Kolesarsko pohodniške počitnice v Grčiji

Kam za prvomajske počitnice, sva se spraševala. Kaj pa, če bi letos skočila nekam malo dlje. Rahlo natrgana kita Tibialis Anterior mi je preprečila spomladansko turno smuko. In ravno to zimo, ko je snega v gorah še ogromno. Moral sem se sprijazniti z usodo in spremeniti načrte rekreacije. Torej v poštev pride kolesarjenje. Imela sva premalo časa za kakšno resno popotovanje s kolesom in tudi vreme še ni bilo ravno stabilno. Že pred časom pa sem našel zanimivo lokacijo na otoku Zakynthos v Grčiji. Na spletu sem slučajno našel posestvo Logothetis kjer je med oljkami in limonami razporejenih 12 čudovitih hišic. Eno od teh sva rezervirala in destinacija je bila določena. Odločila sva se, da se v Grčijo zapeljeva z ladjo, nazaj pa se odpeljeva z avtom. V načrtu sva imela še kratek postanek v gorah zahodne Grčije. 21.04.2014 ob enih ponoči sva se odpeljala do Trsta, vkrcala na trajekt in že sva plula proti Grčiji. Plovba s trajektom me nikoli ni prav veselila. Tudi tokrat bi jo najrajši izpustil a je bilo vse skupaj znosno ker še ni prave gneče. Naslednji dan sva se ob 16h izkrcala v Patrasu. Odpeljala sva se do 60km oddaljenega pristanišča Killini in se tam po štirih urah čakanja vkrcala na trajekt. Okoli 23h sva se končno izkrcala na otok in pošteno utrujena sva potrkala na vrata posestva Logothetis. Odprl nama je Dionyssis in oddrveli smo do najine hišice. Drugi dan sva lahko videla kje se pravzaprav nahajava. Hišica stoji med 200-300 let starimi oljkami in na vrtu sva imela vsaj tri velika drevesa limon. Samo ene mirne in ravno prav oddaljene sosede, zelenje, prijetno hišico, sonce…Bila sva navdušena. Kako izgleda posestvo Logothetis si lahko ogledate na spletne strani http://www.logothetisfarm.gr/. Dionyssis in Angela pridelujete bio olivno olje, olive v olju in vino. Zavedata se, da je le biološka pridelava ključ do lepše prihodnosti in kvalitetne hrane. Žal pa to mnenje z njima ne deli večina kmetovalcev in prebivalcev na otoku. Ampak tega sva navajena že tudi doma. Poleg velikega posestva pa imata “samo” 12 hišic, ki jih oddajata turistom. Takoj sva si napolnila zaloge dobrot in uživala v jedeh, ki sva si jih sama pripravljala ter močno obogatila z oljem in poplaknila z dobrim vinom. Zelo dobre pa so bile tudi olive v olivnem olju. Zjutraj pa sva stopila iz hiše, odtrgala limone in si pripravila limonado. Veliko sva brala, kolesarila, hodila in se res odpočila. Otok naju je navdušil, saj ponuja ogromno možnosti za kolesarjenje, tek in sprehode. Predvsem pa je v tem času turistov res malo in nikjer ni nobene gneče. Kako je poleti si rajši ne predstavljam. Vreme je bilo prehladno, da bi se lahko kopala in sva zato več kolesarila. Vozniki so do kolesarjev zelo uvidevni, ne divjajo, otok pa ima poleg asfaltnih tudi kar nekaj makedamskih in že kar malo gorskih poti, kjer se lahko mirno vrti pedala in raziskuje okolico. Edini moteč faktor so bili lovci, ki so z velikim užitkom streljali grlice, ki so priletele iz Afrike. Kakšnih 5 dni je pošteno pokalo. Vsekakor je potrebno poudariti, da je lov v tem času prepovedan. Imelo me je, da bi kakšnega od njih tudi jaz mirne vesti ustrelil. Ampak tukaj smo zopet pri človeški pameti, ki se ni uspela dojeti, da so časi lova in življenja v votlinah mimo.Po petnajstih dneh sva morala spakirati in se odpeljati domov. Ustavila sva se v čudoviti gorski vasici Papigo v nacionalnem parku Vikos-Aoos Vasica Papigo je ena najleših gorskih vasic kar sva jih videla saj so vse hiše urejene in obnovljene tako kot včasih. Dvakrat sva prespala in drugi dan skočila na Drakolimni, ki je ledeniško jezero na gorovju Timfy. Čas naju je že preganjal in sledila je še naporna pot domov. Najprej sva se odpeljala po izredno zapuščeni in neobljudeni pokrajini severno zahodne Grčije do meje z Makedonijo. Nadaljevala sva do Bitole, se tam malo spočila in najedla, nato pa naprej v Srbijo, Hrvaško in na koncu Slovenijo. Vozila sva več kot 14 ur in na koncu popadala v posteljo. Za nama je bil res krasen dopust.

Kontejnerji v Anconi.

Uživancija na ležalnikih pred hišo na velikem vrtu. Okoli naju oljke in limone.

Sveže limone na drevesu 🙂

Veliko prostora za igre. Recimo frizbi.

Čudovita terasa pred hišo kjer sva zelooo uživala.

Plaže so prazne, voda malo mrzla ampak za nogice prava.

Popoldanska malica. Logothetis olive v olivnem olju.

Jutranji sendvič. Paradižnik, olive, solata. Mnjam.

Lepo sva se mastila ni kaj.

Kje so vsi turisti. Še dobro da jih ni.

S kolesom na vrhu Zakynthosa. vrahionas, 755 metrov

Makedami za kolesarjenje in odkrivanje dežele.

Odkrivanje vasic na kolesu.

Samostan na vzpetini Skopos. Res lušten.

Koze pod Skoposom.

Modrina, modrina…

Slavna “Ship wreck” turistična destinacija. Barva pa res lepa.

Pred kočo Astraka.

Zadaj Gamila, 2,497 najvišji vrh gorovja Timfy.

Drakolimni je bil še delno zmrznjen.

Lepota pod Astrako.

Papigo in skalni stolpi Astrake v ozadju.

Na vrhu na sončku.

Odlične razmere v gorah mi tudi danes niso dale miru. Zjutraj sem vstal ob 4:20 in se odpravil na Begunjščico. Povzpel sem se po Centralni grapi, ki je res lepo zalita. Bil sem eden prvih. Najprej sem imel v načrtu tudi smučanje po grapi navzdol a sem v izteku grape že videl veliko ljudi, ki so se pripravljali za vzpon.Na vrhu sem bil ob 7:45 popolnoma sam. Razgledi so bili čudoviti in v miru, na sončku sem si ogledal okoliške lepote. S smučmi na nahrbtniku sem se spustil na ramo pod vrhom in se pripravil za smuko. Zdelo se mi je, da Smokuški plaz morda zaradi visokih temperatur ne bo tako trden. Seveda sem se zmotil in že pri prvih zavojih sem občutil “beton” pod nogami. Smučanje je bilo zelo naporno saj so noge morale res delati. Kmalu sem bil pri izviru potoka Završnica kjer sem zopet nataknil pse. Sledila je uživaška hoja do Zelenice in spust na Ljubelj. Ob 9:00 sem bil pri avtu in za mano je bilo 1.200 metrov vzpona in čudovito jutro. Popoldan, ko sem v Polju popravljal kolo pa sem z Milošem še preštihal vrt.

Centralna grapa polna snega.

Pogled na Vrtačo in Stol.

Smokuški plaz trd kot beton.

Z Milošem sva lepo preštihala vrt.

Vstop v grapo.

Danes pa je bil res dobro izkoriščen dan. Nekje sredi tedna po klasični metodi začnem težiti Matjažu. V petek se dogovoriva. Matjaž mora ob 9h odpreti trgovino zato predlaga vzpon po Lenuhovi grapi na Begunjsko vrtačo.Takoj se strinjam, čeprav vem, da bo to do sedaj moj najtežji zimski vzpon. Zjutraj moram vstati že ob 4:15 in do avta se sprehodim skupaj s pijanimi italijanskimi turisti, ki precej začudeno gledajo osebo, ki se navešena z vso možno zimsko opremo odpravlja v neznano. Po Celovški hitro zapustim Ljubljano in ob 5:35 sem pri Matjažu. Kmalu sva na Ljubelju kjer pa je že kar nekaj ljudi. Srečava Sebastjana in malo se pomenimo. Ni časa za obiranje in že šibava v strmino. Tokrat Matjažu preprečim “divji” začetek. Kmalu sva na Šentanskem plazu kjer opazujeva kako je vse zalito. Pridruži se nama veter, ki se možno zaletava v smuči na hrbtu. In že sva pri vstopu v grapo. Grapa je popolnoma zalita in brez skokov. Snežne razmere pa niso najboljše saj sneg ni dobro predelan in cepini ne primejo ravno najbolje. Lepo sva napredovala po grapi kjer sem kmalu ugotovil, da je naklonina kar huda. Bolj, ko napredujeva proti vrhu več “zračnega terena” ostaja pod nama. Posledično tudi bolj malo fotografiram, saj se najraje držim cepinov. Počasi se prikazuje greben Begunjščice, ki je obsijan s soncem. Vse je belo in v plezanju res uživam. Na koncu sledi še zadnja strmina kjer pa je sneg res puhast in potrebno je biti kar previden. Na izstopu grape naju pričaka res močan veter, ki naju kar malo premika. Nadaljujeva še čez nekaj malih vzpetinc in naprej po grebenu kjer pa naju veter še močneje začne bičati. Spustiva se na sedlo in v grapo kjer si nadeneva smuči. Veter malo popusti in z veseljem odsmučava navzdol kjer se kmalu priključiva Šentanskemu plazu. Sneg je ponekod mehak, drugje trd in zahteva kar pošteno delo nog. Matjaž vmes ugotovi, da je ura že 9 in, da že moral biti v trgovini. Na srečo ga reši Mojca, ki je že tam. Sledi še spust po opuščenem smučišču in že sva pri avtu. Odrviva do trgovine. Tam malo poklepetam še z Mojco in šibam domov. Doma pa me pričaka moja Mojca, ki si želi preizkusiti najini kolesi. Po tem, ko opraviva nakupe na trgu in pri Alešu v Igluju dvignem tekaške copate pa je čas za kolesarjenje. No, pa odprimo sezono. Odpeljeva klasičen krog Ljubjana-Toško Čelo-Topol-Osredek-Ljubljana. Noge sem imel že malo telečje a sonce me je popolnoma začaralo. Uživala sva v vožnji in kot bi mignil sva bila nazaj doma. Po kosilu se prikrade utrujenost in hitro me zaziblje v spanec. A ne za dolgo.

Zjutraj se sonce prebija skozi oblake.

Že sva v Šentanskem plazu.

Strmina, strmina… Foto: Matjaž

še večja strmina 🙂 Foto: Matjaž

Razpoloženje je odlično. Foto: Matjaž

Na vrhu piha kot pri norcih. Foto: Matjaž

Nekje na sredi grape.

Izstop iz grape.

Matjaž pazi, da te ne odnese. Veter res močno piha.

Pogled na Begunjščico. Vse belo. Noro.

Smuka po grapi navzdol. Juhuhu.

Matjaž in belina naokrog.

Mojca na Toškem čelu.

Na Topolu. Sonček sije in midva uživava.