Na vrhu se je lepo videlo na vse strani. Res lepi razgledi.

Letos še ni bilo pravega mraza. Včeraj sva se po dolgem času uspela povzpeti še na en zanimiv vrh. Že nekajkrat sem na spletu zasledil lepe fotografije s Kamniškega dedca. Dopoldan sva malo podaljšala spanec. Ob pogledu na sonce pa sva se hitro odpeljala v Kamniško Bistrico. Povzpela sva se po markirani poti, ki pelje na Kamniško sedlo. Na razpotju sva zavila desno na nemarkirano pot, ki pelje na Zeleniške špice. Bilo je lepo, mirno in v prijetnem klepetu sva hodila ter zgrešila pot, ki se odcepi desno proti tolmunu. Po kakšnih dvajsetih minutah se nama je posvetilo, da sva zgrešila pot, ki pelje na Kamniškega dedca. Opazila pa sva novo pot, ki se prav tako odcepi desno. Spustila sva se do tolmuna in predvidevala, da pot preči pobočje in pripelje nazaj do lovske koče. Imela sva srečo. Pot je prečila pobočje in res počasi pripeljala nazaj do lovske koče. Vse bolj je pihalo in kar zdelo se nama je, da naju na grebenu čaka mrzel severni veter. Pri koči naju je pozdravil zlati prinašalec in njegova lastnica. Stopila sva na pot za kočo in zagrizla v strmino. Strmina je res prava in veter je postajal vse močnejši. Morala sva si nadeti kapo, rokavice in dodatno zaščito proti vetru. Vse bolj je pihalo a midva se nisva dala motiti. V trenutku, ko sva prišla na greben pa so se odprli res lepi razgledi na vse sosednje vrhove, sedla in doline. Sonce naju je obsijalo in veter se je vse bolj krepil. Sledil je še kratek skokec na vrh in že sva uživala v gorskih lepotah vse naokrog. Na žalost je tako močno pihalo, da sva se res morala hitro spustiti v zavetrje. Na spustu sva morala biti previdna, kajti malo snega je prikrilo marsikatero koreninico na kateri ti lahko hitro zdrsi. Ker pa je bil sneg suh, ni bilo prave panika. Od koče sva se tokrat spustila naravnost dol in bila kmalu na markirani poti. Še hitri spust in odšla sva na zasluženo kavico v kočo. Lep dan na pravem severnem vetru. Napoved za sneg v naših krajih?

Na začetku poti ni sledu o snegu.

Kmalu se je pojavilo 0,2 cm snega

V strugi tolmuna malo več.

Začelo je pihati.

Odpirali pa so se pogledi na vrhove in stene.

Na grebenu pa sva začela uživati v razgledih.

Pogled na Grintovec.

Joj kako je bilo lepo.

Na grebenu naju je zopet šibal veter.

Pazila sva na spolzke korenine.

Kamniško sedlo.

Po tem, ko sva na začetku poti malo zgrešila naju je kasneje usmerjevalna tabla opomnila kam morava.

Danes sva se odpravila v Karavanke. Odpeljala sva se do Planine pod Golico. Najprej sva se mimo cerkvice spustila v dolino Belega potoka od koder sva se začenjala vzpenjati proti Kleku. Po začetni zmedi na poti sva malce rila po razmočenem gozdnem terenu, a sva bila kmalu na pravi poti. Po gozdni poteh in vlakah sva se počasi vzpenjala proti Jeseniški planini. Na poti do planine sva srečala le gozdarje, ki še vedno pospravljajo polomljena drevesa. Ali pa to morda niso več ta drevesa? Kakorkoli, na Jeseniški planini se je začel sneg in v kombinaciji z razmočeno zemljo nama je povzročal kar nekaj dodatnega napora pri vzponu. Sonce se je sramežljivo kazalo, a se nikakor ni moglo prebiti čez kopreno. Še nekaj minut je moralo miniti in sonce je prebilo oblake. Višje pri Rožci je pot postala bolj stabilna in hoja posledično bolj prijetna. Na vrhu so se nama odprli fantastični razgledi na vse strani. Presenetilo naju je, da ni bilo nikogar v bližini vrha. V miru in spremljavi ptičjega petja sva uživala v razgledih. Mastila sva se z bregarjevimi jabolki in suhimi rozinami. Prijal pa je tudi še topel zeliščni čaj. Pogled nama je uhajal proti Golici. Odločila sva se, da bova prehodila krožno pot in se odpravila še proti Golici. Pod Klekom na severni strani pa je bilo kar veliko napihanega snega. Najina obutev je bila še vedno poletna zato sva naredila majhen ovinek in poskusila najti teren z manj napihanega snega. Spustila sva se na severo-vzhodno stran Kleka in opazovala sledi divjih živali. Po nekaj minutah sva našla kar nekaj razritega terena, ki so ga razrili divji prašiči. Seveda sva si želela, da bi jih lahko videla, a so se pametne živali rajši skrile pred krvoločnimi zvermi. Pod Golico sva po prečni poti napredovala proti Koči pod Golico. Kmalu sva se lahko usedla na klopco in se za kratek čas zopet nastavljala soncu. Sledil je še spust in eskpresno sva bila nazaj na Planini pod Golico. Za nama je bila lepa krožna pot. Vzpenjala sva se 1019 metrov in prehodila 13,9 km. Predvsem naju je spet navdušilo sonce, ki ga v Ljubljani res kronično primanjkuje.

Najprej sva se znašla v pravljičnem gozdu.

Poslediča žledu ali že nove žrtve?

Sonce je le stežka sijalo skozi koprenasto oblačnost.

Čez nekaj minut pa je že sijalo kot je treba.

Proti vrhu so se začeli odpirati pogledi na Hruševski vrh in Dovško Babo.

Teren, ki smo ga presmučali v moji otvoritveni turno smučarski sezoni.

[caption id="attachment_5656" align="alignnone" width="565"] Mojca se bliža vrhu. V ozadju pa Julijci.

Na vrhu pa sončenje in uživancija.

Na nekaterih delih poti je prava zima.

Ja ni kaj, kar malo je treba gaziti.

Pogled na Golico.

Delo divjih prašičev.

Tudi kakšen manjši plaz se je že sprožil.

Koča pod Golico.

Pogled na Kanjavec.

Toplo vreme, sončen dan, dobra volja in zjutraj že drviva proti Gorenjski. Ob 8:00 sva na Planini Blato in v pravem poletnem jutru odkorakava proti najinemu cilju. Namenjena sva bila na Kanjavec. Najprej se skozi bolj mrzel gozd povzpneva do Planine Jezero. Kot vedno čudovita pravljična kulisa, ki si jo na hitro ogledava in že nadaljujeva v smeri planine Dedno Polje. Na planini zavijeva desno proti dolinici Za Kopico kjer v zmerni naklonini nadaljujeva pot proti Vratcem. Veter je kar nekaj snega napihal ravno na pot in potrebno je bilo prečiti tudi nekaj snežišč. Sonce naju res prijetno greje in na Vratcih sva kot bi mignil. Končno zagledava Kanjavec, ki se ves obsijan bohoti nad Hribarcam. Malo sva se morala spustiti, nato pa sva spet nadaljevala z vzponom proti Hribarcam. Naenkrat se pred nama znajde bradati mož po imenu Klemen. Skupaj s Katarino planinarita in povesta nama, da sta prespala v bivaku pri koči pri Triglavskih jezerih. V bivaku sta bila sama, kar se mi zdi skoraj nemogoče. Bivaki so čez vikend in praznike ob lepem vremenu praviloma vedno polni. No, kot kaže sta imela res veliko srečo. Zaželeli smo si srečo in nadaljevali vsak v svojo smer. Naju je čakalo še kakšnih 350 metrov vzpona. Zadnji del vzpona zopet poteka po snegu. Hitro sva bila pod vrhom kjer sva spet lahko hodila po suhih skalah. Na vrhu pa res neverjetni razgledi daleč naokrog. Videlo se je celo morje, Dolomiti… Na vrhu sva bila začuda sama in res sva uživala v razgledih. Za povratek sem se odločil, da poizkusiva po brezpotju mimo Debelega vrha. Najprej sva se spustila do Mišeljskega konca nato pa zavila desno. Pod Vrhom Hribaric sva iskala najboljše prehode, da se ne bi bilo potrebno spustiti v dolino za Debelim vrhom. Prehodi so se kazali kar sami od sebe in kmalu sva bila na markirani poti, ki pelje na Planino v Lazu. Malo sva se še posončila in se spustila do planine. Noge so bile že utrujene in za konec nama je ostal še naporen spust do Planine Blato. Suunto nama je nameril 1719 metrov vzpona, 8 ur hoje in 22.4 kilometrov. Čudovit krog. Priporočam.

Na Planini pri Jezeru je vedno lepo.

Sneg na poti Za Kopico.

Že vidiva vratca.

Še prej pa malo po snegu.

Iz Vratc pa čudovit pogled na Kanjavec.

in Prehodavce. Nora pokrajina.

Šibava na Hribarce.

Sva že skoraj na vrhu. Spet je potrebno hoditi po snegu.

Na vrhu sva sama. V ozadju Triglav.

Malo rehidracije.

Kakšni razgledi.

Najina pot nazaj.

Medtem, ko stezosledec išče prehode med skalami…

Nekateri lovijo sončne žarke na hrbtu 😉

Preden stopiva v gozd pa se še malo posončiva.