Čudovito pohajkovanje po osamljeni Dleskovški planoti in okoliških vrhovih

Vikend je tu, vreme lepo, hopa že pakiramo ruzak. Marjana povabim na gorniško klatenje po Delskovški planoti in le ta radostno sprejme povabilo. Zjutraj sicer zaspi in Gordana ga zbudi iz kome. Jaz veselo čakam pred Sax pubom in ugotavljam, da škoda ker se Ljubo seli. Iz Podvolovjeka se z avtom pripeljeva do križišča kjer cesta zavije levo proti Ravnem Polju. že šibava po sončku in nadaljujeva pot proti čudoviti lovski koči s hišno številko. Od tam se napotiva navzgor in kmalu prisopihava na Desko. Sonce pošteno pripeka. Srečava dva turna smučarja. Razgledava se naokoli in občudujeva Kamniško lepotico Ojstrico. Nadaljujeva pot proti Tolstemu vrhu kjer zopet občudujeva gospodično mično.Pogled nama seže tudi proti Velikemu vrhu in Veliki Zelenici. No, če sva se lansko leto povzpela na Veliki vrh pa se bova letos na Veliko Zelenico. Spustiva se iz Tolstega vrha in kar nekaj časa gaziva po snegu, ki ga je napihal orkanski veter prejšnji večer. Snežna podlaga večinoma ne drži človeka in sledi mukotrpno delo. Vzpon na vrh ponudi malo boljše razmere in kaj hitro sva na vrhu. Sonce izgine (pogosta praksa sonca, kadar prideš na vrh). Na vrhu piha in ne zadrživa se preveč dolgo. Popihava jo nazaj dol in sestopiva do planine Podvežak ter naprej do avta. Vmes pametujeva, se smejiva, čudiva in zabavava. Prekrasen dan v gorah. Hoje pa je bilo za cca. 6 ur in 30 minut.

Že šibava proti Deski, sonce pripeka.

Marjan švica v dolgih gatah, he,he,he.

Nadaljujeva proti Tolstemu vrhu.

Odpre se čist fantastičen pogled na Planjavo in Ojstrico.

Joj, najprej dol potem pa spet gor na Veliko Zelenico ne levi. Na desni Veliki vrh.

Marjan na poti proti Veliki Zelenici. Veliki vrh v ozadju.

Zapoziral sem z Ojstrico.

Ja, spet ona, vem ja.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/kepa.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/kepa_video.jpg” autoplay=”false”]

Leto je naokoli in kaj je boljšega kot takoj v hribe. Danes sva se odpravila na Kepo. Iz Ljubljane sva štartala pozno in upal sem, da cesta skozi dolino Belce ni preveč zasnežena. Preveč zasnežena??? Ma ni šans. Cesta sicer je zasnežena, vendar je količina snega majhna in še mehak je. Pripeljala sva se srečno do zapornice. Ta cesta je res nekaj posebnega saj med drugim pelje tik ob globoki soteski. Peljati pa se je treba tudi skozi enosmeren predor v katerem ni luči. Cool. Pripraviva si opremo in že sopihava v hrib. Snega je malo in do planine Jepca in bivaka si ne nadeneva niti gamaš. Pot naju pelje po slemenu do ozkega in ostrega mini grebenčka kjer so jeklenice. Zaradi napihanega snega na grebenčku sva morala biti precej previdna. Srečno ga pustiva za seboj in se rahlo desno povzpneva do plitve grape po kateri se začneva vzpenjati proti vrhu. Snežne razmere lahko opišem kot malce zoprne. Sneg je na nekaterih mestih napihan do kolen, na nekaterih škrta kamen, nekje pa se da vzpenjati celo po špicah derez. Skratka mešane razmere. Na vrhu v družbi štirih planinskih kavk pojeva Mojčino novoletno pecivo “kokosove kocke” ter se napijeva čaja. Čaka naju še spust. Nekaj časa se spuščava po poti nato pa zavijeva v grapo, izbereva globok sneg in se ekspresno spustiva. Uživava v spustu po globokem snegu, prečiva neugoden grebenček, prehodiva čudovito gozdno pot in že sva nazaj pri avtu. Prvi dan letošnjega leta sva tako preživela tam kjer ga preživiva najrajši – v miru in tišini narave. Tudi vam želim čim več podobnih trenutkov v letu 2012.

Nekaj več snega se že kaže na poti.

Opa, sva že bližje.

Tukaj pa sva že zavila v grapico. Naklonina se poveča.

Mojca napreduje proti vrhu. Nekaj poti je še pred njo, čeprav je vrh ves čas viden.

Še malo pa si na vrhu...

Pogled na Julijce z vrha.

Pogled na vzhodni del Karavank.

Tukaj pa sva se zabavala, juhuhu.

Julijci pa bodo počasi ugasnili z zahodom sonca.

Prejšnji teden, ko sva se z Marjanom povzpela na Begunjščico po Šentanskem plazu sem si od zgoraj ogledoval tudi Centralno grapo. Teden dni me je matralo ali je res tako zahtevna oziroma strma. Danes sem se odločil, da jo grem preizkusiti. Iz Ljubelja sem se izstrelil in kmalu že sopihal proti vstopu v grapo. Snega ni veliko a vseeno je podlaga odlična. Sneg je predelan in trd, poleg tega pa so se že izoblikovale stopničke. Ne vem ali so stopničke ali pa sem že navajen strmin, grapa se mi je zdela kot sprehod. Vklopil sem turbo in ob 10.45 minut sem že stal na vrhu Begunjščice. Srečal sem dva smučarja, ki sta bila obupana zaradi male količine snega. V takih razmerah so največja nevarnost male špičaste skalice, ki ti kaj hitro lahko poškodujejo smuči. Na vrhu sem se odločil, da sestopim po Smokuškem plazu do Smokuške planine se povzpnem nazaj do Zelenice in sklenem krog okrog Begunjščice. Ob pogledu na grapo sem ugotovil, da je v njej že kar gneča in dobro, da sem se odpravil relativno zgodaj. Pri avtu sem bil ob 12h. VRUMMM nazaj v meglo.

Vstop v strmino proti grapi.

Tukaj sem že bližje vstopu.

Pogled nazaj na ozek in strm del grape.

Izstop iz strmega dela in naklonina malo popusti.

Pogled nazaj na prehojeno pot.

V dolini totalna megla.Gore v soncu.

Tukaj sem sem sestopil po Velikem plazu. V ozadju Smokuška planina

Vsekakor ne gre brez čudovite kulise Vrtače.

No, ko sem se vračal pa so se že malo natlačili v grapco.