La Palma: 4. dan – El Pilar – Refugio de Punta de Los Roques. (16.03.2012)
Po gorovju Cumbre Nueva mimo zadnjega izvira vode na Reventon Pass in naprej do bivaka Refugio de Punta de Los Roques.
Cumbre Nueva kadar se oblaki nakopičijo na vrhu. Ne spustijo pa se proti El Pasu in Los Llanosu na zahodni strani.
Zbudila sva se v prekrasno jutro. Počasi sva spakirala se namestila na klopce in si pripravila zajtrk. Medtem so prišli čuvaji in oskrbniki, ki so se takoj lotili prenavljanja manjšega mostu. Pri njih sem poizvedel kako je z vodo na poti. Povedali so mi, da je na Refugio de Punta de Los Roques tudi voda. Počasi sva jo mahnila po grebenu Cumbre Nueva in nahrbtniki so kmalu začeli opozarjati na prejšnji dan, ki je bil zelo naporen. Na srečo naju je tokrat čakalo samo 700 višinskih metrov. Cumbre Nueva je greben, ki preprečuje oblakom, da bi se spustili na zahodno stran otoka. Posledično je tudi povsem zaraščen z različnim zelenjem. Tukaj se vlažni oblaki zaustavijo in v ta namen so na grebenu postavili tudi lovilce vode. To so nekakšne več metrov visoke mreže, ki lovijo vlago iz oblakov, ki se nato steka v zbiralnike. Na Reventon Pass sva si napolnila vse možne čutare in plastenke tako, da sva skupaj nosila 7,5 litrov vode. Malce naju je skrbelo kako bo z vodo saj je postajalo vse bolj vroče. Iz Afrike je namreč prišlo res toplo vreme in to se takoj pozna na povečani izgubi vode pri hoji. Naklon se je po tem, ko sva se obremenila z vodo, precej povečal in začela sva malo bolj sopihati v hrib. Bilo je res lepo kajti ves čas sva imela razglede na sončno zahodno stran otoka in oblačno vzhodno stran. Teren se je začel spreminjati in pojavili so se borovci in skale. Najprej sva prispela na vrh Pico Ovejas – 1864m in kasneje še na Pico Coraleo – 2045m. Od tu se je že lepo videl Refugio in ni nama preostalo več veliko poti. Ob 15:30 sva bila pri bivaku, ki se je izkazal ze res lep in vzdrževan objekt. Bila sva popolnoma sama in preostanek dneva sva uživala na višini 2065 metrov. Pripravila sva si kosilo in se pošteno odpočila. Bilo je že temno, ko sva se počasi odpravljala spat. Naenkrat pa lučke zunaj bivaka. Kaj pa je sedaj to? Ja to pa so 3 fantje, ki so se na bivak prišli malo jest in piti. Adijo mir in tišina v gorah sva si rekla. Iz nahrbtnikov so začeli zlagati velike količine hrane ter odpirati buteljke. Poleg tega pa ni manjkalo še kajenje, ki je obogatilo vonjave iz sendvičev, mesa, omak in testenin. Kot, da to ni dovolj so se čez kakšno uro priklatili še štirje modeli. Midva sva po krajšem pogovoru z njimi odšla v spalne prostore kjer sva ob pomoči čepkov zaspala. No, z vmesnimi zbujanji ob glasnem krohotu ali pripovedovanju šal kolegov v drugem prostoru. Ob prvem svitu pa “aufstehnen” in pobeg iz prekrasnega bivaka, ki so ga na žalost zasedli šaljivi kadilci med katerimi so bili nekateri pokonci kar celo noč. Ja, kadar se v bivaku srečata dve skupini z različnimi interesi je hudič…
Zajtrk v El Pilar. Res lepa okolica za zajtr.
Poti so lepo označene.
Cumbre Nueva in res zaraščen gozd.
Podivjani martinček, ki je značilen za La Palmo. Ima modri podbradek. Tukaj mi je res zapoziral.
Pogled na vzhodno stran in oblaki pod nama.
Pogled proti Refugio de la punta de los Roques. Ni več daleč. Malo dol in malo gor.
Takole izgleda bivak zakopan malce v zemljo. Je pa lepo urejen in ima zbiralnik deževnice .
Pogled na Caldera de Taburiente in vrhove, ki jih morava še prehoditi.
Sončni zahod pred spanjem.
Kuhinja v bivaku in Chef pri kuhanju gorske specialitete - rižota z zelenjavo.
Pri večerji preden naju obiščejo španski prijatelji
