Na vrhu je bilo kar mrzlo. Čaka me še spust v dolino, juhuhu.

Z Marjanom sva se zjutraj odpravila na Blegoš. Odpeljala sva se do Hotavelj in naprej do vasi Čebrače. Od kmetije v prvem klancu je bilo hoja s smučmi onemogočena, kajti ni bilo dovolj snega. 300 višinskih metrov višje pa se je snežna podlaga oddebelila in končno sem lahko začel hoditi s smučmi. Sneg je bil suh in ne najbolje sprijet s podlago. Do vrha se nama je pridružil še lokalni planinec in hitro smo jo šibali proti vrhu. Na vrhu je bilo precej mrzlo a na srečo ni močno pihalo. Spust z vrha lahko uvrstim v rubriko “vriskanje”. Spust po nedotaknjenem pršiču, ki pa je bil bolj kratek. Sledilo je “lomastenje” po gozdu in na koncu še dva spusta po strmih pašnikih s pršičem. Bilo je kratko ampak uživaško. Aja, pa še gamse sva srečala. Pridejo nižje, da lahko jedo travo.

Šibamo proti vrhu. Snega še ni veliko.

Tik pod vrhom se že odprejo lepi pogledi.

Ostanki Rupnikove linije na Blegošu.

Gozdarjenje na smučkah.

Smrekov gozd.

Lepa strminca ni kaj.

Moja špura po celcu. juhuhu.

Turna smuka v najslabših možnih razmerah. Gnil sneg. Oblačno vreme. Kupi trdega snega.

Na vrhu vas čaka razbitina z lepim pogledom na Julijce.

Danes sva se odpravila na Vošco. Odločil sem se, da bom letos preizkusil prav vse možne snežne razmere za turno smuko. Štartala sva iz Srednjega Vrha. Močna odjuga med tednom je naredila svoje in vedela sva, da naju čakajo slabe razmere. In res je bilo tako. V začetnem delu poti je bil sneg gnil in preluknjan s stopinjami planincev kar je otežilo vzpenjanje s smučmi. Poleg tega se je še pooblačilo in sonce se je ves čas skrivalo za oblaki. Prevladovali so odtenki sive barve v vseh možnih oblikah. Višje nad 1.400 metri je južni sneg ponoči pomrznil in smučanje je bilo podobno nekakšnemu prebijanju med in čez kupe trdega snega. Začetni spust z vrha pa je postregel s skorjo, ki se predira. Pod njo pa je težak in malo moker sneg. Skozi gozd pa sem bolj odrsaval kot kaj drugega. Na strmem delu na jasi pa sem le uspel malo smučati. Podlaga pa je bila trda kot beton. No, pa sva preizkusila še res res slabe razmere za turno smuko.

Mojca s krpljami rine v strmino.

Krplje pomagajo, da se ne udira.

Že med vzponom pa so se pokazale Mojstrovke in Jalovec.

Vrh Vošce od koder se je res stežka smučalo dol. Vrhnji del snežne odeje je skorja, ki se predira. Pod njo pa težak in malo moker sneg.

Na vrhu pa vseeno lep pogled na Julijce.

Joj kaj delam tukaj na smučkah 🙂

Na Porezen iz Davče.Lep sončen dan.

Proti vrhu Porezna. Precej je pihalo in hitro sva jo popihala dol.

Obetal se je lep dan in odločila sva se, da ga preživiva zunaj na snegu. Izbrala sva Porezen. Pot iz Davče ni pretirano dolga in naporna, a kljub temu se lahko kar pošteno nasmučaš. Sprva je kazalo, da soncu ne bo uspelo prebiti oblakov. Kmalu, ko sva stopila iz gozda pa naju je le obsijalo. Sonce, sneg, brezvetrje, švicanje na polno, joj kako uživava. Navzdol je prismučalo veliko turnih smučarjev in smučark in nisem se ravno nadejal nedotaknjenih terenov. Kmalu sva prišla na greben kjer pa je kar močno in mrzlo pihalo. Še 15 minut in stojiva na vrhu. Na hitro malo poslikava, pospravim pse in že drviva dol z vrha. Mojca se vrača po grebenu, jaz pa se s smučmi spustim kar direktno navzdol. Na začetku moram zaradi spihanega snega paziti na skale, kasneje pa je več snega in brez skrbi lahko vijugam proti gozdu. Pred gozdom se dobiva z Mojco. Malo se še posončiva na sončku in uživava v tišini gozda. Sledi “slalom” med drevesi do pašnika na levi. Na pašniku je sicer že precej “zvoženo”, vendar vseeno z užitkom odpeljem do gozda. Mojca vmes uporablja starodavno tehniko spusta po snegu. Nadene si nepromočljive hlače in drvi v dolino kar po riti. Sledi še spust po ozkem gozdnem kolovozu kjer ob veliki hitrosti na ovinkih postane kar zanimivo. Še kratek vzpon in spust do kmetije kjer pokramljava z domačini. Navduši naju kako ponosni so na svoj Porezen. Res je lepo.

Čuvaj kmetije, ki naju je takoj prišel pozdravit in preveriti kakšni so najini nameni. Takoj, ko sva mu razložila, da greva na Porezen smo postali prijatelji.

Čuvaj kmetije me spremlja na začetku poti. Trije smučarji so ravno prismučali z vrha.

Povsod smreke, noro.

Prihod na pašnik. Tukaj je potrebno zagristi v strmo smučino.

Na vrhu Porezna. Malo piha ampak tako pač je.

Moja špura po nedotaknjenem terenu. Bilo ga je bolj malo.

Tukaj je kar letelo.

Mojca je izbrala drugačen način spusta.

Čudoviti potoček