Arhiv za ‘La Palma’

La Palma: 4. dan – El Pilar – Refugio de Punta de Los Roques. (16.03.2012)

April 09, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, La Palma, pohodi

Po gorovju Cumbre Nueva mimo zadnjega izvira vode na Reventon Pass in naprej do bivaka Refugio de Punta de Los Roques.

cumbre nueva

Cumbre Nueva kadar se oblaki nakopičijo na vrhu. Ne spustijo pa se proti El Pasu in Los Llanosu na zahodni strani.

Zbudila sva se v prekrasno jutro. Počasi sva spakirala se namestila na klopce in si pripravila zajtrk. Medtem so prišli čuvaji in oskrbniki, ki so se takoj lotili prenavljanja manjšega mostu. Pri njih sem poizvedel kako je z vodo na poti. Povedali so mi, da je na Refugio de Punta de Los Roques tudi voda. Počasi sva jo mahnila po grebenu Cumbre Nueva in nahrbtniki so kmalu začeli opozarjati na prejšnji dan, ki je bil zelo naporen. Na srečo naju je tokrat čakalo samo 700 višinskih metrov. Cumbre Nueva je greben, ki preprečuje oblakom, da bi se spustili na zahodno stran otoka. Posledično je tudi povsem zaraščen z različnim zelenjem. Tukaj se vlažni oblaki zaustavijo in v ta namen so na grebenu postavili tudi lovilce vode. To so nekakšne več metrov visoke mreže, ki lovijo vlago iz oblakov, ki se nato steka v zbiralnike. Na Reventon Pass sva si napolnila vse možne čutare in plastenke tako, da sva skupaj nosila 7,5 litrov vode. Malce naju je skrbelo kako bo z vodo saj je postajalo vse bolj vroče. Iz Afrike je namreč prišlo res toplo vreme in to se takoj pozna na povečani izgubi vode pri hoji. Naklon se je po tem, ko sva se obremenila z vodo, precej povečal in začela sva malo bolj sopihati v hrib. Bilo je res lepo kajti ves čas sva imela razglede na sončno zahodno stran otoka in oblačno vzhodno stran. Teren se je začel spreminjati in pojavili so se borovci in skale. Najprej sva prispela na vrh Pico Ovejas – 1864m in kasneje še na Pico Coraleo – 2045m. Od tu se je že lepo videl Refugio in ni nama preostalo več veliko poti. Ob 15:30 sva bila pri bivaku, ki se je izkazal ze res lep in vzdrževan objekt. Bila sva popolnoma sama in preostanek dneva sva uživala na višini 2065 metrov. Pripravila sva si kosilo in se pošteno odpočila. Bilo je že temno, ko sva se počasi odpravljala spat. Naenkrat pa lučke zunaj bivaka. Kaj pa je sedaj to? Ja to pa so 3 fantje, ki so se na bivak prišli malo jest in piti. Adijo mir in tišina v gorah sva si rekla. Iz nahrbtnikov so začeli zlagati velike količine hrane ter odpirati buteljke. Poleg tega pa ni manjkalo še kajenje, ki je obogatilo vonjave iz sendvičev, mesa, omak in testenin. Kot, da to ni dovolj so se čez kakšno uro priklatili še štirje modeli. Midva sva po krajšem pogovoru z njimi odšla v spalne prostore kjer sva ob pomoči čepkov zaspala. No, z vmesnimi zbujanji ob glasnem krohotu ali pripovedovanju šal kolegov v drugem prostoru. Ob prvem svitu pa “aufstehnen” in pobeg iz prekrasnega bivaka, ki so ga na žalost zasedli šaljivi kadilci med katerimi so bili nekateri pokonci kar celo noč. Ja, kadar se v bivaku srečata dve skupini z različnimi interesi je hudič…

Zajtrk v El Pilar

Zajtrk v El Pilar. Res lepa okolica za zajtr.

Poti so lepo označene.

cumbre nueva

Cumbre Nueva in res zaraščen gozd.

kuscar

Podivjani martinček, ki je značilen za La Palmo. Ima modri podbradek. Tukaj mi je res zapoziral.

la-palma-oblaki

Pogled na vzhodno stran in oblaki pod nama.

Pogled proti Refugio

Pogled proti Refugio de la punta de los Roques. Ni več daleč. Malo dol in malo gor.

refugio-de-punta-de-los-roques

Takole izgleda bivak zakopan malce v zemljo. Je pa lepo urejen in ima zbiralnik deževnice .

Pogled na Caldera de Taburiente.

Pogled na Caldera de Taburiente in vrhove, ki jih morava še prehoditi.

refugio-de-punta-de-los-roques

Sončni zahod pred spanjem.

Kuhinja

Kuhinja v bivaku in Chef pri kuhanju gorske specialitete - rižota z zelenjavo.

Pri večerji preden naju obiščejo španski prijatelji

La Palma: 2. dan – Los Quemados – Faro de Fuencaliente. (14.03.2012)

April 08, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, La Palma, pohodi

Dan užitka, počitka, hranjenja in tudi hoje.

faro de fuencaliente

Zbudila sva se v prekrasen dan. Končno sva se lahko razgledala kje sva in kako lep vrt imava. Privoščila sva si kavico in ugotovila, da naju je prejšni dan kar precej utrudil. Vzela sva nahrbtnik in se odpravila v trgovino. No, to pomeni, da sva morala narediti približno 200 višinskih metrov do Los Canarios. Na poti mimo vulkana Antonio sva presenečena naletela na čredo kamel. Sprehajala sva se mimo obsežnih vinogradov, ki pa so malo drugačni kot pri nas. Trta je namreč zelo blizu tal in izgleda povsem drugače. Oborožena z živežom sva se mimo kamel spustila nazaj do najinega apartmaja in se pošeno okrepčala. Sledilo je poležavanje na vrtu, preučevanje karte, dremanje, kavica in brezdelje. Za popoldnanski izlet pa sva se odpravila peš do skrajnega južnega dela otoka imenovanega Faro de Fuencalinte, ki je oddaljen kakšnih 7 kilometrov. To je uradno tudi začetek poti GR 131, ki pelje čez celotno hribovje otoka. Najprej sva hodila po širokem kolovozu vulkanskega peska, ki se kasneje spremeni v urejeno peš pot, ki vijuga med vulkanskimi kamni in peskom. Na trenutke se počutiš kot bi hodil po puščavi. Čeprav ves čas vidiš morje in se zdi vse skupaj precej blizu pa sva kar še nekaj časa hodila do morja. Pot je vodila tudi mimo vulkana Tenegui, ki je nazadnje izbruhnil leta 1971. Na koncu sva se ohladila v oceanu vendar samo do kolen. Veter je preveč pihal in voda je bila vsekakor premrzla za kopanje. Sledila je še pot nazaj. Zvečer sva si privoščila slastno večerjo s steklenico lokalnega vina pridelanega iz grozdja med katerim je vodila tudi današnja pot. Pred spanjem sva še preučila načrte za trodnevni pohod, ki naju je čakal v naslednjih dneh. Ugotovila sva tudi, da naju je rahlo zažgalo sonce in bova morala biti v naslednjih dneh bolj previdna.

casa colon apartma

Do odhoda na Faro de Fuencaliente sva počivala na vrtu kjer naju je grelo sonce in hkrati hladil vetrček z morja.

kamela

Mojca in kamela sta izmenjali nekaj besed. Kamela ima zajtrk pred sabo, Mojca pa ga mora še kupiti v trgovini.

los quemados

Pogled na Los Quemados kje sva v zgornjem delu vasi prebivala midva. Naokrog je vse polno trte, ki pa je amlo drugačna od naše. Predvsem se bolj drži tal.

Pot proti Faro De Fuencalinte

Široki kolovoz pod vulkanom Tenegui, ki pelje proti morju se kasneje spremeni v peš pot. Povsod je ogromno vulkanskega pesk in prahu,

peš pot proti faro De Fuencaliente

Sva že na peš poti, ki pelje proti morju in svetilniku na skrajnem južnem delu otoka.

Faro de Fuencaliente

V daljavi se že vidi svetilnik. Še malo pa bova tam.

faro de fuencaliente

Na koncu naju je čakala luštna plažica kjer sva se odpočila in namočila noge v oceanu.

črni kamni na plaži

Vulkanski pesek, morje in črni topli kamni.

Vračava se nazaj.

Nazaj naju je lepo obsijalo sonce medtem, ko sva vijugala med vulkanskimi hribčki.

večerja los quemados

V apartmaju sva si skuhala obilno večerjo in se pripravila na napore v naslednjih dneh.

La Palma: 1. dan – Mazo – Fuencaliente. (13.03.2012)

April 07, 2012 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, La Palma, pohodi

Prvi dan, na delu poti GR 130, ki pelje iz vasi Mazo do skrajnega juga otoka imenovanega Fuencaliente.

mazo-fuencaliente

Prvi dan najinega prihoda na La Palmo sva se odločila za malce nenavaden korak. Zakaj ne bi takoj izkoristila že prvega dneva? Mahniva jo peš takoj, ko pristaneva, sva si rekla. In res. Po pristanku na letališču sva se s taksijem povzpela 300 višinskih metrov višje in cca. 4 kilometrov naprej do vasi Mazo. V vasi sva psihično malo utrujena od letov ugotovila, da so trgovine zaprte in usedla sva se v lokalni bife. Spila sva dve kavi in si nakupila dovolj vode za 19 km dolg pohod proti Fuencalientu. Iz glavne ceste sva se po strmi poti povzpela proti GR 130, ki poteka okoli otoka. Tukaj sva vsa navdušena ugotovila, da naju že obddaja čudovito zelenje, pomaranče na vrtovih, različne rože in ptički… Zadovoljna sva jo počasi mahala proti najinemu cilju. Pristali smo ob 14:15 in do noči nisva imela več veliko časa. Pot, razen enega daljšega vzpona po soteski (barranco) poteka večinoma po nezahtevnem terenu in nekajkrat prečka tudi glavno cesto. Po nekaj urah pa se je pokrajina začela spreminjati in bližala sva se južnemu delu otoka. Naenkrat so se pojavili otoški lepotci-borovci in črna vulkanska prst. Bila sva že blizu Fuencalienta in začelo se je mračiti. Ob mraku sva prišla do poti GR 131 ali Ruta des Vulcanos, ki poteka od skrajnega juga otoka proti severu in pelje preko vulkanov. Po strmi poti sva se spustila južno v Los Canarios in ob 20:30 sva v trgovini že nakupovala hrano in pijačo. Srečala sva 2 Nemca s katerima smo si izmenjali nekaj koristnih pohodniških podatkov. Medtem, ko je Mojca kupovala hrano sem jaz poklical lastnika apartmaja, ki sva ga za dva dni rezervirala že v Ljubljani. Telefonska številka ni delala in preostalo nama je le to, da ga najdeva peš. Bila je že tema in sledil je “zaplet” z iskanjem apartmaja v 1,5 kilometra in 300 metrov nižje oddaljenem zaselku Los Quemados. Nekaj časa sva malce tavala nato pa prvega možakarja, ki se je pripeljal mimo vprašala kje se nahaja Los Quemados??? Vpraša naju zakaj greva tja. Poveva mu, da imava rezerviran apartma v Casa Colon. “That’s my brother’s house, I’ll take you there” odgovori on in vsi se prešerno smejimo. Imela sva res srečo, da sva naletela na njega. Naj razložim zakaj je na La Palmi včasih v mestih oziroma vaseh peš malo težje iskati naokoli. Manjša mesta in vasi so večinoma na pobočjih, ki so precej strma in v kolikor se hiša nahaja malce ven iz centra vam ne uide grizenje kolen medtem, ko poskušate najti pravi naslov. V kolikor ne govorite špansko pa boste imeli še dodatne težave ker se zna zgoditi, da vas pošljejo v napačno smer ali da se ne razumete dobro.Temu lahko sledi, da po 150 metrih hude naklonine ugotovite, da ste na napačnem naslovu in se morate spustiti nazaj. Skratka, iskanje lahko poteka res v pohodniškem duhu. Tudi pot do bližnje trgovine lahko pomeni kar lep sprehod. Precej utrujena sva se namestila v apartmaju z razgledom na morje in vrtom na katerem so se nahajali palme, martinčki, vulkanski kamni in pesek, ležalniki…Totalno hudo. Skuhala sva si večerjo in se po obujanju spominov utrujena zvalila v posteljo. Za nama je bil naporen dan, ki se je začel ob 3:00 zjutraj v Ljubljani in končal ob 11:30 zvečer na vulkanskem otoku v Atlantskem oceanu. Čeprav telesno dobro pripravljena sva oba čutila kako so se mana v ramena že lepo “vtisnile” naramnice nahrbtnika.

Pogled na la Plamo iz letala tik pred pristankom.

Pogled na otok tik pred pristankom. Joj kdaj bo že.

Mazo-Funecalinte GR130

Priprave na pot v polnem teku. Potrebno se je bilo preobuti v pohodno obutev.

Pomaranče.

Na vrtovih pa rastejo pomaranče.

Mojca se vzpenja.

Na poti sva se morala nekajkrat tudi povzpeti po luštnih strmincah.

borovci

Čudoviti gozd nad potjo. Na gozdom pa Ruta des Vulcanos, ki naju je še čakala.

Proti Fuencalientu

Prihod v vulkansko sceno.

še malo

Tik preden sva se spustila v Fuencaliente se je že precej zmračilo.