Škrbina sprednje Špranje pred nama.

Po sobotni turi na Jalovec sva se z Matjažem dogovorila za nekaj krajšega. V nedeljo sva se odpeljala do sosedov Italijanov in parkirala avto kmalu za Rabeljskem jezerom na izhodišču za kočo Corsi. Na parkirišču sta skoraj istočasno parkirala tudi dva kombija turnih smučarjev. Na začetku vzpona je bila snežna odeja precej klavrna. Na srečo sva se do Viške planine vzpenjala po cesti, ki je bila za razliko od gozda vseeno malo bolj zasnežena. Nekje na višini 1400 metrov se je snežna odeja začela debeliti in ob prihodu na planino je bilo snega že precej. Obsijalo naju je sonce in začela sva z vzponom po žlebu proti škrbini. Divje nama je začel slediti Avstrijec, ki je lepo navil tempo. Vmes je postalo drseče zato sva si nadela srenače. Čez nekaj trenutkov se je izkazalo, da sem si jih namontiral narobe in posledično sem si jih vsaj dvakrat obrnil. Preden sem to ugotovil sem vsaj 4x lepo zdrsel iz smučine in se potem moral spraviti nazaj gor. Še dobro, da mi je dokaj kmalu kapnilo, drugače bi se do vrha res namučil 🙂 Med mojimi manevri me je prehitel Avstrijec. Z Matjažem sva bila hitro za njim in kmalu smo vsi trije stali pri škrbini in uživali v razgledih. Pogled nazaj pa je razkril, da nam sledi vsaj 10 sotrpinov in da bo potrebno hitro dol. V nasprotnem primeru nam bodo dodobra razrili teren. Zgoraj je bil teren že malo spihan in delala se je rahla skorjica. V spodnjem delu pa so se našli res lepi tereni in posledično prijaznejši zavoji. Švignila sva mimo planine in po cesti do avta. Pri avtu naju je ujela še snežna ploha in dan je bil popoln. Sledil je še postanek pri Danici kjer sva srečala kup znancev. 🙂

Prihod na planino.

Na planini.

Pogled nazaj.

Še malo pa bomo.

Sedaj pa res samo še malo.

Smučanje z razgledi.

Juhuhu šibajmo dol.

Matjaž zalaga po prostranih terenih.

Še malo vragolij po cesti.

Snežna ploha.

Jutranji pogled na Jalovec.

Po meglenem vikendu se je napovedovalo lepo vreme. Z Matjažem sva se zapeljala v Planico in parkirala avto na zadnjem parkirišču. Bila sva zgodnja, a v Planici je bilo že veliko ljudi saj je potekal svetovni pokal v smučarski tekih. Namenila sva se v Jalovčev ozebnik preveriti razmere. Že na poti proti Tamarju je sonce lepo obsijalo vrh Jalovca. To je bil prvi znak, da se obeta čudovita tura z vsemi možnimi presežki. Hitro sva bila v Tamarju in odkurila sva jo mimo koče naprej proti Jalovcu. Temperatura je bila ravno pravšnja in hitro sva bila ven iz gozda. Na pobočju sva zagledala štiri postave, ki so se vzpenjale proti ozebniku. Nadaljevala sva v poštenem tempu in kmalu sva morala natakniti srenače. Sneg je bil suh in na strmejšem terenu je začelo drseti. Z srenači sva lahko spet pospešila in se kmalu znašla pri začetku ozebnika. Smuči sva si pripela na nahrbtnik, si nadela čelade, na pancerje sva si namontirala dereze, v roke sva vzela cepin in se zapodila direktno po ozebniku. Čeprav je naporno prenašati vso opremo, pa se napor ne more primerjati s čudovito kuliso, ki nama jo je pričaral ozebnik v kombinaciji s snegom. Stene so bile obarvane v belem vzorcu, na vrhu pa se je že videlo sonce. Z velikim užitkom sva nadaljevala s hojo in hitro sva bila pri izhodu iz ozebnika kjer naju je obsijalo sonce. Še malo vzpona in odprli so se čudoviti razgledi naokoli. Pogled nazaj pa je postregel s čudovitim izstopom iz ozebnika, ki res izgleda nekaj posebnega. Sprehodila sva se še do stene Jalovca kjer sva odložila opremo. Sledilo je vprašanje Matjaža ali si želim tudi na vrh Jalovca in kot iz topa sem izstrelil, da si to vsekakor želim. Še dobro, da v tistem trenutku nisem vedel kaj točno me čaka. Po kratkem premoru sva brez nahrbtnikov začela z vzponom. Takoj na začetku naju je pričakal žleb v katerem je bila skala malo ledena in sneg na nekaterih mestih precej sipek. No, še vedno je bilo dovolj prostora za kvalitetne stopinje kjer so dereze lepo držale. Vse boj sva se vzpenjala in kar naenkrat je postalo pošteno strmo. Za trenutek sem se ustavil, pogledal nazaj in ugotovil, da tu ni več šale. Morebitni zdrs bi se vsekakor končal klavrno. Počasi in previdno sva nadaljevala z vzponom in kmalu prispela na greben. Po grebenu desno sva se povzpela na vrh. Na vrhu je bilo res fantastično. Ne preveč mrzlo, razgledi daleč naokrog in bila sva čisto sama. Užival sem v danem trenutku, ki pa mi ga je vsake toliko časa pokvarila misel na to, da bo potrebno še dol. Hmm, to bomo reševali sproti sem si rekel in do konca sem užil lepote vrha. Kmalu je začelo zebsti in začela sva s spustom. Na grebenu sva srečala dekle, a je nisva prepoznala. Kasneje se je izkazalo, da sva jo srečala že zjutraj na izhodišču v Tamarju. Spust je potekal v precejšnji koncentraciji, ki se je nanašala predvsem na moje gibe. Bil sem popolnoma skoncentriran. Tako močno, da sem pozabil celo na bolečino, ki mi jo že nekaj časa povzroča pancar na levi nogi. Lepo počasi sem se spustil do žleba kjer pa me je presenetila vrv Italijana, ki se je vzpenjal mimo mene. Ko sem prišel ven iz žleba sem videl, da je spodaj še drugi možakar in da sta bila navezana. Spraševal sem se kaj bi to pomagalo obema, če bi prvi zdrsnil navzdol. Uspelo se mi je izvleči iz zoprnega žleba in Matjaž me je že čakal na soncu. Pomisli sem da je verjetno upal, da ne bom napravil kakšne neumnosti. Na koncu sem bil tako vesel, da sem se v kasnejšem spustu s smučmi skoraj zagnal čez ozebnik. Bil sem res vesel in smučanje se mi je zdelo tako preprosto. Pridružilo se nama je še dekle z grebena, ki se je sama suvereno povzpela na vrh in nazaj dol kot bi mignil. V tistem trenutku se mi je to zdelo precej pogumno. Bravo. Smuka do Tamarja je bila res nora in vse se je poklopilo. Uživali smo kot otroci in se veselili vse do avta. Od Tamarja do Planice je sledilo še malo poganjanja in veličastna tura je bila zaključena. Kmalu je prismučala še Maruša, dekle z vrha, in odšli smo na kavico do Danice. Kakšen dan. Zapomnil si ga bom za vse življenje.

Šibava po dolini proti Jalovcu.

Še malo pa bova v ozebniku.

Švicamo na polno. V Ozadju Tamar. Foto: Matjaž

Vzpon po ozebniku.

Pogled nazaj.

Še malo pa sva na soncu.

Izstop iz ozebnika. Foto:Matjaž

Pogled nazaj na izstop.

Začetni vzpon po žlebu.

Sva že na grebenu.

Selfie na vrhu.

Pogled na Mangart.

Matjaž zre v daljavo.

Greva dol.

Spust z vrha.

Opa, tukaj pa je resno strmo. Potrebno je previdno in počasi dol.

Spust v žlebu. Pod mano je Italijan, ki je v navezi s kolegom višje. Meni ap se med nogami mota štrik.

JUHUHU!!!!

Piči!!!!

Spust po ozebniku.

Na koncu pa sem bil že pošteno zmahan.
Foto:Matjaž

Matjaž mi je že nekaj časa omenjal dolino Rio Freddo skozi katero se lahko povzpneš do Trbiške Škrbine. Vse bolj me je zanimala in v nedeljo sva se zapeljala do vasi Rio Freddo kjer sva pri cerkvici parkirala avto. Že takoj, ko sva izstopila iz avta sva ugotovila, da ni tako mrzlo kot so napovedovali. Poleg tega pa je poleg megle še rahlo naletaval sneg. Kaj bova sedaj sva se spraševala. Nič, ker sva že tukaj bi bilo res neumno obrniti. Nataknila sva pse in že sva se zapodila po dolini. Takoj me je obil znoj in ostal sem popolnoma brez energije. Čutil sem, da nekaj ni v redu. Zdelo se mi je kot, da se mi nekaj pase po telesu. Glede na to koliko ljudi je bilo v zadnjih dneh bolnih to ne bi bilo nič čudnega. Pojedel sem malo suhega sadja in oreščkov in nadaljevanje je bilo takoj lažje. Sčasoma sem prišel k sebi in brez težav nadaljeval s hojo. Dolina je res dolga in hodila sva pet kilometrov preden sva se začela resno vzpenjati. Upala sva, da se bo počasi razjasnilo, a razjasnitve ni bilo od nikoder. Po tem, ko sva prečila potok sva nadaljevala med macesni in sledila sledem pred nama. Megla je bila vse hujša in znašla sva se pred bivakom v katerem se je grelo nekaj ljudi. Od bivaka sva se dvignila še kakšnih 100 višinskih metrov, potem pa obstala sredi goste megle. Odločila sva se, da nadaljevanje nima smisla saj se ni videlo popolnoma nič. Čeprav je bil sneg odličen pa je bilo smučanje zelo zanimivo. Difuzna svetloba je popolnoma onemogočila normalno smuko. Tal nisva dobro videla in vsak kucelj ali luknja je bilo novo presenečenje. Posledično sva se precej zabavala in ni nama bilo dolgčas. Sledil je še spust po poti in povratek po dolini. Na srečo je bil sneg trd in s pomočjo tekaško drsne tehnike sva se lahko kar hitro premikala. V dveh primerih pa se je bilo treba tudi kar pošteno poganjati v hrib. Pri avtu sva bila sklepčna, da gre za čudovite konce in da se bova sigurno še vrnila. Tokrat nama pač ni bilo usojeno. 🙂

Matjaž preizkuša gibljivost smuči.

Tako sem zašvical, da resnično teče od mene.

Megla prihajava.

Sva že pri tebi.

O tale spust bo pa zanimiv.

Zabava na snegu.

Vijuganje čez skrite mine.

Buuummm