Pogled na Ojstrico iz Lučke Babe.

Že dolgo nisem doživel tako lepega vremena kot danes. Zjutraj sva z Marjanom šibala preko nešteto ovinkov do Logarske doline. Vožnja je pustila posledice na Marjanu in iz avta se je izstrelil kot top. Pri Penzionu na Razpotju sva pustila avto in se pognala v klanec proti Ojstrici. Pri koči na Klemenči jami sva bila kot bi trenil. Nadaljevala sva v strmini in kmalu sva se znašla na sedlu med Krofičko in Ojstrico. Čakal naju je najbolj zanimiv in zabaven del poti. Zelo zahtevna zavarovana Kopiščarjeva pot. Pot je res izredno dobro varovana in za moj ukus že kar malo preveč. Na poti dejansko ni nobenega dela kjer bi adrenalin vsaj malo špricnil. Kljub vsemu pa je potreben varen in skoncentriran korak. Sonce je prikurilo in izpod čelade sva že pošteno švicala. Kmalu sva prišla v senco severne stene Ojstrice in oblil naju je prijeten hlad. Hitro sva bila na vrhu od koder se je danes res vse lepo videlo. Po kratkem prigrizku sva jo mahnila proti Škarjam. No, ko pa sva že pod Lučko Babo pa skočiva še na njo. Na Babi sva se zopet v miru razgledala naokoli in kar nisem mogel verjeti, da je še možno doživeti jasno nebo in sončno vreme. Kakšna redkost, res. Sledil je naporen spust v dolino in prečenje snežišča kjer sva se malo osvežila. Hitrostni spust naju je kmalu pripeljal do Koče na Klemenči jami kjer sva dobila ledeno hladno pivo in radler. Po kratki debati pa švig v dolino. Sledil je še pirček in limonada v Lučah in zopet milijon ovinkov do doma. Na srečo sva jih preživela v precej doživeti debati. Nabralo se je za 1780 metrov vzpona. Lepa višinca ni kaj. Aja, moje koleno pa je po res intenzivnemu enomesečnem glajenju muskulature in vajah zopet popolnoma v redu. JUHUHU.

Prvi koraki na zavarovani poti.

Malo se je potrebno vzpenjati tudi po lojtri.

Iiiii planika.

Marjana na grebenčku nekaj krivi.

Res lepi odseki poti z razgledom.

Ej a je to…?

Tik pod vrhom Lučke Babe.V ozadju Ojstrica

Snežna osvežitev.

Debeli macesen raste iz skal in malo zemlje.

Veliki vrh s Hajnževega sedla.

Danes sva hotela izkoristiti dan pred ponovnim poslabšanjem vremena. Lahko rečem, da nama je odlično uspelo. Iz Hanjževega sedla na Košuto pa še nisem prilezel. Za to varianto sva se odločila danes. Avto sva pustila pri cestarski kolibi pri Vrančku. Zjutraj sva kar zgodaj vstala in začela sva s hojo ob 7:30. Nikjer nobenega planinca in v popolnem miru ter prijetnem hladu sva se vzpenjala v strmi breg proti planini Korošica. Na planini so se že pasli konji in krave, naju pa je obsijalo vroče sonce. Opazila sva invazivno tujerodno rastlino, ki agresivno napada travo na pašnikih. Verjetno jo bodo v prihodnosti morali nekako zaustaviti, kajti drugače bo prerasla vso travnato površino. Nadaljevala sva v prijetnem tempu proti Hajnževem sedlu. Temperatura se je že malo dvignila, a na sedlu je prav prijetno pihalo. Po krajšem odmoru sva se zapodila v steno in po jeklenici ter klinih hitro nabirala višino. Pot je sicer izpostavljena in malce krušljiva, vendar dobro varovana. Ravno, ko sva se navdušila nad premagovanjem višine s pomočjo jeklenic, se je zavarovani del končal. Sledilo je še zadnjih 150 višinskih metrov po skalovju. Kmalu sva stala na vrhu in uživala v razgledih. Sledil je spust na Kofce kjer sva si privoščila radler in kavico. Vmes sva še malo poklepetala s kravami in telički ter se izognila biku, ki je že naskakoval krave. Ker sva se odločila za krožno pot naju je čakal še spust v Podljubelj in nekaj kilometrov hoje po stranski asfaltirani cesti, ki naju je pripeljala nazaj na izhodišče. Precej segreta od vročega sonca in rahlo utrujena sva se namočila v ledeno mrzlem potoku, ki je deloval kot prava osvežitev. Krog je bil sklenjen, za nama pa 1.365 metrov vzpona in 17 kilometrov poti.

Prihod na planino Korošica.

Konji in osel na planini Korošica.

Mojca in Košutica v ozadju.

Vstop v zavarovano smer.

Ozko a lepo.

Zajeda.

Še malo zajle pa sva ven.

No, še po lojtri bo treba.

Čudoviti razgledi pod vrhom.

Na vrhu razgled na vse strani.

V ozadju preostanek grebena Košute, ki sva ga prehodila pred štirinajstimi dnevi.

Kravam je vroče. Še jesti se jim ne da.

Vroče sonce in asfalt. Zmagovita kombinacija. Na srečo je malo pihalo.

Osvežitev v potoku. Kako je pasalo.

Dvodnevno prečenje Košute iz vasi Dolina in spanje pod milim nebom.

Pogled na greben, ki pa ni viden v celoti 🙂

Bil je že čas za kakšno resno turco v gorah. V petek sva spakirala in se v soboto napotila na prečenje Košute. Odpeljala sva se do Tržiča in naprej čez Dolžanovo sotesko do vasi Dolina. Tam se začne vzpon do planine Kofce. Na Kofcah je že bila standardna gneča in mimo koče sva jo popihala proti Kofce gori, najinemu prvemu vrhu v grebenu. Izpustila sva Veliki vrh na katerem sva bila že večkrat. Na vrhu sva se lahko razgledala koliko hoje naju še čaka do konca grebena. Na začetku se nama ni zdelo veliko. Z vsakim osvojenim vrhom in spustom pa se končni cilj kar ni hotel prikazati. Vreme je bilo popolnoma oblačno kar je onemogočalo lepe razglede naokoli. Najlepše se je videlo v Avstrijo. Kljub oblačnemu vremenu pa sva uživala v hoji in samoti. Srečala sva le 4 pohodnike in nekaj kavk. Po tem, ko sva opravila z malo bolj zahtevnim delom poti na območju Macesja, naju je čakal le še vzpon na Košutnikov Turn. Na najvišjem vrhu grebena sva ugotovila, da sva že kar malo utrujena saj je bilo za nama ogromno višinskih metrov vzpona. Sledil je naporen spust v dolino do planine Dolge Njive. Spila sva kavico in si napolnila zaloge vode. Nadaljevala sva po markirani poti, ki mimo planine Pungrat in Šija pelje nazaj na Kofce. Bližala se je noč in začela sva z iskanjem primernega tabornega prostora. Glede na teren pa to niti ni tako lahka naloga. Po pol ure hoje pa sva le prišla do manjše gozdne uravnave kjer sva si lahko uredila svoje ležišče za eno noč. Namestila sva spalne vreče v bivak vreče, pripravila ležalne podloge in spalnica je bila pripravljena. Skuhala sva še večerjo in, ko se je popolnoma stemnilo, sva nekaj časa še klepetala, a kmalu zaprla oči. Po desetih urah hoje sva bila kar pošteno utrujena. Ponoči sem imel kar nekaj težav s položajem glave in korenino smreke, ki se je pojavila pod mojim hrbtom. Kljub težavam sva se solidno naspala in ob 5:00 sva bila že pokonci. Počutje je bilo v redu, le vode nama je primanjkovalo. Po manjšem zajtrku sva nadaljevala po poti mimo planin nazaj do Kofc. Srečala sva res veliko krav in bikov ter tudi veliko čredo srn in jelenov. No, glede na to, da sva bila pod Košuto pa so bile morda tudi košute. Na Kofcah sva bila med zgodnejšimi in po rehidraciji ter počitku naju je čakal še naporen spust v dolino. Opravila sva še s spustom, vmes nabrala koprive in se na koncu pri avtu ohladila v potoku. Najdaljši dan v letu sva lepo preživela v gorah in spala pod milim nebom. Nabralo se je za 2.500 metrov vzpona in prav toliko spusta. Celoten krog je dolg cca. 30 km.

Mojca šiba na Kofce.

Sva že na Kladivu.

Ja, precej zračno ni kaj.

Greben naju še čaka.

Mojca se vzpenja, za njo pa steber, ki je že v Avstriji.

Gor, dol, gor, dol…

Zelo zahtevna pot na območju Macesja.

Potreben je previden korak.

Končno Košutnikov Turn na vidiku.

Na Košutnikovem turnu.

Najina postelja v naravi pod milim nebom.

Večerja je pripravljena.

Mojca pospravi si posteljo no 🙂

Zjutraj so se nama odprli lepo pogledi na greben s planine.

Povsod zeleni pašniki.

Srnjad na begu.

Naprej po pašnikih.

Luštne živali. A na žalost domače.

GPS sled.