No, nekaj časa sva obljubljala, da bova enkrat v hribe peljala mojega nečaka. Danes sva ga vzela s seboj. Izbrati sva morala turo, ki je primerna za petletnega otroka. Odločila sva se za Polhograjsko Goro. Naredili smo krožno pot za katero smo porabili nekaj več kot tri ure. Jaka je ves čas pridno hodil, midva pa sva se trudila z vsemi možnimi motivacijskimi tehnikami, ki jih premoreva. Na vrhu smo iz podrte breze naredili sulico za lovljenje divjega prašiča in se uspeli tudi malo kepati. Na poti navzdol pa smo celo smučali po pesku. Po “napornem” izletu smo se odpeljali nazaj domov kjer nas je že čakala babica s kosilom. Jah ni kaj, fino je bit “tamau”.

Sonce nas je že dobro ogrelo in malo se moramo spočiti.

Nekateri so že močno žejni.

NI ga boljšega kot poziranje na naravnem sedežu.

Tukaj nam že malo pada tempo...

Vendar kot bi mignil smo na vrhu.

Mojca in Jaka po kepanju. Jaka ima v rokah smrtonosno sulico iz breze.

Tukaj smo malo posmučali po pesku.

Seveda smo tudi kakšno rekli.

Navzdol smo kar leteli...in ulovili 9 zajcev.

Jaka si je privoščil naravni sladoled - ledeno svečo iz ledenega potoka.

Občudovali smo potok, ki je speljen pod hišo. Jaka je rekel: "Jaz bi tudi imel to doma". Z Mojco sva mu samo prikimala in rekla:"tudi midva bi"

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/begunjscica.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/begunjscica-video.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Včeraj pa sva se z Marjanom iz Ljubelja preko smučišča napotila proti Begunjščici. Čez Šentanski plaz sva nadaljevala proti vrhu in bila na koncu nagrajena z res čudovitimi razgledi in lepim vremenom.Na grebenu naju je malo pobožal veter ampak ni bilo nobene sile. Vrnila sva se nazaj po isti poti, malo podaljšala po grebenčku in se po levem kraku Šentanskega plazu spustila nazaj dol v dolino. Snega je za ta čas res malo. V zaključnem delu plazu je kamenje že pošteno gledalo ven iz snega. Vseeno pa je zima ni kaj.

Zagrizla sva v strmino in kar naravnost napredovala proti vrhu. Opa, pojavlja se navijalka meč.

Marjan na mestu kjer sva prečila v levo. V ozadju se svetlika Vrtača.

Ajde Marjan zmigi se (:

Še malo pa bo tudi Marjan stopil na greben in strmine bo konec.

Na vrhu pa so se združile enote alpske in tankovske brigade.

Potrebno je bilo prečiti še majhen grebenček. Ja Marjan treba je...

Samo še piči dol, juhuhu.

V lovu za soncem nad Jezerskim.

Zopet oblačen in turoben dan v Ljubljani. Odlična priložnost za skok v hribe. Vruuuuum in že letiva na večkrat obiskan kraj Jezerska Kočna. Parkirava v bližina gorniškega centra našega gorskega asa Dava Karničarja. Od tu pelje pot na Goli Vrh, ki je varna, nezahtevna in ne predstavlja nikakršnih posebnih težav. Vzpon in spust nama je vzel le dobre tri urice. Ves čas sva hodila po snegu, ki ga sicer še ni veliko ampak dovolj, da sva lahko uživala v zimski pravljici. Vrh pa je seveda gol in ponuja res lepe razglede naokoli. Čeprav kar hladno, pa naju je sonček na vrhu prijetno ogrel.

Kaj hitro sva prišla do Jenkove planine od koder se je že lepo videlo vrh.

Tukaj sva že blizu vrha. Pot poteka po gozdu, ki ga je osvetlilo sonce in igra svetlobe je bila popolna.

Tik pod vrhom. Nekaj pohodnikov nama je že naredilo gaz.

Na vrhu se odpre čudovit razgled na Kočno, Grintovec, Skuto...

V ozadju na desni pa najina prijateljica Velika Baba.

Pogled v dolino na Jezersko.