La Palma: 3. dan – Los Quemados – El Pilar. (15.03.2012)

Ruta des Vulcanos – Pot čez vulkanske vrhove do prelaza El Pilar

Prišel je dan velikega 4 dnevnega pohoda. Zjutraj sva štartala iz apartmaja v Los Quemadosu po poti GR 131 in njenem prvem delu imenovanem Ruta des Vulcanos. Cilj je bil Refugio El Pilar, prelaz na koncu gorovja Cumbre Vieja in začetku gorovja Cumbre Nueva. Najprej sva se povzpela do Los Canarios kjer sva si nakupila hrano in pijačo za na pot. Nato sva nadaljevala po strmi poti proti vulkanom. V borovem gozdu sva v miru in tišini pojedla zajtrk in se počasi vzpenjala proti vrhovom. Borovci na poti so bili res lepi in njihova debla so bila še vedno črna od požara, ki je tu pustošil pred osmimi leti. Borovci pa imajo to zmožnost, da preživijo požar in se popolnoma obnovijo v 3 letih. Res izredno trpežna drevesa – Pinus canarios. Vročina je pritiskala in težki nahrbtniki so se pošteno zarezali v ramena. Približno ob 12:30 sva bila že na višini 1400 metrov pod vulkanom Martin. Zaradi močnega sonca ter vročine sva malce počivala v senci borovcev in nato nadaljevala pod vulkanom Cabrita. Nekje na višini 1700 metrov sva bila že pošteno nadelana, ko sva ugotovila, da se morava povzpeti še na vrh vulkana Volcan de la Deseada na višini 1945 metrov. V senci sva zopet pozobala nekaj mandeljev ter suhih fig in se zagnala proti vrhu. Ob 16h sva stala na vrhu in lahko sva opazovala pot, ki sva jo prehodila do sedaj. No, sledil pa je še spust do El Pilarja. Tukaj moram omeniti, da je spust s tako težkim nahrbtnikom nekaj povsem drugega. Vse skupaj zahteva precej energije in, ko zdraven dodaš še teren, (srednje veliki kamni, pesek pomešan z majhnimi kamni) dobiš lepo kombinacijo za dodatno izčrpavanje nog. Na srečo se je pot po kakšni uri in pol spusta “umirila” in malo položila. Do El Pilarja bi se sicer lahko povzpela še na nekaj vrhov vulkanov vendar bi potem obstajala nevarnost, da bi naju morali odpeljati do prelaza s helikopterjem. (:
V El Pilar na višini 1400 metrov sva prišla ob 19:20 minut kar pomeni, da sva hodila skoraj 10 ur in premagala 1500 višinskih metrov. El Pilar je nekakšna “Zona recreativa” na gorskem prelazu kjer je center za obiskovalce. Vse naokrog so postavljene nekakšne strehice pod katerimi je urejen prostor za kuhanje, žar in umivanje posode. Zraven stojijo klopce in družine lahko tukaj prirejajo piknike ali pač preživljajo svoj prosti čas. Seveda je potrebno omeniti, da na prelez pripelje cesta. Poleg pa je urejen tudi teren za kampiranje in majhen wc ter celo tuš z ledeno mrzlo vodo. Za večdnevno kampiranje potrebuješ dovoljenje, ki ga dobiš v El Pasu v dolini. V kolikor se priklatiš mimo samo kot pohodnik in želiš prespati pa ni panike. Prespiš lahko brezplačno. Zvečer, ko sva se priklatila midva so čuvaji že odšli in ostali smo samo midva, en češki par ter en španski par. Bila pa sva edina, ki sva prišla peš. Hitro sva postavila šotor in v zunanji kuhinji sva si skuhala večerjo. Po večerji sva se še stuširala z najbolj možno ledeno vodo iz planin in se popolnoma zbita in zadovoljna zavila v spalko in zavalila v šotor. Sledil je močan spanec in sanje.

Kmalu po vzponu iz Los Canarios sva se znašla v čudovitem borovem gozdu kjer sva pozajtrkovala.

Na poti pa sva imela tudi nekaj lepih razglednih točk.

Začela se je vulkanska zemlja in borovci.

Sonce je lepo pripekalo in na črni zemlji se je že precej segrelo.

Počitek v senci pod borovcem.

Pogled nazaj na prehojeno pot do vrha vulkana Volcan de la Deseada na 1940 metrih nad morjem.

Pogled naprej na pot, ki jo morava še prehoditi proti Caldera de Taburiente.

Čudovita pot že blizu prelaza El Pilar.

Najin šotor v El Pilar kampu.

Odlična odprta kuhinja kjer sva si skuhala okusno večerjo in se po hitrem postopku spokala v posteljo. Pardon šotor.