Crna glava, 2139m. Pohod v smeri Biogradsko jezero – Crna glava – Trešnjevik (zaradi vremena odpoved vzponov na Komove) – Kolašin
Po uvodnem izletu na Razvršje sva se nasdlednje jutro odpravila na planirani 5 do 6 dnevni pohod iz Biogradskega jezera čez najvišji vrh Bjelasice (Crno glavo), do prelaza Trešnjevik. Od prelaza Trešnjevik sva nameravala osvojiti še Komove, vendar naju je drugi dan pohoda ujelo slabo vreme, ki je za tri dni ovilo gore v meglo in dež. Tretji dan sva se zaradi slabega vremena peš po asfaltni cesti odpravila iz Trešnjevika do Kolašina. Od Kolašina sva se z avtobusom odpeljala do vhoda v nacionalni park Biogradska gora in nato še tri kilometre po cesti prispela nazaj do izhodišča.
Pa pojdimo po vrsti. Zjutraj ob 7:15 sva zagrizla v klanec in se ponovno preko katuna Dolovi napotila proti Crni glavi, najvišjemu vrhu Bjelasice. Pot od katuna Dolovi poteka po neskončnih travnikih čez katere poteka slab kolovoz, ki je odličen tudi za gorsko kolesarjenje. Na poti brez dreves je močno pripekalo sonce in morala sva se pošteno namazati z zaščitno kremo. Preden sva se povzpela na vrh sva lahko opazovala čudovito jezero Ursulovac in kasneje na vrhu tudi Pešića jezero. Na vrhu je močno pihalo in po kratki malici sva nadaljevala pot proti najinemu cilju. Zakaj se najvišji vrh imenuje Crna glava lahko vidite na fotografiji. SZ del vrha je poraščen z nizkim grmičevjem, ki od daleč vrh “obarva” v temno barvo. Vsaj tako sva si ime razlagala midva. Od jezera do vrha sva potrebovala cca.5 ur.
Po zelenih travnikih sva se spustila malo nižje in se zopet priključila na kolovoz, ki naju je pod Zekovo glavo in Troglavo pripeljal do izvira reke Biogradska rijeka, ki napolni Biogradsko jezero. Tu sva v čudovitem okolju skuhala kavo se malo okrepčala ter se po pogovoru s pastirico napotila naprej. Ob 16:15 sva prispela v Eko katun Vranjak. V katunu sva si skuhala večerjo (v družbi lovskega psa), se stuširala, poskusila vsak dve domači rakiji in se ob zvokih bliskanja in hude nevihte potopila v spanec. Spala sva v majhnih lesenih hiškah, ki so velikosti šotora. Notri je ležišče in to je to. Težava nastane takrat, ko se recimo ulije (seveda se je takoj, ko sva prišla midva) in je potrebno nahrbtnike spraviti noter. Načrtovalci hišic očitno nimajo veliko izkušenj s podobnimi projekti in vse kar bi bilo potrebno narediti je, da bi streho na eni strani hišice podaljšali in tako pridobili suh prostor za prtljago. No spalo se pa je. Nadaljevanje sledi…
