Pot od Planine v Strženih na vrh Rodice, ki kljub pomanjkanju snega vseeno navduši.
Čudoviti beli svet pod vrhom Rodice.
Začelo se je novo leto in z Marjanom sva ga začela na najboljši možen način. Odpravila sva se na Rodico. Načrtoval sem smučanje in si ga tudi pošteno prislužil. Čeprav so razmere daleč od idelnih, sem vseeno smučal od sedelca pod vrhom do Suhe planine in le naredil nekaj odličnih zavojev.Začela sva na Planini v Strženih. Nekje na višini 1500 metrov pa naju je pričakal močan jugozahodni veter. Na vršnem grebenu sva se mu morala že pošteno upirati, da naju ni prestavil dol z grebena. Na hrbtu sem imel še smučki, ki sta delovali kot odlično jadro. Na vrhu je bilo zaradi vetra res pošteno mraz in zaradi vseh “inštalacij” sem imel na koncu že povsem zanohtane prste. Sledil je smuk z vrha. Kaj kmalu sem ugotovil, da zaradi nemogočih razmer (špičaste skalice, led in močan veter) smučanje ne bo mogoče in sem s smučkami v rokah drvel peš z vrha. Marjan, ki je že prej pobegnil dol je samo gledal kaj se dogaja. Kmalu sva ušla iz najhujšega in kri je pritekla nazaj v prste. Nadaljevala sva po res lepi pokrajini med malo Rodico in Lepo Suho ter uživala. Pri smučanju mi je nekaj težav povzročala podlaga, ki je bila nekje trda in spihana, drugje pa zaradi napihanega pršiča mehka. Vendar vseeno je bilo snega dovolj, da sem “ogrel” smuči in malo potreniral. Od planine Suha pa sem zopet moral nositi smuči in hoditi v pancarjih. Naredila sva 1.300 višinskih metrov in moram priznati, da sem se lepo namučil a tudi pošteno užival.
V kolikor vidite zeleno lahko veste , da ne boste dolgo smučali.
V kratki grapici nad Planino Suha sva zaradi trde in drseče podlage nataknila dereze.
Začel je pihati močan veter, ki naju je pošteno premrazil in prepihal.
Marjan se približuje vršnemu grebenu. Veter postaja močnejši.
Opa tole pa je že vrh.
Z vrha se je ponudil razgled na Vogel in Tolminski Kuk.
Marjan je pobegnil dol in opazuje kaj izvajam s smučmi.
Južni del je precej kopen
Ugotovite kaj manjka na fotografiji.
Pogled na Triglav, Tosc, Veliki Draški vrh.
01. 01. 2013
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje, smučanje
Komentarji (4)
Strma pot s 1100 višinskimi metri vzpona
Pogled na Triglav z vrha Ratitovca (Altemaver).
Na Ratitovec se pohodniki najpogosteje odpravijo iz vasi Prtovč kamor se pripeljejo na višino 1000 metrov. Z Marjanom pa sva se včeraj na vrh povzpela iz Zalega Loga na višini 540 m. Pot je izredno strma in postreže s 1.100 višinskimi metri vzpona. Prvih 700 metrov je pot ultimativno strma in v trenutko ko sva izstopila na bolj raven del poti sva bila popolnoma “prešvicana”. Na srečo naju je kmalo obsijalo sonce in hitro sva se posušila. Sledil je še vzpon mimo sedla Povden po strmih travnatih pobočjih do vrha. Ta del poti je na srečo speljan po serpentinah in posledično manj strm. Na začetku, ko pot pelje skozi gozd je trenutno precej ledeno. Na vrhu pa sva lahko uživala v razgledih na vse gorske verige v Sloveniji. Najprej sva odšla na Gladki vrh in kasneje še na 15 minut odaljeni Altemaver. Sledil je hitri spust v dolino. Potrebno pa je bilo vključiti vse možne “stabilizatorje”, ki so omogočili res varen korak.
Strma pot iz Zalega Loga ne popušča.
Končno ravnina in ledena cesta.
Ratitovec je kljub nizki višini vseeno gora.
Marjan ima še nekaj korakov do vrha. V ozadju se vidi Porezen.
Koča na ratitovcu in Gladki vrh.
Južni del Julijcev, Črna prst, Vogel, Rodica…
Skrajno levo Kepa, skrajno desno Dovška baba.
Pogled na trojček Stol, Vrtača, Begunjščica.
Nekaj snega je na Stolu. Bolj slabo.
in še čudovite Kamniško-Savinjske Alpe.
30. 12. 2012
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje
Komentarji (2)
Iz Planine Ravne na Dleskovec in naprej na planino Podvežak. Čudovita krožna pot po Dleskovški planoti
V ozadju vrh Dleskovca. Veter piha z orkanskimi sunki.
Danes sva se z Mojco odpravila na potep po Dleskovški planoti. V načrtu sem sicer imel smučanje a me je Mojca prepričala, da razmere niso ravno prave. Vsekakor sva bila oba pod vtisom povsem nepričakovane in krute nesreče Ruth Podgornik Reš, ki jo je pokopal plaz na poti na Kredarico. Vsakič, ko v gorah življenje izgubi tako pozitivna in energična oseba mi je kar malo hudo. Verjamem, da sta ji narava in gore res veliko pomenili. Res škoda, a tako pač je. Nikoli ne vemo kdaj bomo odšli. Kljub napovedi o močnem severnem vetru sva se odpravila preveriti razmere. Avto sva pustila na križišču, ki sledi kmetiji Planinšek in se odpravila peš desno proti planini Ravne. Kmalu sva lahko občutila moč vetra, ki je že na planini pošteno vrtinčil sneg. Joj, kaj bo šele na vrhu planote!!! Iza oblakov se je pokazalo sonce in nastalo je res pravo zimsko vzdušje. Snega ni veliko a ga je veter pošteno napihal na pot. Na nekaterih delih se je močno udiralo, drugje pa spet ne. Stara podlaga je večinoma držala težo. V kolikor sva se znašla v bližini ruševja pa se je znalo udirati tudi do riti. Ob izhodu iz gozda se je veter začel močno krepiti in proti vrhu Dleskovca se nama je zdelo, da sva na drugem planetu. Odprli so se razgledi na Veliki vrh, Ojstrico, Desko in bilo je res fantastično. Oblaki so se podili po modrem nebu in kljub močnemu vetru sva uživala na polno. Pihalo pa je res močno in tik pod vrhom nama je veter pihal direktno v hrbet ter naju suval naprej. Prvič v življenju sem navzgor hodil s pomočjo vetra. Veter naju je dobesedno porival navzgor. Na srečo temperatura ni bila prenizka in se je dalo preživeti. Kljub temu pa so bili na vrhu sunki tako močni, da sva z vrha nemudoma zavila navzdol na južno stran. V zavetrju ruševja sva se ob mini jezercu malo posončila ter uživala v plesu vetra in snega. Nadaljevala sva desno po markirani poti, ki pelje do Korošice. Na križišču, ko pot zavije desno proti Moličkki planini pa sva zavila levo proti planini Podvežak. Veter se je zopet okrepil in naletela sva na popolnoma pomrznjen del poti kjer je bilo potrebno paziti na korak. Na planini Podvežak sva se še malo posončila in se kmalu odpravila do avta. Torej, snega res ni veliko, ja pa precej napihan in previdnost ni odveč. Srečala nisva niti ene osebe in Dleskovška planota je res čudovita.
Kmalu sva morala natakniti gamaše zaradi napihanega snega.
Čudoviti razgledi na Raduho in Peco v ozadju.
Čudoviti pogled na Veliki Vrh. Noro.
Pogled na malo zaledenelo mlako in oblake na modrem nebu.
Uživancija na sončku v zavetrju. No, delnem zavetrju.
Pokazale so se lepotice in lepotci .
Mojco je napadel močan veter.
Veter v laseh.
Sonce se počasi poslavlja.
29. 12. 2012
Avtor: admin
Kategorija: hribolazenje
Ni komentarja →
