Nad Prevalo šibamo proti Sedlu.

V torek popoldan me je poklical Matjaž in me vprašal ali sem za smuko naslednji dan. Seveda sem, sem izstrelil kot iz topa. Čeprav človeštvo vse bolj drvi v uničenje in segreva planet, pa je letos iz neba za ta čas prišlo darilo v obliki snega in začasnih nizkih temperatur . V višjih predelih Julijcev je zasnežilo ravno toliko, da se da na nekaterih delih za silo smučati. V sredo ob sedmih zjutraj sem se dobil v Radovljici z Matjažem in Janezom in že smo drveli proti Italiji. Vožnja do Sella Nevea je minila hitro. Ko smo stopili iz avta nas je pričakal hladen vetrič. Malo nam je zabril okoli ušes in poskrbel za hladen štart. Začeli smo se vzpenjati po smučišču, ki pa je postajalo vse bolj strmo. Vse bolj nam je bilo vroče in kmalu smo prišli na delovno temperaturo. Na začetku je bilo vreme oblačno, a ko smo prišli do koče Gilberti se je razjasnilo in v smeri proti severozahodu smo lahko občudovali obsijane gore okrog Montaža. Pri koči smo malo predahnili, nato pa smo se morali spustiti rahlo navzdol v smeri Prevale. Kmalu smo spet sopihali v hrib in bili hitro na Prevali. Sonce nas je obsijalo in smejalo se nam je ob lepotah sosednjih gora. Potegnili smo še do žičnice na Sedlu. Razgledali smo se še na našo stran, a žičnice so vse mirovale. Čeprav se nismo dolgo obotavljali, pa se je sonce skrilo za oblaki ravno takrat, ko smo začeli s smuko. Difuzna svetloba je preprečevala, da bi smuka bila tista prava. Vseeno se nismo pritoževali, kajti za november je bilo že to čisti presežek. Pod Prevalo smo naleteli tudi na malo bolj trdo in ledeno podlago ter malo skorje, ki ni bila prav nič prijetna. V nadaljevanju je bilo bolje. Sledil je še kratek vzpon s smučmi na rami proti koči. Od koče pa je sledil spust po strmem delu smučišča kjer pa je bila smuka najboljša. V spodnjem delu je snega že malo primanjkovalo, a se je dalo pripeljati čisto do parkirišča. Zadovoljni smo se odpeljali nazaj proti domu. Vmes smo se ustavili še na hidraciji v domu v Planici. Po kratkem čveku smo jo ucvrli nazaj domov. Zvečer sem se moral s kolesom spraviti še na telovadbo v Šiško in lahko si predstavljate kakšen padec v posteljo je sledil, ko sem se vrnil domov. HUDOOO.

Na začetku je bilo prijetno hladno. Foto:Matjaž

Na klancu pa je že grelo. Foto:Matjaž

Še malo pa smo pri koči. Strmina ne popušča.

Odprl se je razgled na Gore okoli Montaža.

Šibamo na Prevalo. Lovimo sonce.

Pogled nazaj.

Smo že na soncu.

Šibamo na Sedlo. Upamo, da sonce zdrži.

Pogled na našo stran smučišča.

Še zadnji metri.

Tihožitje.

Matjaž ga zalaga.

Spust pri malce bolj ledeni podlagi.

Spet malo gor s smučmi na rami.

Pod gondolo.

Matjaž zalaga II

Luštna strmina.Foto:Matjaž

Na parkirišču ni bilo zime.

Opojna belina

Minilo je točno mesec dni odkar sva z Mirom vijugala s Tolste Košute. Po tem mi ni več uspelo stopiti na smuči. Nikakor nisem našel pravega časa za smučanje, saj je prednost že dobivalo kolo. Kasneje pa sem bil še zaposlen s selitvijo in smučanje je popolnoma izpadlo iz načrtov. Mislil sem že, da sem za letos zaključil. Včeraj zvečer pa me je presenetil Matjaž in v trenutku sva se dogovorila za turco. Zjutraj ga poberem in že brziva v Mojstrano. Odločiva se, da greva pogledat v Kot. Vremenska napoved ni bila najboljša in upala sva, da vreme zdrži. Najprej sva morala inštalirati smuči in pancarje na nahrbtnike, saj naju je najprej čakala hoja po suhem. Hodila sva po gozdu, ki trenutno zeleni in takoj ugotovila, da je noro lepo. Sledil je strm vzpon in kmalu sva bila na snegu. Pred nama je hodil gospod s kužkom, ki je brez težav rinil v klanec, čeprav se mu je globoko udiralo. Snega je bilo vse več in preobula sva se v pancarje. Še malo vzpona in lahko sva stopila na smuči. Po mesecu premora je bila hoja kar malo čudna in nekaj čas sem rabil, da sem padel v pravi ritem. Vzpon je potekal nemoteno do prihoda na zgornji plato, kjer sva za kratek časa morala sneti smuči. Odprli so se čudoviti pogledi na Vrbanove špice, Rjavino in uživala sva v pravi zimsko-spomladanski kulisi. Nadaljevala sva po prečki na levi. Vmes je začelo malo deževati, ko pa sva se približevala Staničevem domu, se je začelo tudi megliti. Upala sva, da to ne pomeni popolne zameglitve in poslabšanje vremena. In res sva imela srečo. Ravno, ko sva obrnila proti Kredarici se je razjasnilo in začele so naletavati suhe snežinke. Posijalo je sonce, zapihal je rahel veter in prizori so postali pravljični. Ustavila sva se na Rži in uživala v kulisi, ki nama jo je zopet pričarala narava. Na stari snežni podlagi je bil tudi kakšen centimeter, dva novega snega in že sva se veselila trenutka, ko se bova podpisala na svež sneg. Po okrepčilu in razgledovanju sva se spustila po svežem snegu in vriskala. Bilo je res lepo saj je sonce kar vztrajalo in nama omogočilo super vidljivost in fantastično smuko. Nižje sva se še malo usedla na skale, vpila nekaj sončne enrgije in uživala v tišini. Sledil je spust do prečke, kjer sva odsmučala po sledi predhodnikov v luknjo. Tudi tu je bila smuka odlična. Spust je malo zmotil le skalni skok, ki ga sneg ni prekril. Sledilo je malo telovadbe po skalah in skok je bil za nama. V nadaljevanju sva se morala povzpeti nazaj gor do izravnave. Po tem pa je sledila smuka po malo bolj gnilem snegu. Na koncu pa sva le imela še nekaj pravega putrčka. Le-ta je poskrbel, da sva smučanje zaključila z nasmehi na obrazu. Naložila sva si smuči na nahrbtnike in se spustila nazaj v dolino. Vmes naju je še malo poškropil dež, a ni bilo sile. Pri avtu sva ugotovila, da je bila smuka boljša kakor sva pričakovala. Srečna in zadovoljna sva se najprej ustavila v Mojstrani na rehidraciji, nato pa sva se odpeljeva domov. Krasen dan v gorah.

No pe pejva.

Začela sva v zelenem.

Kmalu sva bila v belem.

Odprli so se čudoviti pogledi.

Prečiva proti Domu Valentina Staniča pod Triglavom.

Začelo je snežiti.

Še malo pa sva. Začelo se je jasniti.

Na vrhu pa čudovito vreme in nora kulisa. V ozadju je predvrh Rjavine.

Podpisala sva se v snegu.

Pogled na Dom Valentina Staniča pod Triglavom.

Juhuhu sva vriskala.

Spust v luknjo, ki ga je zaustavil skokec.

Potrebno je bilo priti ven iz luknje.

Pogled v dolino.

Še zadnji metri putrčka.

Nazaj v zelenem.

Borca iz gozda.

Poziram, za mano pa zahodni vrh Tolste Košute.

Miro me v nedeljo zvečer pobara, če bi šel v ponedeljek smučat. Ni mu treba vložiti preveč energije v prepričevanje, kajti takoj sem za. Predlagam Tolsto košuto za katero se mi je zdelo, da bi v trenutnih razmerah morala nuditi odlično smuko. Zjutraj se odpeljeva naprej od Košutnika in parkirava le nekaj sto metrov stran od parkirišča. S smučmi na nahrbtniku sva nadaljevala do planine Dolge njive kjer sva stopila na smuči. Sonce je že lepo ogrelo južna pobočja Košute in začne se nama dozdevati, da bi smučarija znala biti zelo ugodna. Strumno in veselo napredujeva po strmini pod zahodni vrh. Tam se zaradi lepše in nedotaknjene flanke odločiva rajši za vzhodni vrh. Obideva napihani del in že sva na vrhu. Na vrhu sva posrkala sončno energijo, pomalicala Mirove okusne doma narejene energetske ploščice in se počasi pripravila za spust. Jaz ne bi bil srečen, če ne bi nekaj pozabil. Tokrat so bila to sončna očala in vse bolj se mi je bleščalo pred očmi. Spustila sva se po pobočju in začel se je spomladanski turni smuk presežkov. Najprej po strmem pobočju, nižje pa sva zavila v graben kjer je bila podlaga še boljša. Vse do planine sva vijugala in vriskala od sreče. Še na planini se je dalo lepo peljati, čeprav je na nekaterih delih sonce že močno stanjšalo snežno odejo. Tudi po cesti je šlo brez težav in na koncu sva morala smuči nositi le slabih 5 minut. Sledila je še analiza, rehidracija in čebljanje v Tršiškem pubu. Bilo je res fantastično in tak začetek tedna privoščinm vsakemu. Ajde.

Na planinini Dolge njive. Sonček je že osijal Košuto in že slutiva, da bo podlaga prava.

Sva že nad planino. Pogled na Plešivec.

Reževa flanko in uživava v miru ter pogledih.

Na vrhu se Miro rad malo uleže in fotka.

Košutnikov Turn.

Miro na vrhu.

Miro se je malce preveč približal luknji, ki te popelje v Avstrijo 😉

Kakšen stiler na strmini pod vrhom.

Juhuhu, pobočje za prste obliznit.

V grabnu pa nora podlaga.

Kakšna nora smuka.

Tudi nižje se je dalo še lepo vijugati.

Element gozdne telovadbe na koncu.