Z nahrbtnikom za 14 dni po hribih in soteskah otoka La Palma. Od 13.03.do 27.03.2012.

Vse se je začelo v mrzlih dneh decembra 2011. Mojci sem obljubil, da bova nekoč odšla hodit nekam kjer ne bo prepadov, nevarnih zveri ali drugih nevšečnosti, ki te lahko spremljajo v gorah in gozdnih prostranstvih. Dolgo sem razmišljal. Želel sem združiti pohodništvo, odkrivanje gora ter dodati še sonce in morje. Po nekaj dnevih brskanja po internetu sem zasledil nekaj zapisov o La Palmi. Otoka nisem poznal in sprva me ni preveč zanimal. Izvedel sem, da je en izmed Kanarskih otokov, ki sem si jih predstavljal kot idealno turistično destinacijo za množice Angležev in Nemcev, ki v ogromnih hotelskih kompleksih polnijo svoje trebuhe in ne vedo točno kje se nahajajo. Bilo pa je čudno, da za otok še nisem slišal in ko sem si ga začel malo bolj ogledovati na Google Earth sem ugotovil, da premore kar lepo gorsko verigo, nacionalni park in še nekaj drugih vulkanskih vrhov. Najvišji vrh Roque de Muchachos sega celo do višine 2.423 m. Z Mojco sva postala pozorna na otok in se malo bolj pozanimala. Na internetu nisem našel ravno veliko opisov, v slovenščini pa skoraj nič. To je že kazalo, da otok med turisti morda ni toliko priljubljen kot ostali večji (Tenerife, Gran Canaria, Fuerteventura, Lanzarote in najmanjši Gomera). In res je, La Palma slovi kot manj priljubljena tarča za množični turizem, a na drugi strani idealna destinacija za pohodnike in kolesarje. Še malo raziskovanja in odločitev je padla. Hitro sem rezerviral karte in priprave so se začele. Odločila sva se, da bova otok prehodila z nahrbtniki na ramenih. In res sva ga. Bilo je čudovito in v naslednjih dneh bom objavil bolj podrobne opise najine poti. La Palma ima veliko različnih obrazov. Gre za vulkanski otok na katerem lahko vidite različne naravne lepote. Najbolj znana je nacionalni park Caldera de Taburiente. Pravzaprav gre za gorsko verigo, ki tvori naravni zid v katerega vodi le en vhod z JZ strani skozi sotesko Barranco de las Angustias. Kar se tiče živali je precej pust (zajci, ptiči, kuščarji in martinčki) zato pa lahko uživate v bogatem rastlinskem svetu. Otok je poln nasadov banan, na vrtovih rastejo pomaranče, limone, papaje, mango, mandeljni in še marsikaj drugega. V naravi lahko občudujete ogromne in močne borovce, ki spadajo med najbolj vzdržljiva drevesa na svetu in brez težav preživijo tudi požar. Na severu in vzhodu pa se lahko sprehejate v gozdu “Laurisilva“, ki je pravi subtropski predstavnik gozdov. Na severu pa sva naletela tudi na kostanj, ki pa žal v tem času nima plodov. Tokrat objavljam fotografije iz različnih področij otoka, ki pa so vsak zase nekaj posebnega. Tako si lahko ustvarite sliko kako različna področja na otoku obstajajo. V naslednjih zapisih pa bom bolj natančno predsavil posamezne etape najinih pohodov po otoku in otoške zanimivosti.

V Benetke naju je dostavil Marjan, nato sva letela v Madrid. V Madridu sva prestopila na letalo za La Palmo in ob cca.14:20 sva že veselo postopala po otoku. Tisti, ki naju poznajo vedo, da sta dva leta za naju predstavljala precejšno stresno preizkušnjo, ki sva se ji v prejšnjih letih najrajši izognila. Komaj sva čakala, da se dotakneva vulkanske zemlje in se zapodiva v hrib.

La Palma je eden izmed Kanarskih otokov, ki ležijo zahodno od Afrike in si jih lasti Španija.

Otok je precej razgiban in na sliki lahko vidite vdrtino, ki je nacionalni park Caldera de Taburiente z vrhovi, ki merijo od 1500 do 2460 metrov. Edini vhod pa je na zahodni strani

Takoj prvi dan sva naletela na čredo kamel, ki so se veselo pasle na pašniku. To je bilo na jugu otoka, kjer je bilo tudi najbolj vroče in kjer odlično uspeva tudi trta.

Pot, ki pelje med vulkani do najbolj južne točke otoka Faro de Fuencaliente. Vulkanski prah povsod.

Majhni borovci, ki rastejo na vulkanskem pesku na poti po Ruta des Vulcanos iz juga proti severu.

Ja hudo ga je moralo žgati tukaj. še vedno Ruta des Vulcanos.

Začenja se bolj gorski svet in borovci.

Zid Caldera de Taburiente, ki ne dovoljuje da bi se kar tako lahko spustili v notranjost.

Na poti po vrhovih lahko vidite tudi različne barve.

Čudovit borov gozd na zahodnem delu otoka, ko sva se spuščala proti morju.

Nasadi banan,njam!!!!!!!!!!!!!

Da gre za enega izmed najbolj strmih otokov na svetu pa so dokazovale strmine po katerih so mi s cca 23 kilogramov težkim nahrbtnikom močno piskali zavorni diski v kolenih.

V Puerto de Tazacorte pa vas čaka vroč pesek na plaži, osvežujoč Atlantik in hladna cervezza v lokalčku poleg.

Zjutraj, ko se zbudite v nacionalnem parku pa vas navdušuje pogled na okoliške špice.

Lahko pa tudi posedate v luštnih parkcih ves dan.

Naravni rezervat Los Tilos v katerem vlada "đungelsko" vzdušje.

Ceste vijugajo kajti otok od vrhov do morja preseka ogromno sotesk (Barranco), ki tudi pohodniku malce zagrenijo pot.

Barranco de las Angustias je soteska po kateri pridete v notranjost nacionalnega parka. Pot dolgo poteka ob reki in odpre se povsem drug svet.

Krožna pot iz Mislinje čez vrhove zahodnega Pohorja do Rogle in nazaj.

V soboto sva se z Marjanom odpravila na krožno pot po Pohorju. Pohorje sem imel že nekaj let v načrtu, vendar se mi je vsakič izmuznilo. Tokrat sem določil datum, preučil zemljevid, poklical Marjana in pot pod noge. Vremenska napoved je bila odlična in čakal naju je lep vikend v hribih. Odločil sem se za zahodni del, ki vključje tudi vse najvišje vrhove in Lovrenška jezera. Začela sva v vasi Zgornje Dovže. Najprej sva se povzpela na vrh Velika Kopa (1524m), nadaljevala proti Črnemu Vrhu (1543m) in se spustila do Ribniške koče. Od tu sva nadaljevala čez Ribniški vrh (1537m), Ribniško sedlo in Črno Mlako do Lovrenških jezer. Po ogledu jezer, ki res očarajo pohodnika sva nadaljevala v smeri proti Rogli. Tu sva zvečer v čudovitem smrekovem gozdu ob potočku prenočila. Postavila sva šotor, skuhala večerjo, se pogrela ob ognju in ob 22:15 sem “štemal” kot ubit. No, Marjan ni uspel zaspati tako hitro in baje se je matral vse do treh zjutraj. Nič ne vem o tem.

[Show slideshow]

Ob 6:45 sem sva se zbudila in sonce je že obsijalo vrhove smrek. Neprecenljiv pogled, ki pa mi ga ni omogočil Mastercard. Marjan je malce zaspan najprej opazoval moje kuhanje čaja nato pa omagal in še 40 minut trdno spal. Ta čas sem raziskoval okolico in kopičil sončno energijo. Zjutraj je bilo še vedno precej sveže zato se je bilo treba kar ogreti. Pospravil sem ognjišče, se zahvalil naravi za lep sprejem in po zajtrku sva nadaljevala pot proti Rogli.  Na Rogli sva se ustavila le za trenutek in spet sva jo popihala po poti v gozd, ki pelje nazaj v dolino proti Mislinji. Od Mislinje do vasi Dovže pa naju je čakala še naporna 4 kilometrska pot po asfaltu. Ob 14:30 sva prispela do avta. Prvi dan sva hodila cca.8 ur in pol, drugi dan pa 5 ur. S težkim nahrbtnikom na ramah sva opravila kar pošteno delo. Pohorje se vsekakor splača obiskati spomladi, ko se narava prebuja. Še nikoli nisem videl toliko mravljišč kot na Pohorju. V kolikor pa ste bolj tihi pohodnik boste z lahkoto lahko opazovali tudi različne ptiče in srne. Edini minus je zopet virus imenovan človek, ki se s štirikoleniki preganja po Pohorju, uničuje steze, plaši živali in izgleda prav debilno tam gor. Tudi Pohorje bi vsekakor vključil v svoj predlog zaprtja gorskih predelov Slovenije za ves promet. Kazen za kršitev – zaseg motornega vozila in mesec dela z gozdarji v gozdu. Ampak čudak sem seveda jaz ker imam take predloge. Narobe svet.

[Show slideshow]

Tretji dan najinega pohoda sva ugotovila, da bo vreme še dolgo megleno in deževno. Po obilnem zajtrku pri Ljubiši (jurčki z jajci) sva se ob 9:30 v skoraj zimskih razmerah odpravila peš v Kolašin. Po asfaltni cesti, ki pa ni preveč prometna sva se hitro pomikala proti cilju in mimo Mateševa ob reki Tari prispela v Kolašin ob 15.45. Pot je dolga 33 km in, če res nimate kaj drugega početi,  jo mahnite peš. Drugače pa lahko na Trešnjevik naročite taxi, ki vas pride iskat.  V Kolašinu sva odšla na pijačko ter zunaj samevala, saj je mraz pregnal vse tiste, ki se čez dan radi “martinčkajo” zunaj . Z avtobusom sva se odpeljala do vhoda v nacionalni park Biogradska gora in se po cesti povzpela še 3 km do najinega bungalova. No, odločila sva se, da se bova počasi začela pomikati proti jugu , morju, soncu…

[Show slideshow]