Sonce naju je popolnoma razveselilo.

Ker sva Z Mirom specialista za meglo sva se v ponedeljek odpravila preverit razmere na Škrbini prednje Špranje. Zjutraj sva se dobila na Jesenicah in se odpeljala do izhodišča na cesti, ki vodi na Nevejski preval. Za vzpon po cesti je bilo dovolj snega, a zgoraj višje na planini se je pokazal pravi manjko. Ves čas sva hodila po gosti megli in sploh nisva vedele točno kje sva. Na srečo so bile že narejene smučine predhodnikov. Nekje malo pod 2000 metri pa se je razjasnilo. Kot otroka, sva se razveselila tega prizora in na ustih se nama je raztegnil nasmeh. Potegnila sva še do škrbine in odmsučala nazaj dol. Vmes sva se malo zleknila na travo na uravnavi. Popolna tišina in sonce sta naju zazibala v spanec. Zbudila naju je šele megla, ki se je počasi pritihotapila višje in naju začela hkladiti. Sledil je spust po res gosti megli kjer je bilo potrebno zaradi obupne vidljivosti vključiti funkcijo tipanja terena in v spodnjem delu tudi izogibanja skalam. Nekako sva se prebila do planine in naprej do ceste. Spust po cesti pa nama je ponovno ponudil nekaj lepih zavojev do avta. Snega je občutno premalo, megle je bilo preveč a midva sva se vseeno imela super.

Povsod okoli naju je megla.

Je že malo bolje.

Tukaj pa sva že ven iz megle in slika je popolnoma drugačna.

Pogled nazaj na meglo.

Še malo pa bova na Škrbini.

Pogled na Montaž.

Portret obeh udeležencev.

Miro se spušča proti megli.

Tukaj je bilo še sončno a snega pa zelo malo.

Še smuka po cesti do avta.

Miro vozi med koli v zimski pravljici.

Desetega februrja pa končno dolgo pričakovana turna smuka. Pridružil sem se Miru, ki je imel informacije o dovolj dobrih razmerah na terenih okoli Soriške planine proti Kobli. Zjutraj sva se dobila v Bohinjski Bitrici pri spodnji postaji na zapuščenem smučišču Kobla. En avto sva pustila tam, z drugim pa sva se odpeljala na Soriško planino. Od tam sva se najprej povzpela na Slatnar. Z vrha sva odsmučala dol proti Šavniku. Od izravnave sva se povzpela na Šavnik, od tam pa spet spustila proti Kobli. Sledil je še tretji vzpon do zgornje postaje smučišča Kobla in spust po smučišču do avta. Še enkrat sva se odpeljala na Soriško planino kjer je sledila analiza ture in rehidracija. Srečala nisva žive duše, bilo je kot v pravljici in tura je res ena lepših v naših koncih. Priporočam takoj po sneženju, v mrazu, ko je sneg še suh. Izvedljiva pa je le, če ste z dvema avtomobiloma. Vzpona se nambere cca. 950 metrov, spusta pa 1750. Lahko pa is pogledate tudi Mirov zapis in fotografije na njegovem blogu.

Vzpon sva začela pri smučišču na Soriški Planini in kmalu prišla v gozd.

Na grebenu je bilo popolnoma megleno. Na srečo sva sledila špuri.

Spust s Slatnika.

Vhod v pravljično deželo.

Res je bilo noro lepo.

Takole sva ga vijugala med koli.

Na vrhu Koble pa se več nič ne vrti. Kaj pa lahko drugega pričakujemo.

Spust po zapuščenem smučišču je bil v zgornjem delu prav super.

V spodnjem pa malo manj.

Pogled na vrh Male Mojstrovke v sredini in Mojstrovke levo.

V četrtek mi Miro sporoči, da se bo v petek popoldan odpravil na Malo Mojstrovko. Želel si je slikati sončni zahod. V petek popoldan že drvim proti Jesenicam kjer se dobiva. Kmalu sva na Vršiču, ki je že popolnoma kopen. Ko prispeva sije sonce in mimo naju drvijo motoristi in avtomobili. Malo začudeno naju gledajo, ko začneva zlagati smučarsko opremo iz avta. Med tem, ko grizeva v hrib naju začne škropiti rahel dež. Višje proti Vratcem se okrepi in sprašujeva se že ali bo potrebno obrniti. Na Vratcih pa popolnoma druga zgodba. Oblaki so se pomaknili naprej in posijalo je sonce. Nadaljujeva čez kopni del in kmalu sva spet na snegu. Miro me je opozoril, da če bova preveč hitela, bo potrebno dolgo čakati na vrhu. Malo ustaviva tempo, se razgledujeva naokoli in res počasi stopicava proti vrhu. Kljub počasnemu tempu sva prekmalu na vrhu. Poleg neprijetnega vetriča sem bil tudi brez pravih toplih oblačil. Odločil sem se, da odsmučam nazaj do balvanov in se ponovno povzpnem na vrh. Miro je medtem v toplih oblačilih lovil dobre posnetke. Med smučanjem sem srečal dva smučarja, ki ste se prav tako vzpenjala na vrh. S počasnim tempom se m se povzpel nazaj na vrh. Na vrhu počakava sončni zahod in uživava v res lepih razgledih. Po končanem fotografiranju sva s pomočjo lučk na glavi odsmučala nazaj na Vršič. Zaradi mraza se je zgoraj že naredila rahla skorja, spodaj pa je bilo že pošteno razrito. Smuka je bila zanič, zato pa razgledi in doživetje toliko bolj nori. 🙂 Več fotografij pa si lahko ogledate na Mirovem blogu.

Na Vratcih se je že razkadilo.

Miro fotka.

Senca.

Počasi se vzpenjava.

In se tudi malo ustavljava, da ne prideva prekmalu na vrh.

Z vrha pa nori razgledi na Špik, Škrlatico…

Pogled na Mojstrovko.