Pogled na Kompotelo z Vrha Korena. Zanimiv pogled.

Bližala se je nedelja in za nama je bil naporen teden. Kazalo je na množičen desant tekačev in tekačic v Ljubljano na Ljubljanski maraton. Množici naj bi poveljeval kar predsednik države s svojim nalepljenim nasmeškom in premajhno majico. Skrajni čas, da pobegneva iz mesta, sva si rekla. Stvar je ušla z vajeti. Vstala sva zgodaj, kajti ob 8:00 so se zaprle mnoge ceste in niti približno se mi ni dalo iskati izhode. Mojca si je želela nekaj ne preveč napornega in tako sva skočila na Kompotelo. Pričakovala sva malo snega, a izkazalo se je, da ga je zgoraj že kar nekaj. Najprej sva zgrešila odcep na gozdni cesti v dolini Korošica in se malo vozila nokoli. Hitro sva bila nazaj na pravi poti in začela s hojo v klanec. Nekaj časa sva hodila po cesti, nato pa zavila na stezo v gozd. Bilo je precej sveže in posledično sva kar lepo zastavila tempo. Že čez nekaj minut pa naju je obsijalo sonce in v bolj prijetnih temperaturah sva se vzpenjala proti planini Koren. Na žalost se je na planini pojavila megla in prizor ni bil nič kaj obetaven. Zavila sva desno na pot proti Kompoteli. Sledil je vzpon čez malo bolj strm teren in že sva bila na drugi strani. Mislila sva, da naju bo obsijalo sonce, a prišlo je še več megle in tudi nekaj vetra. Postalo je hladno in natakniti sva si morala celo rokavice. Mimo kapelice na planini Košutna sva se vzpenjala proti Kompoteli in začelo se je kazati modro nebo. Juhuhu, še malo pa sva na vrhu. Do vrha sva hodila med borovci kjer je bilo precej napihanega snega, ki pa je bil trd in hoja posledično prav prijetna. Na vrhu pa je bilo res prijetno toplo. Sonce je grelo, razgledi so bili odlični. Sledil je spust in še kratek vzpon na Vrh Korena. Na vrhu pa zopet prijetno sončenje in še malo razgledovanja. Kmalu sva jo popihala nazaj dol proti planini Koren, ki pa je bila zopet v megli. Tokrat celo bolj kot pri vzponu. Po spustu s planine pa se je zopet pokazalo sonce in nama polepšalo pot do avta. Nabralo se je 1.400 metrov vzpona.

Veselje na sončku in tišini.

Prihod na planino Koren.

Skočiti je bilo treba še čez strm del.

No, pa sva že na soncu.

Na vrhu Kompotele. Spodaj pa megla.

Čudovit pogled na Kamniške.

ja kakšno kuliso si je pa izbrala Mojca.

Pozer.

Grintovec se je zdel tako blizu 🙂

Na Vrhu Korena.

Ponoven vstop v meglo.

V megli.

Pogled na Rjavino.

Z Marjanom sva jo danes odkurila na Rjavino in Begunjski vrh. Ob 8h zjutraj sva se pripeljala v Kot in že sva šibala v hrib. Bilo je megleno in nič kaj obetavno ni kazalo. Ob zanimivi debati so se višinski metri kar hitro nabirali in kmalu sva bila pod steno na začetku zelo zahtevne varovane poti na Rjavino. Megla je izginila in sonce je že obsijalo Triglav in Vrbanove špice. Dohitel naju je tudi mladenič iz Bohinja, ki prav tako še ni preizkusil te poti. Pot je dobro varovana, a precej razgibana. Zelo zanimiv je zgornji del poti, ki pelje po precej izpostavljenem grebenčku. Res zanimiva pot, ki pa ni za vrtoglave. Mladenič naju je prehitel, midva pa sva lepo počasi napredovala proti sedelcu. Kmalu sva iz sence stopila na sonce in sledil je še zanji del poti levo proti vrhu Rjavine. Vmes sva se morala še malenkost spustiti. Na srečo ne veliko. Na vrhu sva imela družbo in čudovite razglede v družbi kozorogov. Vrnila sva se nazaj do sedelca in potem naprej po grebenski poti proti Staničevem domu. Sonce je izginilo in začela se je valiti megla. Po spustu in krajšem vzponu sva se znašla nad kočo. Še kratek spust in že sva bila tam. Sledil je počitek. Prišel sem na idejo, da brez nahrbtnikov skočiva še na Begunjski vrh v bližini. Zapodila sva se v hrib, srečala kozoroginjo z mladičkom in bila ekspresno na vrhu. Sonce je zopet pregnalo meglo in spet sva v miru občudovala okoliške vrhove. Vrnila sva se nazaj do koče in se še malo spočila. Sledil je spust v dolino, ki pa je bil tradicionalno naporen. Še dobro, da je na poti izvir vode, ki sva se jo lahko v miru napila. Sledil je še zanji del poti po spolzkih skalah kjer previdnost res ni odveč. Na koncu se je nabralo 1976 metrov vzpona. Za nama je bil zopet čuovit dan v gorah. Upam, da bo do zime še več takih.

Najprej sva se morala dvigniti nad meglo.

Sonce je obsijalo Triglav.

Potem sva zagrizla v strmino.

Postajalo je vse bolj zanimivo.

Sonce je obsijalo vrh.

Še en spust pa sva blizu.

Naravno okno na Rjavini.

Pogled na Vrbanove špice.

Pot nazaj je potekala po in pod grebenom.

Staničev dom in Begunjski vrh v ozadju.

Marjan šiba proti vrhu. V ozadju Triglav.

Na Begunjskem vrhu.

Vrbanove špice.

Komaj sem čakal vikend in priložnost, da skočiva na kakšen hribček. Tokrat sem izbral Vrbanove špice. Mojci prejšnji večer nisem preveč razlagal za kakšno pot gre. Vrbanove špice sestavlja več vrhov, ki jih povezuje zelo zahtevna a res lepo zavarovana pot. Najvišja je Visoka Vrbanova špica, ki meri 2408 metrov. Zjutraj ob 9h sva bila v Kotu in začela hoditi v oblačnem in nič kaj prijetnem vremenu. Bilo je nenavadno vroče in dozdevalo se nama je, da so naši vremenoslovci zopet zgrešili z vremensko napovedjo. Ob sopihanju v strm klanec se nama je ta domneva potrdila. Res je bilo nenevadno toplo. Kmalu po tem, ko sva prišla iz gozda naju je pozdravila številčna kozorogova družina in res je bil pravi užitek opazovati mlade akrobate v steni. Na odcepu za pot Lojzeta Rekarja sva se malo odpočila in povrnila izgubljeno tekočino. Pripravila sva se za nadaljevanje po zelo zahtevni poti. Kot vedno sva zelo uživala a potrebna je bila dobra koncentracija in pazljivot. Pot je precej zračna in je res potrebno biti previden. Po grebenu sva se hitro bližala Vrbanovi špici. Skočila sva na vrh, se malo razgledala in se odločila, da se malo posončiva na čudovitem naravnem platoju poleg vrha. Po počitku sva nadaljevala naprej proti Visoki Vrbanovi špici. Tukaj pa pot malo preseneti, kajti pojavijo se precej zahtevni spusti in potem zopet vzponi. Brez težav sva premagovala vzpone in spuste. Pri enem od spustov mi je iz nahbtnika padlo jabolko, ki se je lepo skotalilo vsaj 300 metrov v dolino. Postajalo je vse bolj vroče, kajti sonce še vedno rado pokaže svojo moč. Pred zadnjim krajšim vzponom sva prečila še trato ter zagrizla v zadnjo strmino. Juhuhu, na vrhu sva. Razgledi so bili fenomenalni. Lahko sva si v miru ogledovala okoliške vrhove in spremljala celo helikoptersko reševanje na vrhu Triglava. Sledil je spust do Staničevega doma kjer sva se na klopcah zopet malo nastavljala soncu. Dan je bil res prelep a potrebno je bilo še sestopiti v dolino. Pot pod noge! Po čudoviti pokrajini z razgledom na Vrbanove špice in Rjavino sva hitro izgubljala nadmorsko višino. Kasneje sva zopet naletela na mlado družino kozorogov in si jih lako dobro ogledala. Noro, noro, kako lepe in močne so te živali. Midva sva nekaj moči že izgubila a čakalo naju je še nadaljevanje spusta vse do avta. Čudovit dan v planinah in po dolgem času fantastično vreme. Nabralo se je 1600 metrov vzpona.

Čeprav na začetku nisva imela lepega vremena pa se je situcaija hitro obrnila na bolje.

V daljavi so se že kazale špice oz stolpi.

Mojca v polni bojni opremi.

Bilo je strmo ni kaj.

Na eni strani Kot, na drugi Krma, a Mojca vseeno uživa na grebenu.

Ja, malo pa se je potrebno potruditi za vzpon.

Na vrhu Vrbanove špice.

Na platojčku uživava na sončku.

Pot pelje naprej mimo skalnih stolpov in je res lepa.

Zopet na grebenu kjer je potrebno biti previden.

Visoka Vrbanova špica je pred nama. Še prej pa se je potrebno 2x spustiti in zopet povzpeti.

Spust ni mačji kašelj.

Mojca se je nekam sumljivo stisnila ob steno.

Uživanje na vrhu Visoke Vrbanove špice.

Helikopterska intervencija/reševanje na vrhu Triglava.

Pogled na Rjavino.

Pogled na Vrbanove špice.

Kozorog.

Mama in sinko/hčerka.