

Z Marjanom sva se zjutraj odpravila na Blegoš. Odpeljala sva se do Hotavelj in naprej do vasi Čebrače. Od kmetije v prvem klancu je bilo hoja s smučmi onemogočena, kajti ni bilo dovolj snega. 300 višinskih metrov višje pa se je snežna podlaga oddebelila in končno sem lahko začel hoditi s smučmi. Sneg je bil suh in ne najbolje sprijet s podlago. Do vrha se nama je pridružil še lokalni planinec in hitro smo jo šibali proti vrhu. Na vrhu je bilo precej mrzlo a na srečo ni močno pihalo. Spust z vrha lahko uvrstim v rubriko “vriskanje”. Spust po nedotaknjenem pršiču, ki pa je bil bolj kratek. Sledilo je “lomastenje” po gozdu in na koncu še dva spusta po strmih pašnikih s pršičem. Bilo je kratko ampak uživaško. Aja, pa še gamse sva srečala. Pridejo nižje, da lahko jedo travo.

Šibamo proti vrhu. Snega še ni veliko.

Tik pod vrhom se že odprejo lepi pogledi.

Ostanki Rupnikove linije na Blegošu.

Gozdarjenje na smučkah.

Smrekov gozd.

Lepa strminca ni kaj.

Moja špura po celcu. juhuhu.

Turna smuka v najslabših možnih razmerah. Gnil sneg. Oblačno vreme. Kupi trdega snega.

Na vrhu vas čaka razbitina z lepim pogledom na Julijce.

Danes sva se odpravila na Vošco. Odločil sem se, da bom letos preizkusil prav vse možne snežne razmere za turno smuko. Štartala sva iz Srednjega Vrha. Močna odjuga med tednom je naredila svoje in vedela sva, da naju čakajo slabe razmere. In res je bilo tako. V začetnem delu poti je bil sneg gnil in preluknjan s stopinjami planincev kar je otežilo vzpenjanje s smučmi. Poleg tega se je še pooblačilo in sonce se je ves čas skrivalo za oblaki. Prevladovali so odtenki sive barve v vseh možnih oblikah. Višje nad 1.400 metri je južni sneg ponoči pomrznil in smučanje je bilo podobno nekakšnemu prebijanju med in čez kupe trdega snega. Začetni spust z vrha pa je postregel s skorjo, ki se predira. Pod njo pa je težak in malo moker sneg. Skozi gozd pa sem bolj odrsaval kot kaj drugega. Na strmem delu na jasi pa sem le uspel malo smučati. Podlaga pa je bila trda kot beton. No, pa sva preizkusila še res res slabe razmere za turno smuko.

Mojca s krpljami rine v strmino.

Krplje pomagajo, da se ne udira.

Že med vzponom pa so se pokazale Mojstrovke in Jalovec.

Vrh Vošce od koder se je res stežka smučalo dol. Vrhnji del snežne odeje je skorja, ki se predira. Pod njo pa težak in malo moker sneg.

Na vrhu pa vseeno lep pogled na Julijce.

Joj kaj delam tukaj na smučkah 🙂