Danes sva z Marjanom skočila na krožno pot. Iz doline Setnice sva se povzpela na Grmado, nadaljevala na Tošč in se spustila nazaj do Setnice. Sneg se začne nekje pri 700 metrih in ga ni prav veliko. Na vrhu Tošča pa naju je čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je na vrhu postavil mlado, nekoč živo, sedaj odsekano smrekico in jo okrasil z majhnimi flaškami, bonboni, embalažo čokolad in drugih čičkarij. Resnično ne razumem več zakaj ne moremo pustiti narave pri miru. Zakaj je potrebno povsod kjer seže naš korak pustiti nek pečat, onesnažiti lep miren kotiček. Le tisti, ki razume in ima rad naravo ne potrebuje ničesar drugega, kot le to kar ga obkroža. Vse ostalo je balast, sranje, nadloga in nikakor ne sodi v naravo. Skupaj s tistimi, ki to delajo. Virus ne miruje. Ušel je iz karantene.

Iz pomladi v dolini na zimske razmere v višavah. Inverzije je konec.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/dovska_baba.flv” image=”http://www.durini.si/video/gubno_dovska_baba_video.jpg” autoplay=”false”]

Danes je bilo za gore napovedano slabo vreme. Vseeno sem se odločil, da ne morem več dihati tega usranega zraka v Ljubljani in zjutraj oddrvel proti goram. Prav veselil sem se mrzlega vetra in šelestenja dreves. Odpravil sem se na Gubno in Dovško Babo v Karavankah. Vidljivost je bila izredno slaba, veter močan, ampak vseeno je bilo čudovito lepo. Nikjer nobenega. Srečal sem dva divja petelina in se na Gubnem sprehajal po snegu. Na Gubnem je bila zaradi goste megle vidljivost tako slaba, da sploh nisem vedel kje je vrh oziroma kdaj sem ga dosegel. Nič hudega, bo pa drugič bolje.

Vodno zajetje, čista kristalna voda.

Megla v gozdu na poti.

Megla na grebenu Gubna.

Sneg je pobelil pot, ki pod Gubnom pelje proti Kepi.

Pravljična slika Dovške Babe.

Na vrhu Dovške Babe seveda zopet megla.

Lovska koča na poti navzdol. Tukaj sem malo počival in pomalical.

V nedeljo sva zopet izkoristila lepo jesensko vreme in se odpravila na Svačico. Ste že kdaj slišali za to goro? Ne? Tudi jaz ne. Vrh sem našel na zemljevidu in po ogledu opisa poti na hribi.net sem se nemudoma odločil, da raziščeva ta vrh. Svačica se nahaja med Stolom in Vrtačo in je pomaknjena malo proti severu. Toliko, da je vrh praktično že v Avstriji. Odpravila sva se po čudoviti poti od Tinčkove koče čez Smokuško planino do Planinskega doma pri izviru Završnice. Od tam sva se napotila po poti na Stol ter prispela v čudovito dolinico pod grebenom Belščice, ki se imenuje V kožnah. Tam se odkril nekaj ogromnih skal po katerih se da malo poplezati. Malo sva se pogrela na toplem jesenskem soncu in se opravila naprej proti vrhu. Po krajšem strmem vzponu se odpre nov svet imenovan Sklede. Tukaj že zagledamo Svačico in čaka nas še dobrih dvajset minut vzpona. Na vrhu je enkraten razgled na severno steno Vrtače in del Karavank od Stola do Kepe. Ves čas sva bila sama.Po obveznem sončenju na vrhu sva se zopet spustila v Sklede kjer sva se še enkrat nastavila toplemu sončku. Topla trava in sonce sta me tako prevzela, da sem zaspal za kakšnih 5 minut. Med tem, ko je popoldansko sonce še zadnjič obsijalo vrtačo in okoliške vrhove sva se spustila čez nemarkirano pot po dolini Zagon nazaj do Tinčkove koče. Avto sva imela parkiran še 15 minut od koče in do tja sva že hodila po temi. Ne morem verjeti, da je tema že ob 16:45.

Planinski dom pri izviru Završnice

Rožica je vzcvetela, pomlad je tu.

Čudovita dolinica V kožnah pod grebenom Belščice.

No to pa so velike skale. Za merilo zraven stoji Mojca.

Uživanje v miru in sončku, neprecenljivo.

Opa, pred nama pa že vrh Svačice.

No tole pa je meja na vrhu in seveda križ, ki je ne vem zakaj točno spet na vrhu. GRRRRRR.

Mojca na vrhu malica Flap jacka. V ozadju Vrtača.

Severna stena Vrtače. Impresivna zadeva.

Vrtačo je obsijalo sonce in kulisa je popolna.

Preden se stemni pa se pojavijo nore barve.