Vzpon na Vrtačo po Y oz. vzhodni grapi in sestop po južni grapi.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vrtaca.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/vrtaca01.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Včeraj sva se z Mojco povzpela na Vrtačo. Vrtačo sem v decembru že dvakrat opazoval z Begunjščice in končno je napočil čas, da jo obiščeva. V čudovitem sončnem vremenu sva se mimo Zelenice in Suhega rušja povzpela pod Palec. Pred vstopom v vzhodno grapo, ki je bolj znana tudi kot y grapa (zaradi y oblike v zgornjem delu) sva se primerno opremila in dereze so žačele škripati. Sneg je bil trd in po zvoku sodeč pravi “škripavček” v katerega je res užitek zabadati dereze. Za nama se je odpravil tudi možakar, ki pa je po tem, ko sva prišla v ozek del grape izginil. Po vsej verjetnosti je obrnil. Strmina ni popuščala in pogled po grapi navzdol je bil res izjemen. Grapa ni pretirano dolga vendar je naklonina resna (do 45°) in neprimerna za tiste, ki tega niso vajeni. V “križišču” sva izbrala levi (lažji) krak in hitro sva napredovala. Kmalu sva ob pogledu navzgor za robom zagledala sonce. Na vrhu so naju pričakali sonce, kavke in čudoviti razgledi naokoli. V dolino sva se spustila po južni grapi v kateri pa je bil sneg že malo bolj mehak. Po spustu sva snela železje, zavila levo na pot do Zelenice in zadovoljna prikorakala do avta. Ahh kdaj pa, če ne zdaj, he,he,he.

Čas je bil spet za hudo višinsko razliko. Bo 1553 dovolj? Bo. Ajde pičiva in z Marjanom sva danes čez Žmavcarje sopihala proti bivaku pod Skuto. Pot je kar dolgo kopna in do melišča nisva rabila niti derez. Ob natikanju le teh pa mi je veter odpihnil vrečko za dereze, ki je poletela v dolino. Spustil sem se kakšnih 100 metrov a je nisem našel. Bo že počakala, ko se vrneva. Vreme je bilo lepo, menjavali so se oblaki in sonce. Precej okrepljen pa je bil mrzel severozahodni veter, ki ni popuščal. Mrzel kot čaj po usemurni hoji in oster kot skala, ki ti naredi zarezo v gojzar, nama je večino časa krepil kožo na obrazu. Pri bivaku se nisva preveč dolgo zadrževala ker je zopet pihalo kot pri norcih. Počasi sva se približevala vrhu Kranjske Rinke. Tudi na vrhu se je pojavil prijatelj Pero Vetrič, ki nama ni dopuščal ravno veliko užitkov pri razgledih. Hitro sva jo odkurila v dolino. Pri bivaku sva se okrepčala in nadaljevala s spustom. Oslepljena od gorskih lepot in zamišljena sva jo “usekala” mimo odcepa za Žmavcarje. Potem, ko sva se že kar nekaj časa spuščala, sem ugotovil, da sva na napačni poti. Nič, nazaj gor, juhuhu. Spust je bil zaradi malo snega precej naporen in po sedmih urah sva prišla do avta. Vmes sem v ruševju našel mojo vrečko za dereze, ki me je lepo počakala. Pridna. Marjan je blestel v svoji novi vetrovki in nasploh je bilo super. Aja, ne smem pozabiti omeniti “psihopata”, ki je s sprejem posprejal vse skale na poti do bivaka. Prav z veseljem bi ga srečal, mu skočil za vrat ter ga skupaj z njegovim sprejem poslal čez Žmavcarje direktno v dolino. Po zraku itak.

Koča pri slapu Savica – Komarča – Koča pri Triglavskih jezerih – Komna – Koča pri slapu Savica

Sončna nedelja in že pakiram nahrbtnik. Tokrat z Mojco. Pod vtisom Miheliča izberem Julijce. Zjutraj še ne veva, da bo to eden izmed izletov, ki se zaradi objektivnih razlogov spremeni v zanimivo dogodivščino. Med pakiranjem pozabim gamaše, ki so pozimi kar pomemben del opreme. To ugotovim pri Koči v Savici. Nič, malo bom imel mokro v čevljih kaj pa čem? Vuššš in že sopihava čez Komarčo. Na začetku popolnoma kopna, kasneje pa na nekaterih delih led in sneg malo oteži nadaljevanje. Ampak ni hudega in kaj kmalu sva pri Črnem jezeru. Pri odcepu za Komno je levo zavil najin predhodnik in gaz se konča. Super, do Koče pri Triglavskih jezerih bo treba na novo zgaziti. Pa začnimo. Stara mašina zasopiha, sklepi zacvilijo in kaj kmalu deluje kot nova. Hodiva čez gozd v popolni tišini, opazujeva ledene sveče, se srečava z gamsom in uživava. Kmalu sva pri Jezerih. Snega ni veliko, vendar niti pri enem koraku ne zdrži teže človeka, zato se ves čas vdira.To seveda pobere precej energije. Čeprav ni ravno hudo mraz se brez težav sprehodiva čez jezero. Pri koči pomalicava in uživava v miru ter tišini. Kaj kmalu ugotoviva, da je ura že skoraj 14h in da bo treba pohiteti. Velika Tičarica odpade. Odločiva se, da bova šla do Komne in se od tam spustila v dolino. Seveda še ne veva kaj naju čaka. Na poti do Komne pa na žalost samo smučina, ki še bolj zaplete korak. Noge nikakor ne moreš postaviti normalno in vsak korak je nekakšno lovljenje ravnotežja, obremenjevanje zapestij, gležnjev in kolkov. Počasi vseeno napredujeva skozi deželo hribčkov in dolinic in neštetokrat se povzpneva in spustiva. Vmes naju v lepem vremenu preseneti tudi malo snega in slika je idealna. Spodnji del hlač se mi spremeni v ledene gamaše in začenjam sumiti, da imam popolnoma mokre nogavice. Končno zagledava kočo in zdi se nama, da ni več daleč. Pokrajina dobi odtenek rdeče in dan se počasi poslavlja. Spust v dolino bo potekal ponoči, tu nimava kaj. Na srečo je pot v dolino široka, položna in varna ne? Ne! Pot je bila na nekaterih mestih precej poledenela in kot po jajcih sva se spuščala v dolino. Mojco napade strah, ki izvira iz krpice ledu, ki je lansko leto povzročila dvojni zlom noge in se ji lahko zahvali za 12 vijakov ter dve ploščici. Najina hitrost se res zmanjša in serpentine v soju polne lune počasi izginjajo za nama. Ob 18:30 sva pri avtu. Izmučena a zelo srečna ugotoviva, da sva hodila 9 ur in pol. Sezujem čevlje in ugotovim, da mi je med prsti skoraj zrasla plavalna kožica. Kaj hitro tudi ugotovim, da sem pozabil dodatne nogavice. Obrnem ključ in polna vtisov šibava proti Ljubljani.