Sedim pred računalnikom in se trudim, da bi kaj pametnega naredil. Res se trudim. Srčni utip je miren. Razmišljam zakaj pa bi se silil, če ne gre. Pogledam nahrbtnik in smuči v kotu. Srčni utrip močno poskoči ob misli na smučanje. Nimam veliko časa. Na srečo mi sneg omogoča obisk okoliških vrhov. Že bašem stvari v nahrbtnik, lepim pse, natočim vodo in šibam proti Strahomerju. Odpravim se na Krim. Spodaj je snega malo in ga že močno pobira. Zavijem na desno pot proti vrhu. Prvih 300 višinskih metrov je zaradi kamnov kar malo zoprnih. Višje pa se snežna odeja močno odebeli in pokaže se prava zima. Drevesa so bela, tišina popolna. Pri vzponu srečam kakšnih 5 planincev, ki se že vračajo. Snega je vse več, a zaradi visokih temperatur precej težak. Začne se mi svitati, kako bo izgledal spust. Po uri in 20 minut stojim na vrhu in malo pokramljam s primorskim planincem. Hitro se oblečem in oddrvim desno po stopnicah mimo bunkerja proti cesti. Začetni spustek je prav simpatičen saj je sneg še v solidnem stanju. Na vhodu v gozd pa takoj spoznam “lepote” težkega snega. Pri ostrem zavoju me takoj vrže v kup snega in popolnoma bel nadaljujem naprej ter čez cca 100 metrov levo po poti strelovoda. Kasneje zavijem še malo bolj levo, sledim predhodnikom in čez veje, štore, skale in ves možen gozdni inventar prismučam na pot. Zavoji so izgledali tako kot bi imel na nogah 20 kilogramske uteži saj si v težkem snegu popolnoma “zacementiran”. Zadnjih 200 metrov snamem smuči, kajti skalce bi v nasprotnem primeru močno poškodovale moje ljube Elanke. Na koncu, ko se pot zravna nadaljujem na smučeh skoraj do avta. Zanimiva gozdarska tura. Predvsem pa narediš svojih 800 višinskih metrov.

Danes nama zaradi delovnih obveznosti ni ostalo ravno veliko časa in popoldan sva jo mahnila na Sveti Jakob. Pri Legastji sva zavila levo v hrib in bila po 45 minutah na vrhu pri cerkvici. Ves čas sem lahko hodil s smučmi kajti snega je končno dovolj tudi za tako nizke cilje. Sva pa kakšen dan zamudila suh pršič. Danes je bil sneg že precej težak in vijuganje je bilo kar naporno. Kljub že precej zvoženemu terenu pa sem le uspel najti kakšno nedotaknjeno fliko. Imela sva se super in res uživala na snegu.

Iz Črnivca na Vrh Kašne planine. Spust do bajte na Kašni planini in še naprej do sedla. Nazaj na vrh ter spust na Črnivec.

Danes se mi je zopet zahotelo snega in gozdnega miru. Bil sem sam in da ne bi preveč izzival bogov sreče sem za destinacijo izbral Vrh Kašne planine. Odpeljal sem se na Črnivec in se od tam po zasneženi gozdni pokrajini odpravil proti vrhu. Na poti sem prehitel le en par, ki je prav tako s smučmi napredoval proti vrhu. Sneg je bil res prvovrsten in že sem se veselil kako bo letelo navzdol. Žal naklonina ni ravno prava. Vedel sem, da v kolikor bom hotel kaj akcije, bo potrebno malo gozdariti. Na vršnem deluse mi je že precej smejalo, kajti pršiča je bilo v izobilju. Na vrhu sem se odločil, da se sputim na drugo stran proti Kranjskemu raku. Prehitel sem še skupino planincev, ki so se vračali na Črnivec. Na sedlu se mi je še malo hodilo in odpravil sem se proti Lepenatki. Prišel sem do odcepa kjer se pot odcepi od kolovoza in gre po strmih gozdnih poteh naprej. Naprej bi moral nesti smuči kar pa se mi danes ni dalo. Levi pancer, ki mi je v preteklosti povzročal zoprno bolečino v gležnju je bil danes kot nov. Brez kakršnekoli bolečine sem si ves čas želel ostati na smučeh. Obrnil sem in se odpravil nazaj. Bilo je res lepo in začelo je tudi rahlo snežiti. Sledil je vzpon nazaj na vrh Kašne planine. Na vrhu sem spravil pse in se pognal v dolino. Najprej pršič na pašniku, zatem pa gozdna akcija. Zadnji del pa sem se moral spustiti po cesti kjer sem treniral nožne mišice v smuk preži. Na koncu je pošteno peklo. Čudovit dan in lepa turca. Vseeno sem naredil okoli 800 višinskih metrov kar pa tudi ni malo.