Smučanje s Krima. Medvedi na srečo spijo
Sedim pred računalnikom in se trudim, da bi kaj pametnega naredil. Res se trudim. Srčni utip je miren. Razmišljam zakaj pa bi se silil, če ne gre. Pogledam nahrbtnik in smuči v kotu. Srčni utrip močno poskoči ob misli na smučanje. Nimam veliko časa. Na srečo mi sneg omogoča obisk okoliških vrhov. Že bašem stvari v nahrbtnik, lepim pse, natočim vodo in šibam proti Strahomerju. Odpravim se na Krim. Spodaj je snega malo in ga že močno pobira. Zavijem na desno pot proti vrhu. Prvih 300 višinskih metrov je zaradi kamnov kar malo zoprnih. Višje pa se snežna odeja močno odebeli in pokaže se prava zima. Drevesa so bela, tišina popolna. Pri vzponu srečam kakšnih 5 planincev, ki se že vračajo. Snega je vse več, a zaradi visokih temperatur precej težak. Začne se mi svitati, kako bo izgledal spust. Po uri in 20 minut stojim na vrhu in malo pokramljam s primorskim planincem. Hitro se oblečem in oddrvim desno po stopnicah mimo bunkerja proti cesti. Začetni spustek je prav simpatičen saj je sneg še v solidnem stanju. Na vhodu v gozd pa takoj spoznam “lepote” težkega snega. Pri ostrem zavoju me takoj vrže v kup snega in popolnoma bel nadaljujem naprej ter čez cca 100 metrov levo po poti strelovoda. Kasneje zavijem še malo bolj levo, sledim predhodnikom in čez veje, štore, skale in ves možen gozdni inventar prismučam na pot. Zavoji so izgledali tako kot bi imel na nogah 20 kilogramske uteži saj si v težkem snegu popolnoma “zacementiran”. Zadnjih 200 metrov snamem smuči, kajti skalce bi v nasprotnem primeru močno poškodovale moje ljube Elanke. Na koncu, ko se pot zravna nadaljujem na smučeh skoraj do avta. Zanimiva gozdarska tura. Predvsem pa narediš svojih 800 višinskih metrov.