Pogled na vrh Ženiklovca. Od vrha do planine imamo čudovit smukaški teren, ki pa je trenutno precej razrit.

Danes sva zjutraj skočila v pisarno in postorila nujne stvari. Vremenska napoved je kazala na ponovno poslabšanje. Upala sva, da bova na Gorenjskem ujela kaj sonca in odpravila sva se na Veliki Javornik ali Ženiklovec. Ob enajstih dopoldan sva se odpeljala iz oblačne in turobne Ljubljane. Hitro sva bila v Tržiču. Nadaljevala sva do Slaparske vasi kjer sva parkirala. Ob preoblačenju in pakiranju sem dobil telefonski klic. Hitro sem moral opraviti še en klic in ker me je Mojca že čakala sem hitrostno pospravil telefon v žep, ki ga nisem zaprl. Kazen je sledila ob spustu. Bila sva res navdušena nad belo pravljico in kmalu sem lahko nataknil smuči. Cesta je bila splužena vendar na srečo ne čisto do tal, kar mi je omogočalo precej nemoteno drsenje s smučmi navzgor. Vsake toliko je gladko drsenje zmotil le posuti pesek, ki pa ga na srečo ni bilo veliko. Mimo zapornice sva po sončku nadaljevala in kmalu prišla do Reberčevega rovta. Od tu se je naklonina občutno povečala. Na poti sem opazil tudi veliko skal, ki so gledale iz snega in vedel sem, da ta del pač ne bom presmučal. Še ena strmina in že sva bila na Planini Javornik. Mojca se je odločila, da me bo počakala pri koči na planini. Jaz pa sem zagrizel še v zadnjih 200 višinskih metrov in hitro sem bil na vrhu. Na vrhu me je že pošteno zeblo v roke. V trenutku, ko sem razmišljal kako toplo in prijetno bo, ko si bom nadel rokavice, sem se spomnil, da so le te ostale v nahrbtniku pri Mojci. Joj, joj sedaj pa bo zanimivo. Že tako me je fino zeblo v prste, moral pa sem si še sneti in pospraviti pse. No, nekako je šlo, le drugi smučarji na vrhu so me čudno gledali zakaj vse to počnem brez rokavic. Ko sem imel prste že ravno prav ohlajene, sem se spustil z vrha in užival v suhem snegu, ki pa je bil le malce premalo sprijet s podlago. Poleg tega pa tudi že malo razrit. Vseeno sem zelo užival in pozabil na premrzle prste, dokler me luknja v terenu ni katapultirala v zrak in direktno na glavo. Hitro sem vstal in z rahlo mokrimi prsti naredil še nekaj finih zavojev do planine. Na koncu sem imel prste že pošteno ohlajene. Na planini na soncu sem jih spet ogrel. Mojca se je vrnila po enaki poti, jaz pa sem odšel po poti levo od planine. Hotel sem priti na travnike, ki naj bi bili nad planino Reberčev rovt. Skozi smrekov gozd sem se spustil proti planini in naletel na nemogoče razmere. Suh sneg, spodaj pa skale, korenine in vse drugi možni materiali. Nekako brez večjih posledic sem poskušal čim hitreje priti do travnikov. Sledilo je nekaj vratolomnih odrsavanj in padcev. Končno sem se izkopal iz težav in prispel na travnike nad planino. Doživel pa sem še eno presenečenje, saj so travniki pogozdeni z mladimi majhnimi smrekicami. Joj, sedaj pa še to sem si mislil. Snega je premalo, da bi jih prekril in moral bom slalomirati med njimi. Upal sem samo, da vmes niso posute kakšne fajn skalice, ki bi uničile maso. Tudi to sem nekako prevozil in se spustil nazaj do ceste. Tu sem počakal Mojco in skupaj sva nadaljevala pot. Jaz na smučeh, Mojca pa se je pognala v rahel drnec. Pri odcepu za kmetijo sem zavil levo in se po travnikih spustil do ceste, ki pelje do Koče pod Storžičem. Sledilo je še nekaj tehnike poganjanja z rokami do avta. Pri avtu sem dokončno spoznal, da sem med potjo izgubil nov telefon. Po vsej verjetnosti mi je padel ven iz žepa, ki ga ob odhodu nisem zaprl. Kmalu je po cesti pridrvela tudi Mojca in odpeljala sva se nazaj v Ljubljano. Bil je res lep dan. Le malo drago me je stal. A nič zato. Se zgodi 🙂 Upam, da bo v naslednjih dneh v gorah padlo še kaj snega, da bo smuka boljša in predvsem bolj sproščena.

Cesta je bila splužena, a sem kljub temu lahko takoj začel hoditi s smučmi. Pri spustu pa ta del ceste ne pride v poštev. Potrebno je ubrati pot preko travnikov.

Imela sva čudovito sončno vreme.

Prihod na planino.

Pogled na Storžič z vrha.

Tudi nekaj smuke po cesti se je našlo.

Čudoviti gorski raj za smučanje.

V sredo sva z Mojco izkoristila še zadnji dan sončnega vremena pred poslabšanjem. Po nesrečnem zlomu obeh kosti nad gležnjem sem Mojco le stežka spravil na sneg. Smučanje pa je popolnoma opustila. Bala se je predvsem tega, kako bo pancar pritiskal na kost kjer ji je ostal en vijak. Tokrat mi jo je uspelo prepričati in odpeljala sva se na Vogel. Odločila sva se, da bo dovolj dopoldanska karta. Ob 9:00 sva že bila na prvi sedežnici. Ob popolnih vremenskih pogojih sva smučala vse do 13:30, ko so noge že postajala malo utrujene. Vmes sva si vzela le 10 minut za odmor. Privoščila sva si čaj in kaki. Snega na Voglu sicer ni bilo v izobilju a ravno dovolj, da so bile proge urejene fantastično. Gneče ni bilo in res sva se nasmučala. Ko bi vsaj bila še kakšna daljša strma proga. Meni postane malo dolgočasno kajti smučanje na smučarskih progah se po zanimivosti nikakor ne more primerjati s turno smuko. Po končanem smučanju sva odšla na pivo k Merjascu in sprehod ob jezeru. Ob 16h sva odbrzela domov. Mojca je bila navdušena in mislim, da bova v prihodnosti skočila še na kakšno smuko. Jaz pa upam, da se čimprej odpravim tudi na kakšno turno smuko.

Ob prihodu na sveže terenčke.

Mojca je pritiskala.

Sledil je kratek počitek

Še malo ob jezeru.

Iz Pokljuke čez Kačji rob na Srenjski preval. Spust na Jezerce in vzpon na Veliki Draški vrh.

Na Srenjskem prevalu se prikaže Veliki Draški vrh. Še prej pa spust dol.

Snega je še dovolj in danes sem izkoristil lep dan. Napoved ni bila najboljša ampak zdelo se mi je, da bi sonce zjutraj znalo še malo posijati. In res je. Začel sem ob 7:00 na Pokljuki. Začuda je bil moj avto prvi na parkirišču in obetala se mi je precej samotna turca. Najprej sem se povzpel po smučišču. Strmina je naraščala in takoj zjutraj sem izstisnil nekaj vode iz svojega telesa. Pot je bila pomrznjana in precej razrita zato sem za kratek čas nataknil srenače. Še malo navzor in zavil sem desno v gozd. Sonce je obsijalo macesne in užitki so se pričeli množiti. Kmalu sem čez Kačji rob prišel na drugo stran Viševnika kjer je še veliko snega. Občudoval sem stene in Mali Draški vrh. Skozi valovito dolinico sem se spustil do začetka strmine na Srenjski preval. Hop, hop, hop in že sem na prevalu. Razgledi se odprejo in Veliki Draški vrh v daljavi me že vabi. Še prej pa sem po ravno prav trdi podlagi odsmučal na Jezerce. Pse zopet gor in že sem šibal proti vrhu. Sonce je začelo močno pripekati in pot mi je zalival čelo ter vse ostalo. Sledilo je kar nekaj napora preden sem prišel na vrh kjer pa ni bilo žive duše. Spodaj sem sicer srečal sotrpina, ki je hodil s “split boardom” a se kasneje ni prikazal na vrhu. Morda je obupal. Na vrhu razgledi, fotoreportaža in že se spustim v dolino. Čaka me čudovito mehak putrček, ki je bil malo preveč razrit le na vrhu, kasneje pa enkraten. Vijugam, uživam in iščem najlepše prehode. Najdem nekaj res lepih, strmih flank in že sem nazaj Na Jezercu. Od tam pa spust do planine Konjščica kjer je bila smuka tudi odlična. Od planine pa sem moral vključiti tudi poganjanje z rokami + poganjanje s korakom v stran kajti pot se zravna in je primerna za tekaške smuči. Kaj čmo, zdaj je kar je. Na koncu se skupaj s teakči na smučeh privlečem do hotela. Za mano je 1197 metrov vzpona in čudovita tura. Razen poganjanja z rokami in tekaški vložek. 😉

Viševnik na levi na desni pa Mali Draški vrh. Vročina je naraščala.

Najprej se povzpnem na Srenjski preval. Potem pa naprej.

Še vedno je lepo zalito pod Viševnikom.

Čaka me prvi spust. Juhuhu.

Pogled nazaj med vzponom na Veliki Draški vrh. Ablanca.

Na vrhu se malo posončim in uživam v razgledih.

Mali Draški vrh. Pogled z vrha.

Mišelj vrh.

Triglav.

Spust z vrha po lepo odjuženem snegu. Lepa flanka ni kaj. Smučal sem bolj po desni strani.

Tukaj pa čisti putrček.

Našel sem še eno strminco.

Pogled na Srenjski preval.