Aha,tam gor se bova zavihtela.

Danes sva se z Mojco odpravila na toplo sonce. Res je bilo že nujno potrebno, kajti vreme zadnje tedne je prav neznosno. Da pa se ne bi samo sončila, sva v roke prijela še jeklenico in se zavihtela na vrh Gradiške Ture. Zelo zahtevna pot, ki pelje iz vasi Gradišče je dobro varovana in zelo zračna. Plezalni del je kratek in druga polovica poti do vrha poteka brez plezalnega vložka. V zelo zahtevnem delu sva izredno uživala in preizkusila tudi nove komplete za samovarovanje. No, preizkusila sva rokovanje z njimi in ne padca. Na vrhu sva se pošteno posončila in nadaljevala pot na Nanos. Na planoti sva zavila levo in se po čudovitem borovem gozdu mimo Plazu vrnila nazaj na parkirišče ob rekreativno plezalnem centru. Sonca nama še ni bilo dovolj in odpravila sva se na kavico v Vipavo. Ob prijetnem čvekanju sva lepo povišala zaloge vitamina d. Res je pasalo.

No, pa začniva. Precej strmo.

Sva se že kar povzpela.

Preden prideš do razgledne ploščadi.

To pa je malo bolj zračen del poti kjer pa se je Mojca suvereno razgledovala naokoli, pretikala komplete in lepo napredovala.

Akcija!

Lepi razgledi na dolino.

Še malo pa sva na vrhu.

Tito in Jovanka na vrhu.

Na planoti.

Čudovit gozd, ki na srečo ni polomljen.

Počeni borovci povsod v Polhograjskih Dolomitih.

Dopoldan sva delala in se po dvanajsti na hitro odločila, da izkoristiva sonce in preveriva stanje gozda v okolici nama ljube Grmade. Že ob prihodu v dolino potoka Ločnica nama je bilo jasno, da je škoda v gozdu velika. Na poti na Grmado je ogromno polomljenega drevja. Spodaj v dolini pa je huje kot zgoraj. Gozd je precej uničen in kar nekaj časa bo potrebno, da se bo obnovil. Povsod ležijo polomljene veje, počena debla bukev, smrek, bora…Uspela sva ujeti nekaj sonca, kar naju je zelo razveselilo. Več sonca te dni bi res prišlo prav.

Počeni borovci 2.

Ali je to možno. Kaže se sonce. JUHUHU.

Na vrhu je polomilo drevo na katerem so tablice.

Double selfie

Zopet lom

Polomljene veje na poti.

Sončenje na drevesu.

Sončenje na drevesu2

Izruvano drevo. Tudi tega je veliko.

Hopa, precej sva se sklanjala.

Na vrhu Špika

Koliko je kaj snega v Julijcih? Danes sva preverila z Marjanom. Skočila sva na Špik. Od reke Pišnice čez Kačji graben sva odsopihala na vrh. Zopet je bila v igri inverzija kajti na 1000 metrih res ni bilo nobenega pravega mraza. Malo pa je le pihljal veter, ki je poskrbel, da nama ni bilo preveč vroče.Pot čez Kačji graben je renutno malo zoprna zaradi ledu, ampak nič hujšega. Višje, kot sva se pomikala več je bilo snega. Le najinima predhodnikoma se lahko zahvaliva za narejeno gaz. Zadnja strmina pod vrhom bi bila prav naporna v kolikor ne bi bile narejene stopničke, ki sta jih ustvarila že omenjena planinca pred nama. Na vrhu je bilo lepo, sončno in kar nekaj časa sva uživala v razgledih. Veter pa je poskrbel, da se nisva zadržala predolgo. Čakal naju je še spust v dolino, ki je minil zelo hitro. Nekaj težav so nama povzročali le majhni borovčki, ki niso popolnoma zasneženi in v trenutku, ko stopiš med njihove veje se ti noga lahko ugrezne zelo globoko. Brez težav sva bila kmalu v dolini in odpeljala sva se nazaj v megleno Ljubljano. Lep dan na čudovitem vršacu. Premagala sva 1602 višinskih metrov. Poleg velike višinske razlike pa kar nekaj dodatne energije pobere še malo drugačna hoja po snegu kjer je potrebno vključiti veliko dodatnih mišic.

Sva že čez Kačji graben,

Razgledi se odpirajo.

Potrebno bo prečiti desno tik pod vrh

Strmina se poveča. Srčni utrip poskoči.

Še zadnji metri pod vrhom.

No pa smo na vrhu.

Razgled z vrha.