S smučmi na Klek v popolni megli.

Marjan in jaz pozirava, v ozadju pa Hruševski vrh, namesto Kleka.

Danes sva se z Marjanom napotila na Klek. Marjan si je sposodil krplje od Mojce, kajti v nasprotnem primeru bi res težko hodil. Že na začetku vzpona na Planini pod Golico mi je postalo jasno, da bo preveč toplo in sneg precej južen. Po začetnih težavah Marjana s krplji, ki so za njega vsekakor premajhni, sva le ujela ritem in prispela na Jeseniško planino. Srečal sem dva turna smučarje, ki sta ravno prišla z vrha in mi razložila, da smuka ni ravno najboljša. Megla se je vse bolj gostila in na srečo so ostale sledi srenačev, ki sta jih uporabljala predhodnika. Po zahodnem robu Kleka sva se povzpela do vrha kjer pa sva videla le dva metra pred seboj. Na srečo ni preveč pihalo in lahko sva se malo odpočila. Kmalu sva se spustila po poti vzpona. Smučanje je bilo zaradi res slabe vidljivosti vse prej kot idealno. Sneg se je prediral in res težko je bilo sploh delati zavoje. Zaradi slabe vidljivosti tudi nisem mogel dobro razločiti profila terena. Malo nižje se je megla razkadila in do Jeseniške planine sem lahko celo naredil nekaj prav uživaških zavojev. Seveda ni šlo brez padca v globokem mokrem snegu kjer me je “zabrisalo v tla”. Navajen podobnih padcev sem nadaljeval do planine kjer sem počakal Marjana. Sledilo je “gozdarjenje” po gozdu in pokazalo se je sonce. Takoj se je pošteno ogrelo in pri potočku sem hitro posrkal malo sončne energije. Kmalu je prispel tudi Marjan. Sledil je rahel vzpon s smučmi na rami in nato spust čez gozd in pašnike do hiš. Čeprav vreme in sneg nista bila ravno najboljša pa sva vseeno lepo uživala.

Marjan se prebija skozi meglo.

Sva že blizu vrha. Megla se je še okrepila.

Tik pod vrhom pa se ni več nič videlo.

Sledil je spust po megli.

Končno nekaj spodobnega terena pred mano.

Vijugam po terenečku.

Postaja vroče in potočki žuborijo.

Pogled na Klek iz Planine pod Golico.

Pršiča na tone.

Na vrhu smučišča pri izstopni postaji.

Danes sva se z Matjažem odpravila na Koblo. Izhodišče je bilo v Bohinjski Bistrici pri prvi postaji bivše oziroma nedelujoče sedežnice, ki je včasih vozila na vrh Koble. Že na poti proti Bohinjski Bistrici sva videla, da je snega res ogromno. Matjaž je zastavil primeren hitrostni ritem in bliskovito sva šibala po smučišču navzgor. Na začetku je bilo vreme oblačno, kmalu pa se je začelo kazati sonce. Vrh smučišča je bil že lepo obsijan. Po uri in štirideset minut sva v družbi drugih turnih smučarjev stala na vrhu smučišča in se nastavljala sončnim žarkom. Bilo je prijetno hladno in kmalu sva se tudi midva spustila v dolino. Na progi je bilo ogromno suhega pršiča. Moj prvi poskus vijuganja se je zaradi nagibanja naprej kmalu končal v snegu in popolnoma bel sem nadaljeval spust. Vendar enkrat ni nobenkrat. Kasneje sem vajo ponovil. Bilo je res noro. V trenutku padca ti ni bilo potrebno popolnoma nič skrbeti kam bi se lahko udaril. Si pač zaplaval v kupe in kupe pršiča. Na drugi polovici proge je “obrnilo” tudi Matjaža, ki pa je pri padcu na žalost izgubil fotoaparat. To je ugotovil malo nižje. Hitro je vpregel pse in se vrnil na mesto padca. Na žalost, pa ga ni našel in obstaja le upanje, da ga je morda našel kdo, ki se je vzpenjal in ga bo nekako spravil do Matjaža. Večino časa najinega spusta sva vozila po soncu, uživala v pršiču in se imela odlično.

Zjutraj sem moral najprej odmetati avto.

Joj koliko snega.

Matjaž šiba v hrib proti soncu.

Pršič vse naokrog nas.

Še malo pa sva na vrhu. Tukaj je tudi nekaj napihanega snega in na poti navzdol se je udiralo do riti.

Šibava v dolino.

Počitek pri avtomobilu.

Sneg je bil odličen in prav čakal je na moje zavoje.

Včeraj je Teja na svojem blogu napisala, da je smuka z Dobrče prav solidna. Danes zjutraj sem že šibal preveriti situacijo. Teja je imela še kako prav. Iz Brezij pri Tržiču sem se vzpel po kolovozu (sankaški progi) do Lešanske planine. Le kakšnih 200 metrov pred planino je zmanjkalo smukaške sledi in moral sem si jo narediti sam. Na planini sem srečal nekaj deskarjev in smučarjev, ki so bili namenjeni samo do planine. Jaz sem potegnil levo po markirani poti proti koči. Kasneje pri spustu sem videl, da je za turne smučarje bolj običajna pot po desni strani planine. Pri simpatičnem vikendu sem zavil desno in se po grebenu povzpel na vrh. Na vrhu je bilo prijetno. Ni pihalo in v miru sem pospravil jabolko ter se napil tekočine. Sledil je spust po res odličnem suhem, uležanem celcu skozi smrekov gozd. Smejalo se mi je do ušes in le nekajkrat je malo zaškrtalo pod smučmi. Prišel sem do poti in se skozi redek bukev gozd spustil še do planine. Sneg še vedno super in smučal sem po popolnoma nedotaknjenem terenu. Kmalu sem bil na planini in sledil je spust po pašniku. Tukaj se je že naredila rahla skorjica in ponekod je sneg napihan. V nadaljevanju pa sem smučal naprej skozi redek bukov gozd in sneg je bil zopet fenomenalen. V nadaljevanju pa so drevesa in grmovje precej bolj na gosto posejana in rajši sem odsmučal kar po poti.Pot je odlično utrjena in lahko po njej vijugaš, kot bi bil na smučišču. Sledilo je še malo smukaške preže za trening nožnih mišic. Do avta sem pridrvel z velikim nasmeškom na obrazu. Pospravil sem opremo in ugotovil, da sem za celotno pot porabil le 2 uri in dvajset minut. Za skoraj 1000 metrov višinske razlike ni slabo. Hvala Teja za koristno informacijo.

Zasnežena cesta je dobro utrjena in prav lepo leti navzdol.

Na Lešanski planini sem zavil levo in naredil svojo špuro. Kasneje pri spustu sem videl, da je za turne smučarje bolj običajna po desni strani planine.

Na vrhu je bilo res prijetno. Brezvetrje, samo še sonček je manjkal.

Belo, belo tebe ljubim. Spust v gozd.

Redek gozd bukve. Idealno za smuko.

Še tole razrijem, juhuhu.