Smuka s Šavnika po suhem snegcu z razgledom daleč naokoli. Foto: Matjaž

Z Matjažem sva se v torek zjutraj v novem letu 2018 odpeljala proti soncu in suhemu snegu. Predlagal sem Koblo in Šavnik kjer mi je Miro lansko leto pokazal izredno zanimive in osamljene smučarske terene. Lansko leto z Mirom nisva imela ravno lepega vremena a tokrat sem upal na malo boljše razmere. V dolini je bilo pecej turobno. Ob začetku vzpona na Koblo ni kazalo ravno najbolje. Snega je bilo malo in oblaki so zakrivali sonce. Nekaj časa je bila po smučišču speljana špura, ki pa je kmalu izginila. Tako sva bila ta dan prva, ki sva se povzpela na Koblo. Z vzponom je začela naraščati tudi snežna odeja in Matjažu sem prepustil čast vlečenja špure do vrha. Ker ni bilo kakšnega hudega mraza sem upal, da sonce ne bo prekmalu posijalo in načelo suh sneg v gozdovih pod Šavnikom. Na vrhu Koble sva se spustila po stari zapuščeni družinski progi na drugo stran. Spust do vznožja Šavnika pri lovski koči je zaradi novega snega potekal počasi in na nekaterih mestih sva se morala kar lepo poganjati. Pri lovski koči sva nataknila pse in začela s pravljičnim vzponom po čudovitem bukovem gozdu. Drevesa so bila oddeta v bel prah in bilo je res pravljično. Med tem, ko sva se vzpenjala je posijalo sonce in ko sva prišla na uravnavo je bilo že pošteno toplo. Zavila sva levo in začela s finalnim vzponom na Šavnik. Težko je opisati naravne lepote ob tem kratkem, a strmem vzponu. Res je nekaj posebnega. Opita od lepot gozda sva prišla na vrh kot bi mignil. Na vrhu pa toplo sonce, razgledi naokrog in kaj drugega bi si lahko v tistem trenutku želela. No, morda suh sneg ob spustu z vrha. Kakšnih petnajst minut kasneje sva dobila tudi to. Čeprav je bil sneg že rahlo umehčan pa še vedno dovolj suh, da se je prašilo in vriskalo vse do lovkse koče. Pri koči sva spet nataknila pse in se povzpela po družinski progi na Koblo. Na Kobli sva ugotovila, da se je nabralo kar nekaj hoje in vzpona. Sledil je še spust v dolino. Čeprav so najini nasledniki že dobro razrili sneg, pa sva lahko še vedno uživala v spustu. Na koncu sva se strinjala, da je za nama čudovita tura, ki naju je povsem očarala. Nisva pa bila najbolj navdušena nad vrnitvijo v meglo in delovne obveznosti, ki so naju čakale. 😉

V dolini megla. Švicava v strmino. Foto: Matjaž

Približujeva se koncu oziroma začetku zapuščenega smučišča.

Sonce poskuša prodreti skozi oblake.

Spust po družinski progi na drugo stran.

Poganjanje z rokami skozi čudovit gozd.

Zimska pravljica v čarobnem gozdu ob Šavniku. Foto:Matjaž

Še malo pa bova ven iz gozda.

Kakšni pogledi…

Postalo je res noro…

Še nekaj metrov pa sva. Foto:Matjaž

Na vrhu.

Razgledi pa nori vse naokrog. Foto:Matjaž

Pogled na družinsko progi po kateri sva se spustila. V ozadju Črna prst.

S primorske strani grozijo oblaki.

Greva. Juhuhu. Foto: Matjaž

JIPIIIIII!!!!!

VRUUUUMMM!!!!

Gozdne radosti turnega smučanja.

Še po smučišču navzdol.

Matjaž zalaga.

Tudi jaz se nisem šparal. 🙂 Foto: Matjaž

Vzpon na Klek poteka mimo Jeseniške planine.

Pa smo prišli do zadnjega dneva v letu 2017. Kaj je najbolj zaznamovalo to leto? Lahko bi rekel, da vse večji razmah človeške ignorance in neumnosti. Nekateri so uspeli do potankosti razviti vzporedni svet v svojih glavah in se jim zdi, da je vse tako kot bi moralo biti in da ni potrebno nič spremeniti. Čestitam jim na tej super sposobnosti, sam pa ostajam precej realen. Priznam, včasih morda kar malo preveč. Zadnji dan v letu se ni mogel končati bolje. Z Matjažem sva se v sončnem vremenu odpravila na Klek. Vrh v Karavankah naju je tokrat pričakal z res čudovitim vremenom in že kar malo pretoplim soncem. Pri hoji navzgor so se nama proti vrhu že delale cokle, a ni bilo prave sile. Na vrhu pa je bilo res toplo. Zaradi sonca sva morala odsmučati levo kjer sva se spustila do smrekovega gozda. V zgornjem delu zaradi težkega snega smuka ni bila prav prida. Nad gozdom pa sva našla sneg, ki je bil zaradi sence smrek še vedno suh. Tukaj je bilo smučanje pravi užitek. Sledilo je malo lomastenja in “štanfanja” med smrekami. Na koncu pa se je na jasah nad vasjo naredilo še nekaj simpatičnih zavojev. Sledil je peš vzpon do avta mimo cerkvice in ture je bilo konec. Popoldan, ko sem prišel domov me je Mojca pričakala z bombastično pico. Po tem, ko se je hrana malo polegla, pa sva z lučkami na glavi skočila še na Debni vrh. Hoja po temi in rahlem vetru je minila kot bi mignil. Na vrhu presenetljivo nisva bila sama. Srečala sva še enega lučkarja. Nekaj časa sva na stolpu opazovala luči v daljavi, nato pa sva se odpravila nazaj dol. Na poti navzdol, so lep večer že motila razna pirotehnična sredstev, ki jih navdušenci iz neznanih razlogov ves dan in noč spuščajo v zrak. Zvečer sva povečerjala okusno večerjo in si ob dobri kapljici ogledala triurni turški film Zimsko spanje. Med filmom se je leto končalo in čas je bil, da se odpraviva spat. Zjutraj pa v novo leto…Vsem želim predvsem veliko zdravja. 🙂

Jutranje priprave.

Sva že na soncu.

Ovire na progi.

Jeseniška planina.

Pobočje nad planino.

Desno ob gozdu sva smučala dol.

Pogled na Karavanke in Julijce v ozadju.

Pod vrhom.

Šibava dol po pobočju kjer pa je bil malo težak sneg.

Juhuhu, kakšno vreme.

Tukaj pa je bilo malo drugače.

Vriskala sva po suhem snegu.

Juhuhu.

Na vrhu Brd. Foto:Matjaž

Obetala se je sončna nedelja s precej nizkimi temperaturami in z Matjažem sva se zmenila, da eno odsmučava. Zjutraj sva se dobila v Kranju in se odpeljala na Pokljuko. Avto sva pustila pri levem odcepu za Šport Hotel. Takoj, ko sva izstopila iz avta se je čutilo, da bo mraz tisti pravi zimski in sneg posledično ravno prav suh. Vršičke smrek je že obsijalo sonce in kot pobesnela sva se zagnala čez hosto. Med hojo sem nekajkrat snel rokavice za fotografiranje in v prstih sem začutil hlad, ki je zahteval ekspresno fotografiranje. Hitro sva bila na planini Javornik in odprli so se pogledi na Brda in okoliške vrhove. Res čudovit prizor, ki se ga težko nasitiš. Nadaljevala sva čez planino in se začela vzpenjati proti Blejski koči na Lipanci. Pri koči naju je že obsijalo sonce in za hip sva se zopet prepustila lepim razgledom. Nadaljevala sva desno in se povzpela čez strmi del. Čeprav je bilo sonce že močno, pa je sneg ostal popolnoma suh in res je bilo pravi užitek hoditi navkreber v taki zimski kulisi. Malce višje sva spoznala, da je teren na levi še popolnoma nezvožen, čeprav je pred nama bilo nekaj smučarjev in smučark. Prispela sva na sedlo od koder sva se po zaledeneli in spihani podlagi povzpela na vrh. Na vrhu sva uživala v čudoviti kulisi in razgledi daleč naokrog. Najini predhodniki so se spustili po levi strani in samo za naju je ostala desna flanka. Po zgornjem trdem delu, sva se zapodila v suh sneg in lepo je pršilo za nama. Držala sva se desne strani in prismučala do roba kjer se pojavi pogled na kočo. Od tam sva se med borovci po suhem snegu spustila do koče. Nekaj višinskih metrov do koče sva morala “poštamfati”, nato pa sva nadaljevala mimo koče in povzpela do klopce na levi strani. Od tam pa sva se spustila navzdol do gozda. Čez gozd sva malo pogozdarila in se ustavila na razpotju. Odločila sva se, da se spustiva malo bolj desno do gozdne ceste. Celotni spust je bil kratek in želela sva si še snežnih užitkov. Matjaž je predlagal, da jo mahneva še do smučišča, ki naj bi bil kmalu za vogalom. Ta vogal se je podaljšel v kakšne 3 kilometre dolgo hojo po čudotvitem gozdu visokih smrek posutih s snegom. Končno sva prišla do smučišča kjer sva se spustila na Rudno polje. No, tam pa sva ugotovila, da se je potrebno spustiti še do avta, ki je kakšnih štiri kilometre nižje. Nekaj časa sva hodila peš, potem pa sva se na smučeh ob cesti poganjala proti avtu. V kolikor bi bila naklonina dovolj velika bi to bil uživaški spust, a na žalost naklona ni in potrebno se je bilo poganjati z nožno-ročnimi tehnikami, ki jih turni smučarji ravno ne častimo preveč. Pri avtu sva ugotovila, da se je kratka nedožna turca spremenila v pošteno kondicijsko turo na kateri pa sva se imela res krasno. 🙂

Začetna kulisa na Pokljuki.

Na planini Javornik in najin cilj v ozadju.

Zimska idila na planini
Foto: Matjaž

Blejska koča na Lipanci.

Švicanje na strmini.
Foto: Matjaž

Sva že višje.

Smeji se nama ob pogledu na nedotaknjen teren.

Še malo pa sva na vrhu.

In še malo…
Foto: Matjaž

Gremo!!!
Foto: Matjaž

Juhuhu!!!

Špura.

Poganjanje ob cesti.