Kotovo sedlo. Vreme se je močno poslabšalo in difuzna svetloba nam je otežila spust.

V sredo se z Mirom dogovorim za smučanje naslednji dan. Pridruži se nama še Boštjan. Zjutraj dovolj zgodaj vstanem, pozajtrkujem in spakiram nahrbtnik. Mojco odpeljem v pisarno in naletim na res neznosno prometno gnečo. Do Šentvida sem potreboval 25 minut in posledično pošteno zamudim. Vmes me že kličeta Miro in Boštjan, a ker imam na telefonu izklopljen zvok, se ne javim. Medtem, ko se Boštjan sprašuje kje je ta neresen model, se le prikažem na parkirišču. Nadaljevanje vožnje do Jesenic poteka ekspresno in na cilj prispeva le 3 minute prepozno. Miro misli, da bova zamudila dlje in si vzame akademskih 10 minut. Boštjan nas zapelje do Planice in kmalu smo na smučeh. Miro do Tamarja hodi s smučmi na nahrbtniku, saj se odloči za bolj mazohistični pristop. V Tamarju se malo razgledamo in nadaljujemo proti Jalovcu. Snega je malo, a višje snežna podlaga le naraste. Izhod iz gozda nam postreže s čudovitim pogledom na Jalovec obsijan s soncem. Zdi se nam, da se bo vreme izboljšalo in že sanjamo o tem kako lepo bo na sedlu. A glej ga zlomka, višje, ko smo, bolj je toplo in oblakov je vse več. Ko prispemo do vstopa v ozebnik in prečimo desno, nas lepo obsije sonce. Že nižje so se začele delati težke cokle na smučeh, ki postajajo vse bolj moteče. Po prečenju desno se sneg izboljša in za nekaj časa se zdi kot, da lebdim. Kmalu sonce povsem izgine in popolnoma se pooblači. Svetloba je postala precej difuzna in začne tudi rahlo snežiti. Med rahlim naletavanjem dosežemo sedlo in se ustavimo pred nevarno napihanim snegom. Dohiti nas tudi gospod s katerim izmenjamo kar nekaj zgodbic o nesrečah v gorah. Vsi se strinjamo, da je potrebno biti previden. Po kratkem okrepčilu se spustimo in preizkusimo podlago. Kot je v naših gorah navada, naletimo na res različne podlage, ki nam nekje dopuščajo brezskrbno smučarijo in nas drugje pošteno lomijo. V zgornjem delu res uživamo. Spodaj pa sneg postane težak in zahteva kar precej napora za brezkrbno smučanje. Zadnji bolj položen del pa postane res naporen in v gozdu smo kar pošteno veseli, da smo se rešili matranja. V Tamarju smo v prijetni družbi nadomestili izpad tekočine. Ko smo se primerno ohladili, se zaženemo po tekaški progi nazaj do Planice. Vmes je potrebno kar nekaj poganjanja in pošteno razmigamo še ramenske obroče. Prav proti koncu pa tudi preizkusim ali se smuči ustavijo na pesku. Preizkus uspe in srečno prispemo do avta. Sledi še kratek postanek v Aljaževem hramu in tura je zaključena. Miro ostane na Jesenicah, midva z Boštjanom pa oddrviva nazaj v Ljubljano. Za nami je kljub pomanjkanju snega in visokim temperaturam čudovit dan.

Pogled na Jalovec v jutranjem soncu vedno navduši.

Miro in Boštjan špancirata proti Tamarju.

Prihod iz gozda.

Pogled nazaj na Tamar.

Tukaj je še malo sijalo sonce.

No, kasneje pa se je že pooblačilo in začel je naletavati rahel sneg.

Vseeno smo uživali v zavojih. Podlaga pa je bila pestra.

Miro in belina okrog njega.

Luštna strminca.

Miro in Jalovčev ozebnik v ozadju. Prekrila ga je meglica.

Končna postaja. Snega je letos res rekordno malo.

Pogled na Plazje iz Belopeških jezer. Vzpon in spust poteka po desnem kraku.

Danes sva se prvič v tej sezoni z Matjažem odpravila na turni smuk. Zaradi splošnega pomanjkanja snega nisva vedela kam točno bi odšla. Niso nama dišale popularne in iz vseh strani oblegane turne destinacije. Na koncu sva se odločila za Plazje, kjer je Matjaž nekoč že smučal, jaz pa še ne. Ob debati sva bila hitro na parkirišču pred jezerom kjer naju je presenetila nizka temperatura. Takoj po začetku hoje sem izločil še nekaj gnoja, ki mi ga je zapustil virus, ki me je napadel v ponedeljek. Najprej sva prečila travnik in se mimo planine povzpela v gozd. Po gozdu sva sledila špuri, ki pa je zavila malo preveč desno. Za kazen sva se morala malo spustiti in prečiti levo. Kmalu sva na pravi špuri in že sopihava v hrib. Snega je vse več, a kakšnega snežnega izobilja ni videti. Zavijeva v desni žleb kjer pa je veliko napihanega snega. Na nekaterih delih je tudi poledenelo in hoja postane malce bolj naporna. Vseeno lepo napredujeva in kmalu prispeva do ozkega dela kjer morava zaradi popolnoma spihanega snega sneti smuči. Do izhoda iz žlebu neseva smuči in stopiva na plano. Pričaka naju čudovit razgled na Mangartsko sedlo in Mangart. Privoščiva si kratko malico in srkava sončne žarke. Ker malo piha, se ne zadržujeva prav dolgo in sledi spust v dolino. Smuka je bila glede na pomanjkanje snega odlična. Predhodniki nama niso preveč razrili terenov in kar nakajkrat sva naletela na nedotaknjen suhec, ki ja zaradi sence še vedno lepo suh. Med smučanjam vriskava in smeji se nama do ušes. V spodnjem delu sledi premagovanje gozdnega poligona skozi strugo hudournika. Iz hudournika se smučanje nadaljuje po travnikih, nato pa zavijeva še v gozd. Iz gozda pridrviva na planino in pred nama je samo še dolg travnik, ki naju pripelje do ceste in že sva pri jezeru. Matjaž iz avta pritegne dva Gambrinusa in čez 5 minut že na klopci ob jezeru kramljava in modrujeva. Res lepa nedelja v gorah.

Hmm sledila sva napačni špuri sedaj pa sledi malo gozdarjenja.

Matjaž se vzpenja pod slapom Demoklejev meč.

Še malo pa bova zavila v desni krak.

Poziram pred Mangartom.

Pogled v dolino.

Matjaž vijuga na strmem delu.

Tukaj pa se je potopil v suhca.

Čista uživancija

Juhuhu

Še malo gozdne telovadbe.

Pod Kriško steno. Priprave na spust.

V ponedeljek me Miro pobara, če bomo kaj smučali. Čeprav bijem bitko z nekim čudnim pljučnim virusom se včeraj zjutraj nekaj čez sedem zjutraj že peljem proti Jesenicam. Pridruži se nama Marko in kmalu se iz ceste na Vršič spustimo proti Krnici. Do koče pelje trda snežna podlaga, ki jo utrdi oskrbnik koče z motornimi snežnimi sanmi. Napovedane so visoke temperature in že pri koči se čuti, da kakšnega pretiranega mraza ne bo. Višje, ko se naklonina malo poveča postane že prav toplo. Med hojo ugotavljamo, da je snega res malo. Sprašujemo se kaj lahko pričakujemo od podlage. Strumno in veselo prispemo na zgornjo izravnavo kjer pa ugotovimo, da se na snegu ni naredila skorja in da se nam vsaj v zgornjem delu obeta lepa smuka. Nadaljujemo s hojo vse do stene kjer malo predahnemo, se opremimo in poslušamo originalne gorenjske “zmerljivke” v produkciji Mira in Marka. Zaradi hladnega zraka ob steni mi začne stiskati pluča. Ne upam si niti zakašljati saj čutim, da imam pljuča čisto zagnojena. Spustimo se po snežni belini med stenami in uživamo v odlični smuki. Tudi malo nižje nas snežna podlaga še vedno razveseljuje. No, še nižje v grabnu pa se slika popolnoma spremeni. Snega je premalo, mine grozijo, ruševje štrli ven in posledično se naša smuka spremni v naporno premagovanje ovir. Pluča mi popolnoma skrči in komaj lovim sapo. Zavijemo levo po poti, ki nas odpelje nazaj do koče. Pri koči se osvežimo, malo pomodrujemo in sledi spust po trdi cesti. Na koncu pa smučke na nahrbtnik in po rahlem vzponu prispemo nazaj do avta. Hitro spakiramo in oddrvimo na pir v Mojstrano. Še malo debate na prijetnem soncu in že drvim nazaj v Ljubljano. Do večera se še mučim v pisarni, zvečer pa s popolnoma zabasanim sinusi in pljuči padem v posteljo. Ponoči sanjam, da smučam po belih prostranstvih kjer je snega v izobilju. Lepe sanje preseka mučilni kašelj. In spet je pred nami nov dan 🙂

Koča v Krnici. Počakala nas bo, ko se vrnemo.

Ruševje gleda ven kar ni dober znak za količino snega.

Bližamo se steni. Tu je že bolje.

Še malo pa smo. Pogled na vzpon.

Marko in snežna belina.

Miro se je zagnal v sneg.

Srednji del je ponudil dobro smuko.

Spodnji pa bolj borbo.