Smučanje na avstrijski in slovenski strani Hruševskega vrha.

Hruševski vrh.

Danes sem se priključil Matjažu, Aniti in Gregi na turni smuki. Gre za izkušene turne smučarje, alpiniste, ki so fizično in tehnično odlično pripravljeni. Tako ali drugače so povezani s športom. Matjaž vodi podjetje oziroma blagovno znamko Gornik, Grega in Anita pa delujeta v svoji športni agenciji Kofler sport. Iz Jesenic smo se odpeljali v bližino kmetije Zakamnik od koder smo s smučkami nadaljevali proti planini Hrušica. Na začetku je bilo megleno, vendar v daljavi malo bolj zgoraj, se je že videlo sonce, ki smo se ga zelo razveselili. Kmalu smo bili na planini. Bilo je pošteno mraz. Na srečo pa so mraz malo omilili topli žarki sonca. Hitro smo napredovali in kmalu prispeli na vrh. Na vrhu se nismo zadrževali dolgo kajti mrzel veter nas je lepo prepihal. Spustili smo se do sedla in se še malo povzpeli v klanec proti Dovški Babi. Sledil je res uživaški spust proti planini na avstrijski strani. Vijugali smo po trdni podlagi s kakšnimi 20 centimetri pršiča. Sonce je sijalo, veter je prenehal pihati in od veselja smo med vožnjo kar vriskali. Pri koči na planini smo se malo odpočili in okrepčali. Sledil je vzpon nazaj na Hruševski vrh, ki pa je bil precej strm in se je zame izkazal za zelo napornega. Zaradi slabe tehnike hoje s smučmi sem hodil zadnji in nenehno oddrsaval z zunanjo smučko. Naredil sem dva koraka naprej in enega nazaj oziroma vstran. Nenehno se mi je podirala smučina in porabil sem ogromno energije, da sem se privlekel na greben. Vmes sem poskusil tudi peš, vendar sem hitro ugotovil, da zaradi udiranja ne bom prispel daleč. Nasprotno pa je Grega kot kašna snegohodka z lahkoto napredoval proti vrhu. Tudi Matjaž in Anita sta mu sledila brez večjih težav. Kakorkoli, prisopihal sem nazaj na vrh in ugotovil, da sem med potjo izgubil svojo ljubo rumeno kapo. Adijo kapa, ni šans, da bi se vrnil ponjo nazaj v dolino. Spust z vrha je bil kar ekpresen, kajti naklon je pravi. Potrebno je bilo biti previden in brez večjih težav smo kmalu stali na Hruševski planini in opazovali vrh. Sledil je še slalom med drevesi v gozdu in smuk po cesti do avta. Smuka je bila zaključena. Še en čudovit dan v naravi.

Zjutraj smo se razveselilil sonca.

Šibamo proti vrhu. Prava bela zima okoli nas.

Pogled na Julijce.

Na vrhu je veter in mraz vse okoval v sneg in led.

Kratek spust in vzpon proti Dovški babi v ozadju.

Norišnica na snegu. JUHUHU.

Na svstrijski strani. Narava pozimi počiva.

Naše sledi zavojev. Res je bilo noro.

Spet jo šibamo v hrib.

Sledi spust s Hruševskega vrha na planino.

Udeleženci ture uživamo na pijači.

Na vrhu Menine planine. Vivodnik z razglednim stolpom.

Včeraj sva jo mahnila na Menino planino. Zaradi nevarnih razmer v visokogorju sva izbrala planino kjer naklonina nikoli ni tako huda, da bi se lahko karkoli splazilo. No, pa tudi ni prav veliko snega v tistih koncih. Upal sem, da ga bo toliko, da bom lahko malo dirkal skozi gozd. Mojca se je opremila s krplji, jaz pa sem ves čas do vrha lahko hodil s smučkami. Enkrat vmes sem jih na krajši strmini sezul in nadaljeval peš. Na vrhu je močno pihalo in bilo je kar pošteno mrzlo. Pri spustu sem moral vključiti vse možne smučarske tehnike. Na določenih mestih sem se moral poganjati z rokama, drugje sem moral vijugati med skalami in hlodi, na jasah pa sem lahko celo naredil nekaj šolskih zavojev po celcu. Kot se za vožnjo po gozdu spodobi, sem enkrat pri veliki hitrosti zapeljal med korenine in smučke je nenadoma zablokiralo, mene pa odneslo dva metra naprej. Priletel sem v kup celca in na srečo se je končalo brez posledic. Na dveh mestih sem moral ponovno v hrib in nadaljevati peš. Bilo je res pestro. Dobro sem se namučil s hojo in zopet sem imel dober trening za resnejše ture v visokogorju. Drugače pa zimska pravljica. Sva uživala.

Mojca s krpljami hodi v snegu in hitro napreduje.

Jaz pa lepo s smučkami. Je bilo kar naporno.

Smreke so bile zasnežene in bilo je kot v pravljici.

Med smrekami pa vodi pot.

Na vrhu je bilo pošteno mraz.

in Mojco je veter lepo prepihal.

Bil je že čas, da se spustiva v dolino. Na jasi je bilo kar luštno. Kratko ali sladko.

Vdirajoč sneg nad Bohinjem

Sivo rdeča modela na vrhu Slatne.

Napovedano je bilo lepo vreme v hribih in z Denisom sva danes drvela na planino Blato. V načrtu sva imela grapo med Kredo in Slatno vendar sva najprej morala preveriti razmere. Takoj, ko sva prispela na gozdno cesto za na planino Blato pa sva naletela na prve težave. Kar naenkrat sva se zaradi moje neumnosti znašla sredi poolnoma ledene ceste in nisva mogla ne naprej ne nazaj. Denis je izstopil, si nataknil dereze in mi pomagal pri manevriranju ter zadrževal avto. Jaz sem počasi spuščal avto nazaj. Nekajkrat je le-ta nekontrolirano začel drseti in v načrtu sem že imel rezervni plan. V kolikor bi začel drseti proti grabnu ali pridobivati hitrost bi lahko samo še izskočil. James Bond, Steven Seagal ali Silvester Stallone manever pač. Razmišljal sem, kako škoda bi bilo izgubiti mojega 12 let starega Megana. Na koncu nama je uspelo avto celo obrniti in se dokopati asfalta. Vse skupaj pa nama je vzelo precej časa in nekaj energije. Avto sva tako pustila nekje na pol poti do planine Blato in nadaljevala peš. Cesta je bila ledena kot bob steza in sva jo, kjer sva le mogla, usekala kar čez gozd. Kmalu sva bila na planini Laz od koder sva si ogledala najin cilj. Od daleč se je videlo, da je v grapi malo snega. Nadaljevala sva v smeri grape skozi ruševje kjer se je sneg prediral in hoja je postajala precej naporna. Ura je bila že ena in južni nepredelan sneg nama ni bil preveč všeč. Odločila sva se, da se na Slatno rajši povzpneva čez “hladilnik”. Kmalu sva uživala na sončku na vrhu Slatne. Skočila sva še do izsteka grape in se kasneje še malo okrepčala. Bilo je že pozno in poiskala sva prehod v dolino ter se odpravila proti planini Dedno Polje. Ob pogledih prijateljev gamsov sva se spustila do planine in nadaljevala proti Planini ob Jezeru.Sledil je še spust do ceste pri Planini Blato. Zopet sva sekala ovinke in se tako izognila poledici, ki zna presenetiti utrujene noge. K avtu sva prišla ravno, ko se je začelo temniti. Prijetno utrujena sva jo popihala domov. Aja, še prej pa sem moral zamenjati žarnico.

Takole je izgledala cesta. Popolnoma ledena.

Branje strokovne literature na planini.

Pogled na grapo med Slatno in Kredo

Denis šiba proti hladilniku.

V hladilniku je pa mrzlo. Ampak ni panike ker imava telesno ogrevanje kar pošteno priključeno.

Končno sonce in kmalu bova na vrhu.

Pogled na planino V Lazu.

Pobočje Krede kjer so se pasli gamsi.

Čudoviti Tosc.

V dolino so naju spremili pogledi gamsov.