Drugi dan sva se zbudila v megleno in precej hladno jutro. Po obilnem in odličnem zajtrku v katunu sva se ob 7:45 odpravila naprej. Po nekaj sto metrih hoje sem opazil, da Mojca močno zaostaja in mi nekaj maha. Aha, oba sva pozabila palice. Mimo planinskega doma Bjelasica sva počasi napredovala proti Trešnjeviku.  Vreme je bilo oblačno in na trenutke je padlo tudi nekaj dežja. Na poti sva videla kar nekaj katunov in konje,  ki so se pasli na pašnikih. Prišla sva do planinskega doma Krivi Do kjer je bilo veliko borovnic. Pot sva nadaljevala pod vrhom planine Lisa vendar zaradi vse močnejše oblačnosti nisva videla praktično nič.  Na poti sva nabirala jagode in si predstavljala kako naj bi izgledala pokrajina okoli naju. Okoli 16 ure sva prispela do prelaza Trešnjevik. V gostišču/prenočišču Eko dom Trešnjevik pri Ljubiši in njegovem psu Baku (nisem vedel da huskiji ne lajajo) sva popila eno rakijo, ko je začelo močno deževati. Sprijaznila sva se, da je najbolje, da prenočiva pri njemu in se drugi dan odpraviva naprej. Ljubiša nama je pripravil (bolj pogrel) okusne domače dobrote in popoldan je minil v opazovanju vremena, vremenske napovedi na televiziji in kramljanju z Ljubišo. Seveda moram omeniti, da se v lepem vremenu od Eko doma odlično kot na dlani vidi Komove, ki pa jih midva niti slučajno nisva uspela videti od blizu. Zvečer naju je razočarala še vremenska napoved, ki je tudi za drugi dan napovedala slabo vreme, še posebno v hribih. Kaj moremo sva si rekla in se po tuširanju prijetno utrujena zavalila v posteljo. Odločitev je padla, jutri se peš vrneva v Kolašin, kajti rajši hodiva kot pa, da čakava lepše vreme. Še vedno se lahko vrneva z avtom in osvojiva Komove. Oči so se začele zapirati…

[Show slideshow]

Po uvodnem izletu na Razvršje sva se nasdlednje jutro odpravila na planirani 5 do 6 dnevni pohod iz Biogradskega jezera čez najvišji vrh Bjelasice  (Crno glavo), do prelaza Trešnjevik. Od prelaza Trešnjevik sva nameravala osvojiti še Komove, vendar naju je drugi dan pohoda ujelo slabo vreme, ki je za tri dni ovilo gore v meglo in dež. Tretji dan sva se zaradi slabega vremena peš po asfaltni cesti odpravila iz Trešnjevika do Kolašina. Od Kolašina sva se z avtobusom odpeljala do vhoda v nacionalni park Biogradska gora in nato še tri kilometre po cesti prispela nazaj do izhodišča.

Pa pojdimo po vrsti. Zjutraj ob 7:15 sva zagrizla v klanec in se ponovno preko katuna Dolovi napotila proti Crni glavi, najvišjemu vrhu Bjelasice. Pot od katuna Dolovi poteka po neskončnih travnikih čez katere poteka slab kolovoz, ki  je odličen tudi za gorsko kolesarjenje.  Na poti brez dreves je močno pripekalo sonce in morala sva se pošteno namazati z zaščitno kremo. Preden sva se povzpela na vrh sva lahko opazovala čudovito jezero Ursulovac in kasneje na vrhu tudi Pešića jezero. Na vrhu je močno pihalo in po kratki malici sva nadaljevala pot proti najinemu cilju. Zakaj se najvišji vrh imenuje Crna glava lahko vidite na fotografiji. SZ del vrha je poraščen z nizkim grmičevjem, ki od daleč vrh “obarva” v temno barvo. Vsaj tako sva si ime razlagala midva. Od jezera do vrha sva potrebovala cca.5 ur.

[Show slideshow]

Po zelenih travnikih sva se spustila malo nižje in se zopet priključila na kolovoz, ki naju je pod Zekovo glavo in Troglavo pripeljal do izvira reke Biogradska rijeka, ki napolni Biogradsko jezero. Tu sva v čudovitem okolju skuhala kavo se malo okrepčala ter se po pogovoru s pastirico napotila naprej. Ob 16:15 sva prispela v Eko katun Vranjak.  V katunu sva si skuhala večerjo (v družbi lovskega psa), se stuširala, poskusila vsak dve domači rakiji in se ob zvokih bliskanja in  hude nevihte potopila v spanec. Spala sva v majhnih lesenih hiškah, ki so velikosti šotora. Notri je ležišče in to je to. Težava nastane takrat, ko se recimo ulije (seveda se je takoj, ko sva prišla midva) in je potrebno nahrbtnike spraviti noter. Načrtovalci hišic očitno nimajo veliko izkušenj s podobnimi projekti in vse kar bi bilo potrebno narediti je, da bi streho na eni strani hišice podaljšali in tako pridobili suh prostor za prtljago. No spalo se pa je. Nadaljevanje sledi…

[Show slideshow]

Z veseljem lahko hodim več ur in dni skupaj. Med hojo v hribih in gozdu se počutim odlično. Večdnevni pohodi so enkratna priložnost za miselni odklop in izbris skrbi v “dolini”. Tokrat sva se z Mojco v petek 20.11.2009 odpravila na peš pot iz Kamniške Bistrice. Za cilj sva si izbrala vrh Pece na Koroškem. Zavedala sva se, da bova morala zaradi kratkega dneva držati kar hud tempo. No, oba sva člana Športnega društva Tempo in to nama ni predstavljalo posebnega problema (: Načrtovala sva, da bova v nedeljo 22.11.2009 ob 18:40 ujela avtobus v Črni na Korškem. Marjan ( Tanx! ) naju je v petek zjutraj ob sedmih pobral v centru in že smo s Fordom Fiesto šibali proti Kamniku. Ob 8.00 sva Marjanu pomahala v slovo in zagrizla v strmi klanec Kamniške Bele. (more…)